Jedro

Obveznost povrnitve dveh že plačanih obrokov leasinga za tožnika pomeni izreden prihodek, ki spada v davčno osnovo za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 26. 9. 2003, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana z dne 24. 11. 1997, s katero je organ prve stopnje ugotovil davčno osnovo za davek od dohodkov iz dejavnosti za leto 1994 v višini 14.216.309,00 SIT in mu odmeril davek v višini 5.382.322,00 SIT.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ugotavlja, da se je družba A. d.o.o. kot pridobiteljica stroja za žično erozijo zavezala poravnati tudi tiste obroke leasinga, ki jih je predhodno plačal tožnik, zaradi česar je družba A. d.o.o. v poslovnih knjigah izkazovala terjatev do tožnika, ta terjatev pa za tožnika predstavlja izreden prihodek, ki bi ga moral upoštevati pri sestavi napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1994. 3. Zoper prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil revizijo (prej pritožbo), v kateri navaja, da je zakonodaja, veljavna pred uveljavitvijo Slovenskih računovodskih standardov – SRS v letu 1994, leasing obravnavala kot najem, začasni uvoz ali posel z odloženim plačilom, SRS pa so vrsto in način obravnavanja leasinga uredili drugače. Tožnik je plačila najemnin po leasing pogodbi pravilno knjižil kot stroške. Družba A. d.o.o. je knjižila fiktivno obveznost do tožnika v višini dveh že plačanih leasing obrokov. V predmetni zadevi ne gre za kupoprodajni odnos, saj tožnik ni bil lastnik stroja, temveč samo leasingojemalec, družba A. d.o.o. pa je namesto njega vstopila v leasinško pogodbo, zato po njegovem mnenju terjatev družbe A. d.o.o. do tožnika ni obstajala. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom določeno drugače; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden tudi sodni preizkus revizije v obravnavani zadevi. Zato se Vrhovno sodišče o navedbah tožnika, ki se nanašajo na ugotovitev dejanskega stanja, ne opredeljuje.

8. Glede na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku in na katerega je Vrhovno sodišče v skladu z drugim odstavkom 85. člena ZUS-1 vezano, je tožnik v letu 1994 kot leasingojemalec po pogodbi o leasingu za stroj za žično erozijo prenesel vse pravice in obveznosti iz te pogodbe na družbo A. d.o.o., na katero se je prenesla tudi celotna vrednost stroja, ki jo je družba A. d.o.o. izkazala v poslovnih knjigah. Pri tem se je navedena družba zavezala tožniku povrniti vse stroške, nastale na podlagi pogodbe o leasingu, vključno z dvema že plačanima obrokoma, in je to obveznost izkazala tudi v poslovnih knjigah. Tožnik v svojih poslovnih knjigah terjatve v tej višini ni izkazal in je tudi ni vključil v davčno osnovo v napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti.

9. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da obveznost povrnitve dveh že plačanih obrokov leasinga za tožnika pomeni izreden prihodek, ki spada v davčno osnovo za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti. Na odločitev v obravnavani zadevi ne vplivajo tožnikove navedbe o spremembi načina vodenja knjigovodstva po uvedbi slovenskih računovodskih standardov niti navedbe o tem, da med strankama ni šlo za kupoprodajno pogodbo. Za odločitev v obravnavani zadevi je bistveno, da je bilo ugotovljeno, da je bila glede na pogodbo o prevzemu leasinga z dne 5. 10. 1994 družba A. d.o.o. dolžna plačati tožniku sporni znesek. Le-ta za tožnika pomeni izreden prihodek, ki se v skladu s SRS 18.4 všteva v davčno osnovo za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti.

10. Tožnik v reviziji navaja, da je njegov ugovor glede izločitve stroškov v višini 1.808.338,00 SIT iz davčnih odhodkov utemeljen, saj obstaja pravna podlaga za priznanje teh stroškov, ki so bili pravilno obračunani in knjiženi, vendar, kot tudi že v tožbi, ne obrazloži, kakšna naj bi bila ta pravna podlaga in iz katerih razlogov so bili stroški pravilno obračunani in knjiženi. V skladu s 86. členom ZUS-1 preizkusi Vrhovno sodišče revizijo samo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, zato Vrhovno sodišče teh tožnikovih neobrazloženih navedb ni upoštevalo.

11. Revizijski ugovor, da tožeči stranki ni bil vročen odgovor na tožbo in da je s tem sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati. Nevročitev odgovora na tožbo namreč ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ampak se presoja v vsakem primeru posebej, ali je kršitev vplivala oziroma ali bi lahko vplivala na zakonitost odločitve (drugi odstavek 75. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Iz predloženih spisov sicer izhaja, da odgovor na tožbo res ni bil vročen tožeči stranki, vendar pa v njem tožena stranka navaja le, da vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga zavrnitev tožbe, zato po presoji pritožbenega sodišča storjena kršitev določb postopka (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) v tem primeru ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, torej zaradi te kršitve izpodbijane sodbe ni treba razveljaviti.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka s tem, ko v postopku ni imenovalo izvedenca. V skladu z 243. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, postavi sodišče izvedenca takrat, ko je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Ta določba ZPP se nanaša predvsem na pravdni postopek na prvi stopnji, ki pa je nekaj drugega kot upravni spor na prvi stopnji, ki je v večini v upravnih zadev že tretja stopnja odločanja (najprej na 1. in 2. stopnji upravni organ), medtem ko se v pravdnem postopku odločanje o predmetu spisa začne pred prvostopnim sodiščem. Glede na to torej praviloma pri odločanju o upravnih stvareh dejansko stanje ugotavlja prvostopni upravni organ po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, oziroma v davčnih zadevah po določbah Zakona o davčnem postopku – ZDavP ob subsidiarni uporabi ZUP. Zato se izvedenec, če je to potrebno, postavi že v upravnem postopku na prvi stopnji. V davčnih zadevah pa postopek vodijo uradne osebe, ki morajo biti za vodenje postopka ustrezno usposobljene in morajo imeti potrebno strokovno znanje, torej praviloma izvedenci niso potrebni. Le če je dejansko stanje zadeve sporno še v upravnem sporu, se Upravno sodišče odloča, ali je za njegovo razjasnitev treba izvesti še kakšne dokaze, med drugim tudi dokaz z izvedencem. V tem primeru pa tak dokaz tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni bil potreben.

13. Po drugem odstavku 213. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pa o tem, kateri dokazi naj se izvedejo, odloča sodišče. Ker je v tem primeru prvostopno sodišče pravilno odločilo, da je dejansko stanje v upravnem postopku pravilno in popolno ugotovljeno, mu ni bilo treba opraviti glavne obravnave (ta se po določbah drugega odstavka 51. člena ZUS-1 opravi zato, da se na njej izvajajo dokazi, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili izvedeni v postopku izdaje upravnega akta ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani akt), s tem pa je tudi pravilno presodilo, da dokazovanje z izvedencem ni potrebno. Tožnik pa niti sam ni navedel, kaj naj bi izvedenec v tej zadevi strokovno preučil in podal svoje mnenje. Torej tudi iz tega razloga glede na določbo 1. točke prvega odstavka 85. člena ZUS-1 v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 ter druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v tem primeru ni podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu, zaradi katere bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti.

14. Ker niso podani razlogi, na katere se sklicuje tožnik, niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.