Jedro

Pravilno je stališče tožene stranke, da glede na določbo 153. člena ZDavP tožnik te olajšave po preteku roka za vložitev napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti ne more več uspešno uveljaviti. Gre za materialni rok, ki je z zakonom določen za vložitev napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti, ki ima tudi materialno pravne učinke, saj vpliva na višino davčne osnove, torej na odmero davka od dohodkov iz dejavnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo (pri)tožnika zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčni urad A., Izpostava A. z dne 9. 6. 2000, s katero je bila (pri)tožniku od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti za leto 1999 ugotovljena davčna osnova v višini 3.602.591,00 SIT in odmerjen davek iz dejavnosti v višini 734.333,00 SIT. (Pri)tožnik je dne 29. 2. 2000 vložil napoved za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 1999, na kateri so bili izpolnjeni samo osebni podatki zavezanca in podatki o sedežu obrata oziroma poslovanja. Obrazec je datiran z dnem 28. 2. 2000, žigosan in podpisan z imenom pritožnika. Napovedi je priložen dopis, ki ga je za (pri)tožnika podpisal nekdo drug (podpis nečitljiv), da bo (pri)tožnik zaradi zdravstvenih težav (vnetje živca na desni roki) od sredine decembra, v roku tri dni dostavil vse podatke. Dne 1. 3. 2000 pa je (pri)tožnik priporočeno po pošti poslal novo napoved z izpolnjenimi vsemi podatki o prihodkih, odhodkih in uveljavljanju znižanja davčne osnove, prav tako datirano dne 28. 2. 2000 in podpisano z imenom (pri)tožnika brez žiga. V odmernem postopku je prvostopni organ v celoti priznal napovedane prihodke in odhodke, znižanje davčne osnove po 48. členu Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93 do 15/00, v nadaljevanju ZDoh) pa (pri)tožniku ni bilo priznano, ker ga je uveljavljal po roku, ki ga določa 153. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 108/99, v nadaljevanju ZDavP). Po presoji tožene stranke je prvostopni organ ravnal pravilno, ko (pri)tožniku pri odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1999 ni priznal naknadno uveljavljenega znižanja davčne osnove. 153. člen ZDavP določa, da davčni zavezanci uveljavljajo znižanje davčne osnove in olajšave, določene z zakonom, ki ureja dohodnino, do poteka roka za predložitev davčnega obračuna oziroma roka za vložitev letne davčne napovedi. Zavezanec za davek iz dejavnosti mora po 164. členu ZDavP vložiti napoved za davek iz dejavnosti do 28. 2. za preteklo leto. Tako lahko zasebniki, katerim se davek odmeri na podlagi davčne napovedi, uveljavljajo znižanja davčne osnove in olajšave le do 28. 2. za preteklo leto. Tožena stranka zavrne pritožbeno navedbo, da je naknadno vložena napoved pravzaprav predlog za vrnitev v prejšnje stanje 103. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju ZUP/86), ki določa, da se stranki, ki je iz opravičenih vzrokov zamudila kakšno dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti, dovoli na njen predlog vrnitev v prejšnje stanje. Vrnitev v prejšnje stanje se dovoli po 3. odstavku istega člena tudi v primeru, če je stranka po očitni pomoti prekoračila rok, pa je pristojni organ vlogo vendarle sprejel vsaj v treh dneh po izteku roka, če bi stranka zaradi zamude izgubila kakšno pravico. Stranka mora v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navesti okoliščine, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti zamujenega dejanja in te okoliščine vsaj verjetno izkazati. Tožena stranka ugotovi, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za vrnitev v prejšnje stanje, da ni podan noben opravičljiv razlog, niti ni šlo za prekoračitev roka po očitni pomoti, ki bi utemeljevala predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. V tožbi ponavlja pritožbene navedbe, zlasti v delu, ki se nanašajo na uporabo inštituta vrnitve v prejšnje stanje. Podrobno pojasnjuje, da je iz opravičenih razlogov prepozno vložil napoved za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti, kar pa je posledica tega, da je tožnik kot prava nevešča stranka in ga nihče pri davčnem organu ni poučil, kakšne so njegove pravice. Tožnik je samostojni podjetnik z majhnim obsegom dejavnosti in je zaradi tega prisiljen opravljati tudi vsa opravila sam, med katere spada tudi vlaganje davčne napovedi z uveljavljanjem znižanja davčne osnove. Po mnenju tožnika tožena stranka ni dovolj pretehtala in obrazložila svoje odločitve. Bistveno pri odločanju o vrnitvi v prejšnje stanje pa ni, ali bi tožnik lahko to opravil prej ali drugače, temveč ali so objektivne okoliščine tožniku preprečile, da bi dejanje opravil pravočasno. Tožnik je z oddajo laičnega predloga za vrnitev v prejšnje stanje znotraj rokov, ki jih določa za to ZUP/86, pravočasno in ustrezno predlagal vrnitev v prejšnje stanje in to iz navedenih konkretnih opravičenih razlogov (službena odsotnost). Ob tem samo znižanje davčne osnove, kolikor bi bilo pravočasno, sploh ni sporno, tožnik pa je zaradi enodnevne zamude pri uveljavljanju nespornega znižanja davčne osnove namesto 67.256,00 SIT davka, bil primoran plačati 734.333,00 SIT davka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa udeležbo v postopku prijavilo z vlogo z dne 9. 5. 2001. Tožba ni utemeljena.

Ni sporno, da tožnik ni uveljavljal znižanje davčne osnove po 48. členu ZDoh do poteka roka za vložitev napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti, določenega v 164. členu ZDavP, to je do 28. 2. 2000. Po presoji sodišča je pravilno stališče tožene stranke, da glede na določbo 153. člena ZDavP tožnik te olajšave po preteku roka za vložitev napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti ne more več uspešno uveljaviti. Gre za materialni rok, ki je z zakonom določen za vložitev napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti, ki ima tudi materialno pravne učinke, saj vpliva na višino davčne osnove, torej na odmero davka od dohodkov iz dejavnosti. Ker gre torej v obravnavanem primeru za potek materialnega roka, vrnitev v prejšnje stanje pa je vselej povezana z zamudo določenega dejanja v postopku, torej z zamudo procesnega roka, ne pa materialnega roka, vrnitev v prejšnje stanje v obravnavanem primeru sploh ni mogoče z uspehom predlagati. S potekom materialnega roka, ki je eden od pogojev za pridobitev določene pravice, ugasne neuveljavljena pravica. Zato tožnik s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje v obravnavanem sporu ne more uspeti. Ker zavezanci za davek od dohodkov iz dejavnosti lahko uveljavljajo znižanja davčne osnove in olajšave le do 28. 2. za preteklo leto in je tožnik zamudil ta rok, s pritožbo ni mogel uspeti, kot je pravilno odločila tožena stranka.

Glede na povedano je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).