Up-166/96

23. 6. 1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe D. S., ki jo zastopa B. P., odvetnik v M. na seji senata dne 23. junija 1999

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba D. S. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št.VIII Ips 37/95 z dne 12. 3. 1996 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnica navaja, da je Sodišče združenega dela v Mariboru ugodilo zahtevku pri njej zaposlene delavke in ugotovilo, da je bilo delovno razmeje sklenjeno za nedoločen in ne za določen čas, kar je v sporu sicer zatrjevala pritožnica kot delodajalka. Pritožnica se je v dokazovanju svojega stališča sklicevala tudi na pričo, ki naj bi pogodbo o sklenitvi delovnega razmerja napisala, a so sodišča ta dokazni predlog zavrnila. S tem naj bi kršila pravico do enakega sodnega varstva v postopku pred sodiščem po 22. členu Ustave. Sodišča pa naj bi ne ravnala prav tudi zato, ker v tem sporu niso meritorno obravnavala delavkine kršitve delovnih obveznosti.

2.Ustavno sodišče ni instančno sodišče. Na podlagi 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. V obravnavani zadevi pritožnica oporeka dejanskim ugotovitvam, odločitvi o izvedbi dokazov ter njihovi oceni. Ustavno sodišče ne more presojati, ali je dejansko stanje pravilno ugotovljeno, pač pa lahko presoja le, ali je bila v postopku ugotavljanja dejanskega stanja pritožnici kršena kakšna človekova pravica procesne narave. Pritožnica sodiščem očita, da niso izvedla dokaza, ki ga je predlagala, in da pri odločanju niso zajela celotnega dejanskega stanja.

3.Pravica do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave se nanaša tudi na dokazni postopek, saj iz te pravice med drugim izhaja, da mora biti v dokaznem postopku zagotovljena enakopravnost strank, da ima stranka pravico predlagati dokaze ter se izjaviti o dokaznih predlogih nasprotne stranke, biti prisotna ob izvajanju dokazov ter postavljati vprašanja pričam in izvedencem ter se izjaviti o rezultatih dokazovanja. Vendar pa iz Ustave ne izhaja, da bi sodišče moralo izvesti vse dokaze, ki jih predlaga stranka. Sodišče predvsem ni dolžno izvesti dokazov, ki za odločitev o zadevi ne morejo biti relevantni - torej dokazov za ugotovitev dejstev, ki, tudi če bi se izkazala za resnična, ne bi mogla spremeniti njegove odločitve. Sodišče pa mora zavrnitev dokaznega predloga stranke obrazložiti. Ob teh izhodiščih se izkaže, da pritožničini očitki o kršitvi človekovih pravic v postopku niso utemeljeni. Sodišče resnično ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče, ki naj bi sestavila pogodbo o sklenitvi delovnega razmerja. Vendar pa, kot so že obrazložila sodišča, izvedba tega dokaza ne bi vplivala na odločitev, saj je ugotovitev, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas, izšla iz drugih okoliščin. Po proučitvi celotnih okoliščin v zvezi s postopkom se zato izkaže, da pritožničin očitek o kršitvi procesnih jamstev v zvezi z izvedbo dokaznega postopka ni utemeljen.

4.Neutemeljen je tudi očitek pritožnice glede meritornega obravnavanja delavkinih disciplinskih kršitev. Iz ustavne pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave izhaja, da se mora sodišče opredeliti do strankinih navedb, ki so dopustne in za odločitev relevantne. Vendar ta zahteva v obravnavani zadevi ni bila prekršena. Sodišča so se v obrazložitvi odločb opredelila do pritožničinega zatrjevanja kršitve delovnih obveznosti - vprašanja, ali je bilo dejansko stanje s tem v zvezi pravilno ugotovljeno, pa Ustavno sodišče, kot je obrazloženo že zgoraj, ne more presojati.

5.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam - Lukić.

Predsednik senata:

dr. Lojze Ude