Jedro

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da toženka tožniku ni omogočila zagovora. Tožnik je 29. 3. 2023 prejel vabilo na zagovor za dne 19. 4. 2023. Tožnik je imel na razpolago razumen rok, tj. več kot tri delovne dni. Tožena stranka kljub temu, da ni ugodila tožnikovemu predlogu za prestavitev datuma zagovora, ni bistveno kršila samega postopka izvedbe zagovora, še predvsem, ker je tožnik podal pisni zagovor. Tožnik je res prosil za preložitev zagovora, a tožena stranka zaradi kratkih rokov izvedbe postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna zagovora preložiti. Zagovor je namreč pravica delavca, da se izjasni o očitkih, ki jih nanj naslavlja delodajalec, in da pojasni svoje videnje očitanih mu ravnanj in to možnost je tožnik tudi izkoristil, saj je podal pisni zagovor. Ni pa dolžan delodajalec zagovor preložiti, saj ga veže rok 30 dni za podajo odpovedi iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 4. 2023 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 31. 6. 2023; da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 13. 6. 2023, ampak še vedno neprekinjeno traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 4. 2004; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 4. 2004 in ga za čas od 14. 6. 2023 do poziva na delo prijaviti v vsa socialna zavarovanja, mu priznati delovno dobo, obračunati nadomestila plače v znesku mesečne plače, ki bi jo prejemal, če bi delal, in sicer 1.808,44 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov tožniku izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 16. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec, vse v roku 15 dni pod izvršbo; da je tožena stranka dolžna od 18. 9. 2023 do 8. 11. 2023 tožniku plačati razliko med plačo, ki bi jo prejemal po pogodbi o zaposlitvi s toženo stranko, in plačo po novi pogodbi o zaposlitvi, kar mesečno znaša 382,11 EUR bruto, vse do vrnitve tožnika na delo k toženi stranki, od tega zneska obračunati davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek. Podredno pa je tožnik zahteval, da mu tožena stranka v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe izplača denarno nadomestilo v skupni višini 27.126,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje do plačila. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno zaključilo, da je podana izredna odpoved pravočasna, saj iz zaslišanja zakonitega zastopnika A. A. jasno izhaja, da ga morajo službe obvestiti v čim krajšem možnem času oziroma takoj o storitvi kršitve delavca. V primeru tožnika je bil zakoniti zastopnik obveščen v roku 10 dni, kar pa za povprečnega človeka ne pomeni krajši čas oziroma takoj. Tudi s priloženega listovnega gradiva izhaja, da so bila vsa relevantna dejstva zbrana do 10. 3. 2023 oziroma 13. 3. 2023, kar kaže, da služba ni obvestila zakonitega zastopnika v čim krajšem možnem času. Sodišče je tudi izredno odpoved napačno oprlo na izrečeno prepoved približevanja, o kateri je bil zakoniti zastopnik seznanjen dne 15. 3. 2023. Odpoved, ki je bila tožniku vročena 24. 4. 2023, je zato prepozna. Sodišču prve stopnje očita storitev bistvene kršitve določb postopka, ker je sodba v odločilnih dejstvih sama s seboj v nasprotju o tem, kar se navaja v razlogih sodbe, in zapisnikih o izvedbi dokazov. Zakonit zastopnik je na naroku dne 29. 2. 2024 izpovedal, da zgolj dejstvo, da je bila tožniku izrečena prepoved približevanja, še ni zadosten razlog, da bi začel postopek izredne odpovedi. Nato pa sodišče v nadaljevanju (24. točki obrazložitve) celotno izredno odpoved opre izključno na prepoved približevanja, ki za zakonitega zastopnika ni bil zadosten razlog za podajo izredne odpovedi. Glede na navedeno je sodba v nasprotju z izvedenimi dokazi (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Prav tako je sodišče spregledalo izpovedbo tožnika in prič B. B. ter C. C., ki so jasno izpovedali, da tožnik v času prepovedi ni imel kje živeti in je povsem življenjsko in logično, da je v tem času prebival doma. Priča D. D. pa je prav tako izpovedala, da se tožnika ne boji. Prav tako je sodišče spregledalo, da je tožnik izpovedal, da nima več zdravstvenih težav z alkoholom, da je v vmesnem času pridobil zaposlitev, ki pa jo je prenehal opravljati, ker je šlo za delo z velikimi fizičnimi obremenitvami, katerih pa tožnik ne zmore, saj pri toženi stranki ni opravljal težkih fizičnih del. Tožnik je ustrezno pozdravil svojo bolezen (alkoholizem) s pomočjo zunanje ustrezne ustanove, o čemer je tudi izpovedal. Zato ni razloga, da bi bilo zaupanje med strankama porušeno do takšne mere, da vrnitev tožnika na delo k toženi stranki ne bi bila mogoča. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu oziroma podrednemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, kot tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

6.Neutemeljene so pritožbene trditve, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožba se na to kršitev sklicuje le pavšalno in sicer, da je sodba v odločilnih dejstvih sama s seboj v nasprotju, pri tem pa konkretno ne navede konkretnih odločilnih dejstev, ki bi bila v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj skladni, tako da je sodbo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do vseh relevantnih tožnikovih navedb, zato ni podana niti smiselno zatrjevana kršitev 8. člena ZPP. Prav tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedbe, ki jih je v zvezi s tem podal tožnik v pritožbi, dejansko pomenijo uveljavljanje drugih pritožbenih razlogov (zmotno ugotovitev dejanskega stanja), do tega pa se pritožbeno sodišče konkretneje opredeljuje v nadaljevanju sodbe.

7.Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da mu je bila odpoved podana prepozno, po poteku 30-dnevnega subjektivnega roka. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. Ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s pravočasnostjo odpovedi so pravilne. Rok za podajo izredne odpovedi prične teči, ko delodajalec ugotovi odpovedni razlog. Pri tem se šteje, da delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved, ko je seznanjen z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-teh. V organu državne uprave po prvem odstavku 33. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) pravice in dolžnosti delodajalca izvršuje predstojnik. Po Zakonu o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol; Ur. l. RS, št. 15/2013 in naslednji) je Policija organ v sestavi Ministrstva za notranje zadeve (2. člen), vodi pa jo generalni direktor (17. člen ZODPol). Ker gre za osebo, ki nastopa in odloča v imenu takšnega organa, subjektivni 30-dnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prične teči od ugotovitve razloga za izredno odpoved s strani te osebe.

8.Za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je torej odločilno dejstvo, kdaj je bil o kršitvah tožnika obveščen generalni direktor Policije. Teka roka ni mogoče vezati na vprašanje, kdaj bi moral biti po pravilih (tožnik se sklicuje na Pravila o obveščanju in poročanju v policiji, ki določajo deset dnevni rok) obveščen generalni direktor Policije, pač pa je odločilnega pomena, kdaj je bil generalni direktor dejansko obveščen. Pri tem tudi ni pomembno, kdaj za kršitev izvejo drugi zaposleni pri toženi stranki, ki ima razvejano mrežo policijskih uprav, temveč kdaj je bil seznanjen predstojnik (prim. sodbi VSRS opr. št. VIII Ips 283/2017 in VIII Ips 334/2017). Sicer pa tudi iz Pravil o obveščanju in poročanju v Policiji izhaja, da se v primeru, da je policist osumljen kaznivega dejanja, obvešča Službo generalnega direktorja Policije, ne pa osebno generalnega direktorja. Glede na navedeno je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje na stališču, da je generalni direktor Policije z očitano kršitvijo tožnika bil seznanjen 10. 3. 2023 oziroma 13. 3. 2023 in dne 15. 3. 2023 za izrečeno prepoved približevanja in da je zato odpoved tožniku prepozna. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da se je generalni direktor z vsemi okoliščinami ravnanj tožnika seznanil 23. 3. 2023, kar je datum, od katerega lahko teče 30-dnevni rok in je zato izredna odpoved z dne 20. 4. 2023 podana pravočasno.

9.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi drugega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), skladno s katero lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga.

10.Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da toženka tožniku ni omogočila zagovora. Tožnik je 29. 3. 2023 prejel vabilo na zagovor za dne 19. 4. 2023. Tožnik je imel na razpolago razumen rok, tj. več kot tri delovne dni. Tožena stranka kljub temu, da ni ugodila tožnikovemu predlogu za prestavitev datuma zagovora, ni bistveno kršila samega postopka izvedbe zagovora, še predvsem, ker je tožnik podal pisni zagovor. Tožnik je res prosil za preložitev zagovora, a tožena stranka zaradi kratkih rokov izvedbe postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna zagovora preložiti. Zagovor je namreč pravica delavca, da se izjasni o očitkih, ki jih nanj naslavlja delodajalec, in da pojasni svoje videnje očitanih mu ravnanj in to možnost je tožnik tudi izkoristil, saj je podal pisni zagovor. Ni pa dolžan delodajalec zagovor preložiti, saj ga veže rok 30 dni za podajo odpovedi iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1.

11.Sklicevanje tožnika, da je zakoniti zastopnik izpovedal, da tožniku izrečena prepoved približevanja ni bil zadosten razlog za začetek postopka izredne odpovedi in zato sodišče prve stopnje izredne odpovedi ne bi smelo opreti na to kršitev (kršitev prepovedi približevanja), nima podlage v izpovedi zakonitega zastopnika. Generalni direktor tožene stranke je namreč izpovedal, da ga je pomočnik E. E. seznanil z ugotovitvami Policijske uprave z dne 15. 3. 2023 in sicer, kateri postopki se vodijo zoper tožnika in da je tožniku izrečena prepoved približevanja, vendar pa se je za postopek izredne odpovedi odločil šele, ko je Služba F. zbrala podatke in ugotovila relevantne okoliščine tudi glede težav tožnika z alkoholom, o teh okoliščinah pa so ga seznanili na sestanku 23. 3. 2023. Ni pa izpovedal, da zgolj dejstvo, da je bila tožniku izrečena prepoved približevanja, še ni zadosten razlog za postopek izredne odpovedi, kar je logično, saj je šele ugotovitev, da je tožnik prepoved približevanja kršil, bila razlog za izvedbo postopka in podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

12.Nerelevantne so tudi pritožbene navedbe, da je tožnik izpovedal, da nima več zdravstvenih težav z alkoholom in da je v vmesnem času pridobil novo zaposlitev. V zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja pri toženi stranki je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da medsebojno sodelovanje več ni možno, saj je tožnik s svojim ravnanjem v nasprotju s predpisi porušil zaupanje tožene stranke. Ob zaslišanju je generalni direktor izpovedal, da imajo pri toženi stranki ničelno toleranco do nasilja in ne tolerirajo uživanje alkohola. Povedal je, da je bil s tožnikom že pred kršitvami opravljen razgovor, da mu je tožena stranka svetovala pomoč pri zdravljenju alkohola, a ni pomagalo, o tem je izpovedala tudi priča G. G. Tožena stranka je zaupanje v delo tožnika izgubila in glede na to, da je medsebojno zaupanje v delovnem razmerju ključno in je toženka dokazala, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank zaradi izgubljenega zaupanja ni mogoče več nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka v smislu prvega odstavka 109. člena ZDR-1, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ta pogoj natančno obrazložilo, zato so neutemeljene pritožbene navedbe o nasprotnem.

13.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka uspela dokazati, da je podan odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14.Pritožbeno sodišče je na podlagi 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s 154. členom ZPP sam krije svoje pritožbene stroške.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 154, 165, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353 Zakon o javnih uslužbencih (2002) - ZJU - člen 33, 33/1 Zakon o organiziranosti in delu v policiji (2013) - ZODPol - člen 2, 17 Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.