Jedro

Razjasnitvena oblast kot dopolnilo trditvenemu bremenu pride v poštev šele tedaj, kadar nasprotna stranka vrzeli v trditvah nasprotnice ne izpostavi že sama.

Tožnik (ki je v času obravnavane nezgode opravljal delo avtoprevoznika) bi moral za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka natančno opredeliti izgubljeni dobiček zaradi nezmožnosti uporabe vozila, in sicer tako, da bi navedel prihodke, ki bi jih ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in odhodke (stroški idr.), ki bi v zvezi s temi prihodki nastali, oziroma (vsaj to) kakšen obseg poslovanja (poslov) je imel pred škodnim dogodkom, kakšen je bil njegov (skupen) dohodek in kolikšen je bil njegov dobiček.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo intervencijo A. D. na strani toženke (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, po katerem bi morala toženka tožniku plačati 16.129,19 EUR s pripadajočimi obrestmi (II. točka izreka) ter tožniku naložilo v plačilo pravdne stroške toženke v višini 30,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov vložil pritožbo tožnik in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Priglasil je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila in stranskemu intervenientu, ki je nanjo odgovoril in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Stroškov odgovora na pritožbo ni priglasil. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretnem primeru je tožnik vtoževal izgubljeni dobiček, ki ga je utrpel zaradi nezmožnosti uporabe vozila. Zatrjeval je, da mu je odvetnik s svojo strokovno napako zapravil možnost iztožiti izgubljeni dobiček od prodajalca, ki naj bi mu prodal okvarjeno dostavno vozilo in napake ni odpravil. Zato je zahteval povrnitev škode (plačilo izgubljenega dobička) direktno od zavarovalnice, pri kateri je imel odvetnik zavarovano poklicno odgovornost (skladno z 965. členom Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo z argumentacijo, da tožnik ni podal zadostne trditvene podlage glede izgubljenega dobička, saj je slednjega utemeljeval zgolj z izpadom prihodkov in ne tudi s predvidenimi stroški, prav tako pa ni ustrezno zatrjeval prihodkov v relevantnem obdobju.

6. Pritožba prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita opustitev dolžnosti izvajanja materialno procesnega vodstva (285. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), ker tožnika ni pozvalo h konkretizaciji navedb glede izgubljenega dobička, in sicer odhodkov (višine stroškov, ki bi jih imel tožnik, če bi naročila izvršil sam). Sodišče prve stopnje tožnika res ni pozvalo na dopolnitev trditvene podlage glede obsega in višine nastale škode, vendar je tožnika na nezadostne trditve opozarjala že toženka, zato potrebe po materialnem procesnem vodstvu ni bilo. Obravnavani institut je namenjen pospešitvi postopka in preprečitvi sodbe, ki bi za stranke pomenila presenečenje. Ko stranka ne poda vseh navedb, ki jo trditveno in dokazno bremenijo, ima sodišče načelno dolžnost, da jo v okviru materialnega procesnega vodstva na to pomanjkljivost opozori. Opisana dolžnost sodišča do stranke pa odpade, če jo o (o odsotnosti navedb) takšnih odločilnih dejstvih opozori nasprotna stranka. Slednja je opozarjala, da je vtoževana škoda neizkazana in pretirana, saj bi imel tožnik zaradi opravljenih prevozov tudi odhodke in navedla, da bi bilo potrebno upoštevati še amortizacijo in davčno obveznost.(1) Da je višina škode neizkazana, pa je opozorila tudi v prvi pripravljalni vlogi, kjer je tožnika opozorila, da izgubljenega dobička ni mogoče enačiti z naročili. Neresničen je torej pritožbeni očitek, da toženka na pomanjkljivosti tožbe ni opozorila. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je ustaljeno stališče sodne prakse in pravne teorije,(2) da razjasnitvena oblast kot dopolnilo trditvenemu bremenu pride v poštev šele tedaj, kadar nasprotna stranka vrzeli v trditvah nasprotnice ne izpostavi že sama. Zato pritožbeni očitek, da načelo materialnega procesnega vodstva velja ne glede na to, ali ima stranka za pooblaščenca odvetnika ali ne, za presojo predmetne zadeve ni relevanten. Sodišče prve stopnje se za neizvedbo materialnega procesnega vodstva ni odločilo iz razloga, ker bi tožnik v postopku imel odvetnika, pač pa zato, ker je že toženka opozarjala na pomanjkljivo trditveno podlago, na kar bi tožnik moral reagirati. Na pravdnih strankah je namreč breme, da najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, navedejo vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponudijo dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjavijo o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (prvi odstavek 286. člena ZPP). Glede na navedeno, pritožbeni očitek kršitve načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni utemeljen.

7. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo prvega sodišča, da je bila trditvena podlaga tožnika v zvezi z uveljavljanjem povračila izgubljenega dobička v konkretnem primeru preveč pomanjkljiva in presplošna, da bi lahko pripeljala do odločitve o tožbenem zahtevku. Ni namreč navedel vseh tistih pravno odločilnih dejstev, ki jih zahteva materialno pravo za odločitev o plačilu odškodnine za izgubljeni dobiček.

8. Skladno z določbo tretjega odstavka 168. člena OZ se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ni mogoče doseči. Pri tem je breme ustreznega zatrjevanja nastale škode na tožniku. Izgubljeni dobiček je lahko le razlika med prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in njegovimi predvidenimi odhodki v tem obdobju,(3) pri čemer mora tožnik trditi in dokazati, kolikšni bi bili njegovi hipotetični dohodki in izdatki brez škodnega ravnanja toženke, in tudi kolikšni so bili njeni resnični dohodki in izdatki. Tožnik nepravilno definira izgubljeni dobiček, ko ga enači z donosom/prihodkom. Pritožbeno sodišče ob tem pojasnjuje, da je dobiček drugačna, ekonomska kategorija, ki predstavlja razliko med prihodki in odhodki, upoštevajoč vsa (fiskalna) bremena.(4) Ker šele trditve o prihodkih na eni ter o odhodkih na drugi strani privedejo do sklepčnosti trditev o nastanku škode iz naslova izgubljenega dobička, je argumentacija sodišča prve stopnje glede nesklepčnosti tožbenega zahtevka pravilna.

9. Tožnik je v tožbi glede višine izgubljenega dobička navajal le, da je nastal zaradi nezmožnosti uporabe vozila za opravljanje svoje dejavnosti, ki ga je utemeljeval z 1. zneski posameznih naročil, ki jih ni opravil, 2. zneski, plačanimi drugim podjetjem, katerim je predal naročilo in plačal njihovo storitev, ter 3. zneskom treh naročil v tujino, ki jih je zavrnil (glej list. št. 4 in 5). Vrednost naročenih, vendar neopravljenih storitev zaradi nezmožnosti uporabe tovornega vozila je tako ocenil skupaj na 15.932,73 EUR. V pripravljalni vlogi pa je pojasnil, da višino škode dokazuje z vožnjami, ki jih ni smel opraviti zaradi napake na vozilu oziroma škodo, ki je nastala, ker kljub naročilom, vozila ni smel uporabljati in naročil zato ni opravil (l. št. 26).

10. Pritožba sodišču neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do njegovih navedb glede škode, saj je pravilno pojasnilo, da njegove trditve ne zadoščajo za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. Zmotno je stališče pritožbe, da je imelo sodišče ustrezno trditveno podlago za ugotavljanja izgubljenega dobička, saj tožnik ni podal ustreznih trditev niti o svojih prihodkih, niti o odhodkih. Neresnične so namreč pritožbene navedbe, da je ustrezne trditve glede odhodkov podala toženka, saj je navedla le, da so leta 2004 upoštevaje javno dostopne bilance znašali 79,4%. Takšna pavšalna navedba bilančnih odhodkov za presojo izgubljenega dobička ne zadostuje, saj ni jasno kakšen delež odhodkov predstavljajo variabilni in kakšen fiksni stroški. Kot že pojasnjeno, za utemeljitev izgubljenega dobička ne zadošča zgolj sklicevanje na prihodke, ki bi jih prejel, če bi izvršil naročila, temveč bi moral upoštevati tudi pričakovane (variabilne) stroške za njihovo izvedbo. Pri tem pa v konkretnem primeru tožnik tudi ni podal ustreznih trditev glede prihodkov - ni torej pojasnil koliko je za opravljena naročila, za izvedbo katerih je plačal druga podjetja, sam zaračunal naročnikom. Tožnik (ki je v času obravnavane nezgode opravljal delo avtoprevoznika) bi moral za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka natančno opredeliti izgubljeni dobiček zaradi nezmožnosti uporabe vozila, in sicer tako, da bi navedel prihodke, ki bi jih ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in odhodke (stroški idr.), ki bi v zvezi s temi prihodki nastali, oziroma (vsaj to) kakšen obseg poslovanja (poslov) je ta imel pred škodnim dogodkom, kakšen je bil njegov (skupen) dohodek in kolikšen je bil njegov dobiček.(5)

11. Nenazadnje pa pritožba tudi ne more uspeti s sklicevanjem na neizvedbo dokazov, predlaganih s strani toženke. Sodišče z dokazi ugotavlja obstoj (pravočasno) zatrjevanih dejstev, pri čemer manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokaza. Informativni dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve, ni dovoljen.(6) Tudi sicer pa se toženka ne more sklicevati na neizvedbo dokazov, ki jih je predlagala toženka. Dokazni predlog toženke namreč ne vključuje tudi dokaznega predloga tožnika. Tožnik je samostojna pravdna stranka, na katerem je dokazno breme za njegove trditve, zato se ne more zanašati na dokazne predloge nasprotne stranke, ki so v njeni dispoziciji in bi jih lahko tudi sam tožnik navedel. 12. Glede na navedeno pritožba tožnika ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).

(1) Glej list. št. 16 predzadnji odstavek.

(2) Primerjaj Betetto v: Ude in drugi, Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2006, str. 592. Tako tudi Sodba II Ips 163/2012, VSL sodba I Cp 696/2013 , I Cp 2408/2012, I Cpg 1473/2010. (3) Glej sklep VS RS, II Ips 17/2003, VSL sodba I Cpg 1762/2013, VSL sodba I Cpg 908/2009. (4) VSL sodba I Cp 696/2013, VSL sodba I Cpg 789/2011. (5) Sodba II Ips 102/2011. (6) Sodišča dejstva ugotavljajo v okviru in na podlagi trditev pravdnih strank, medtem ko so dokazi le sredstvo, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (glej prvi odstavek 7. člena ZPP). Izvedba dokazov, brez ustrezne pravočasne trditvene podlage, torej ne more predstavljati zadostne podlage za odločanje sodišča.