Jedro

Za presojo pravočasnosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bistveno, kdaj se je z razlogom za odpoved seznanila oseba, ki je bila pri toženi stranki pristojna za odločanje o pravicah oz. obveznostih iz delovnega razmerja (predsednik uprave, od njega pisno pooblaščena oseba).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek: da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 3. 2010, ki jo je tožniku podala tožena stranka, nezakonita; da delovno razmerje tožniku ni prenehalo in še traja; da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni pozvati tožnika nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 19. 3. 2010 dalje, vključno z izplačilom mesečne plače v bruto znesku ... EUR, od bruto zneska odvesti vse prispevke in davke, neto znesek pa mu izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15 dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, mu priznati delovno dobo ter povrniti vse stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje, vse v roku 8 dni.

Zoper izpodbijano sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi s pravočasnostjo podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi navaja, da se izpodbijane sodbe v tem delu ne da preizkusiti, razlogi o odločilnih dejstvih pa si nasprotujejo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pisno obvestilo o zaključku policijske preiskave zaradi suma kaznivega dejanja (priloga D1) dokazuje, da je bila tožena stranka pisno seznanjena z zaključkom preiskave že dne 12. 1. 2010 ter da policija ni ničesar sporočala po telefonu. Razlogi v izpodbijani sodbi o tem, na kakšen način se je tožena stranka seznanila z navedenim dejstvom, so nejasni. Sodišče prve stopnje je kršilo 8. člen ZPP, ker je izpodbijano sodbo oprlo na izpovedbe v sporu zainteresiranih prič. O izgubi pošiljke izpodbijana sodba nima razlogov oziroma gre za neko pavšalno sklepanje o možnosti izgube. Sodišče prve stopnje ne pojasni nasprotja med trditvami tožene stranke, da je bil A.A. po telefonu obveščen o sumu kaznivega dejanja tožnika, kar naj bi sporočil nadrejenim 9. 2. 2010 ter med pridobljenimi pisnimi izjavami policije, iz katerih izhaja, da po telefonu z zaposlenimi pri toženi stranki niso komunicirali. Da je šlo izključno za pisno obveščanje, je potrdil tudi kot priča zaslišani policist A.B., katerega izpovedbe sodišče prve stopnje v svoji dokazni oceni ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem komandirja A.C. in kriminalista A.D. in predlaganega dokaza s poizvedbami o telefonskih pogovorih na dan 9. 2. 2010. Tožniku je bila kršena pravica iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS/I, št. 33/1991 in nadalj.). A.A. je bil tožniku nadrejen. Sodna praksa se je že opredelila, da se šteje, da je delodajalec seznanjen z razlogi tudi, ko je z njimi seznanjena nadrejena oseba (Pdp 385/2005, z dne 24. 2. 2006). V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da je obstajal resen in utemeljen razlog za presojano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožnik navaja, da prihaja sodba v razlogih o bistvenih dejstvih v nasprotje. Vložena kazenska ovadba zoper tožnika je bila zavržena. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev oprlo na mnenje Uprave kriminalistične službe MNZ, ki ne more biti uporabljeno kot dokaz. Izolirana DNK je nehomogena, zaradi česar je bila takšna tudi biološka sled. Pištole v trezorju so bile prosto dostopne vsem varnostnikom. Tožnikov prilastitveni namen ni izkazan. Tožnik je izpovedal, da se je iznos orožja lahko opravil tudi brez vpisa v knjigo, kar je potrdil tudi A.E. Okoliščine v zvezi z rokovanjem z orožjem je sodišče prve stopnje oprlo zgolj na izpovedbe zaslišanih prič, ki jih je predlagala tožena stranka, s čimer je kršilo načelo kontradiktornosti. V zvezi z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede okoliščin, ki utemeljujejo izredno odpoved, tožnik navaja, da ne drži, da je bila zaradi spornega dogodka klima v kolektivu kaj slabša, sodišče prve stopnje pa bi moralo upoštevati, da tožnikovo dejanje ni imelo posledic ter da je preteklo že nekaj časa od samega dogodka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je o tej zadevi že odločilo. S sodbo opr. št. Pd 43/2010 z dne 14. 4. 2011 je tožnikovemu tožbenemu zahtevku z izjemo manjšega dela ugodilo. Po podani pritožbi s strani tožene stranke je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 643/2011 z dne 10. 11. 2011 odločitev sodišča prve stopnje v ugodilnem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je namreč, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne ugotovitve pravno pomembnih dejstev zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici pa je zmotno razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zaradi zamude 30 dnevnega subjektivnega roka, kot ga določa drugi odstavek 110. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je v novem postopku o tem delu tožbenega zahtevka odločilo s sedaj izpodbijano sodbo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožnik, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih med katerimi ni očitanih nasprotij in je ustrezno obrazložena. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni, logični in prepričljivi. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse dokaze, ki so bili predlagani v potrditev pravnoodločilnih dejstev, izvedbo ostalih predlaganih dokazov pa je utemeljeno zavrnilo. Očitane kršitve: načela kontradiktornosti, 22. člena URS, 8. člena ZPP ter kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niso podane, o čemer več v nadaljevanju.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 3. 2010, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002), in sicer iz razloga po 1. alineji (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) prvega odstavka tega člena.

Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Po izvedenem dokaznem postopku je namreč ugotovilo, da očitane kršitve pravil postopka podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso bile podane; da je tožena stranka dokazala obstoj razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR kot tudi obstoj okoliščin, ki so onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom do izteka odpovednega roka. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja. Razloge izpodbijane odločitve pritožbeno sodišče sprejema in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje v celoti sklicuje (stran 4 do 13 obrazložitve izpodbijane sodbe), k posameznim pritožbenim navedbam, ki so odločilnega pomena, pa daje naslednja pojasnila: Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku pravočasno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (tj. v 30 dneh odkar je izvedela da kršitev bremeni tožnika; drugi odstavek 110. člena ZDR). Pritožbeno sodišče je že v svoji prejšnji (razveljavitveni) odločbi pojasnilo, da iz ZDR in uveljavljene sodne prakse izhaja, da seznanitev oziroma ugotovitev razlogov ne velja za kateregakoli zaposlenega pri delodajalcu, pač pa za osebe, ki v skladu z določbo 18. člena ZDR odločajo o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja. Če je delodajalec pravna oseba nastopa v imenu delodajalca njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Glede na navedeno se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na posamezno odločitev pritožbenega sodišča v podobnem primeru (sodba in sklep Pdp 385/2005 z dne 24. 2. 2006), pri čemer pa pritožbeno sodišče še dodaja, da posamezen primer ne predstavlja sodne prakse, ki jo tudi sicer kreira Vrhovno sodišče RS.

V obravnavanem sporu lahko kot osebe, upravičene odločati o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja, upoštevajoč trditve strank, nastopajo predsednik uprave dr. B.A. in po pooblastilu direktorica kadrovsko-pravnega področja B.B.. A.A., ki ga tožnik v pritožbi izpostavlja, za takšno osebo ni mogoče šteti, saj zanj stranki nista trdili ali predlagali dokazov, iz katerih bi izhajalo, da pri odločanju o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja lahko nastopa v imenu delodajalca. Posledično morebitna seznanitev A.A. ter načini in čas njegovega komuniciranja s policijo, po prepričanju pritožbenega sodišča, niso odločilni, ker je bistveno, kdaj so se z ugotovitvami policije o sumu storitve kaznivega dejanja in o domnevnem storilcu seznanili delavci tožene stranke, ki imajo zakonita pooblastila podati odpoved pogodbe o zaposlitvi. S tem v zvezi pa je sodišče prve stopnje na podlagi skladnih in tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričljivih izpovedb zaslišanih prič B.A., B.B. in A.A., pravilno zaključilo, da je informacija o tožniku kot osumljencu kaznivega dejanja B.A. in B.B. dosegla šele 9. 2. 2010. Takšen zaključek pa potrjuje tudi izpovedba B.C.. Ta je namreč navedel, da mu je predsednik uprave povedal, da je bil z navedenim podatkom seznanjen šele v februarju 2010. Sicer pa je treba upoštevati, da z izjemo izpovedi tožnika, ki je drugačna od izpovedi zlasti predsednika uprave in nič bolj verodostojna od njegove, ni nobenega dokaza, iz katerega bi bilo moč sklepati, da sta predsednik uprave in pooblaščena delavka že prej vedela oziroma ugotovila razloge za izredno odpoved. Z ozirom na navedeno se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da sta B.A. in tožnik o kršitvi govorila šele po 9. 2. 2010, ne pa v mesecu januarju, kot je to trdil tožnik.

Dokazna ocena sodišča prve stopnje v tem delu je vestna, skrbna in analitično sintetična, kot to veleva 8. člen ZPP, pritožbeno sodišče pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo. Očitek, da je podana kršitev pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP in iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, torej ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je prav tako izvedlo vse dokaze, ki so bili predlagani v potrditev pravnoodločilnih okoliščin, izvedbo ostalih dokazov, pa je utemeljeno zavrnilo. Okoliščine o načinu in času komuniciranja A.A. s policijo za ta spor, niso pravnoodločilne, zato izpovedba A.B. glede obveščanja policije, ki jo tožnik v pritožbi posebej izpostavlja, ni relevantna. Sodišče prve stopnje pa je zato tudi utemeljeno zavrnilo izvedbo v tej smeri predlaganih dokazov tožnika (zaslišanje komandirja PP ... A.C. ter kriminalista A.D.; oprava poizvedb o telefonskih pogovorih na dan 9. 2. 2010 ). Z vidika zatrjevane kršitve 22. člena Ustave je neutemeljen očitek pritožnika, da sodišče ni upoštevalo navedenih njegovih dokaznih predlogov. Ustavno jamstvo iz 22. člena Ustave namreč ne pomeni, da ima stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Sodišče namreč lahko razumno oceni, kdaj njihova izvedba ni potrebna.

Sodišče prve stopnje je nadalje tudi pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da je obstajal resen in utemeljen razlog za presojano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega dostavka 111. člena ZDR. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku utemeljeno pripisala očitano kršitev, saj je bil tožnik edina oseba, ki je imela dostop do orožja (sezam kartico za sobo varnostnikov in omarico s ključi trezorja in trezorske blagajne) in katere sledi so bile na pištoli najdene. Da je bil na orožju najden tožnikov DNK prepričljivo dokazuje ovadbi priloženo poročilo o DNK preiskavi (bioloških sledi na pištoli) z mnenjem z dne 23. 12. 2009, ki ga je izdelal Center za forenzične preiskave, iz katerega izhaja, da so na ročaju pištole našli zgolj sledi tožnika in še ene neznane moške osebe. Na to strokovno mnenje je sodišče prve stopnje utemeljeno odprlo svojo odločitev, saj je v skladu s sodno prakso (glej npr. odločbo VS RS, opr. št. I Ips 137/2004 z dne 10. 6. 2004) takšno strokovno mnenje lahko dokaz v postopku, katerega mora sodišče ocenjevati enako kritično kot druge dokaze.

Bistveno pa je tudi, da tožnik ni znal prepričljivo pojasniti, zakaj se je njegova DNK sled našla na spornem orožju. Njegove trditve, da je bilo to zato, ker je navedeno pištolo morda kdaj čistil oziroma jo pomotoma zamenjal s svojo, je sodišče prve stopnje namreč pravilno zavrnilo kot neprepričljive, za kar je navedlo tehtne razloge (stran 8 in 9 obrazložitve), ki jih pritožbeno sodišče sprejema. Z ozirom na navedeno pritožbene navedbe tožnika, da je bila izolirana DNK očitno nehomogena, da na pištoli ni bila najden DNK B.D., da so bile pištole v trezorju prosto dostopne vsem varnostnikom, da se je včasih iznos orožja lahko zgodil tudi brez vpisa v knjigo, po oceni pritožbenega sodišča, niso pravnoodločilne. Tudi glede rokovanja z orožjem pri toženi stranki je sodišče prve stopnje z izvedbo predlaganih dokazov popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Razumna pa je tudi njegova ocena, da izvedba dokazov z zaslišanjem varnostnikov v IZC ... – B.D., B.F., B.G., B.H. ter B.I., ni bila potrebna, ker so o navedenem izpovedali tožnik in zaslišane priče, zato njihova izvedba tudi po stališču pritožbenega sodišča ne bi mogla doprinesti k drugačni odločitvi od izpodbijane. Z ozirom na navedeno se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti.

Dejstvu, da je sodišče v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da tudi vložena kazenska ovadba zoper tožnika na Okrožno državno tožilstvo v Novi Gorici z dne 9. 1. 2010 potrjuje, da je očitano kršitev storil prav tožnik, ne moremo pripisati takšnih posledic, kot jih navaja tožnik v pritožbi. Drži, da takšen sklep sodišča prve stopnje ni pravilen, vendar pa ne uspe izpodbiti presojane odločitve sodišča prve stopnje, ki sicer temelji na pravilnih razlogih.

Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno ugotovilo, da tožnikovo ravnanje hkrati izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.). Podan je tudi tožnikov prilastitveni namen, ki ga v pritožbi posebej izpostavlja. Ta je namreč izkazan že s tožnikovim ravnanjem. Pištola je bila iz trezorja in iz sobe varnostnikov iznešena brez zabeležke. Tudi po ugotovljenem manjku orožja ni bilo nobene potrebe, da tožnik prikrije svojo identiteto na način, da je orožje pustil v avtomobilu in se ni prostovoljno javil toženi stranki.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je izkazan pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR (da so bile podane tudi druge okoliščine, ki so onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom do izteka odpovednega roka; stran 10 in 11 obrazložitve). Glede na tožnikovo delovno mesto in naravo storjene kršitve ter njegov odnos po storjeni kršitvi je namreč pravilna njegova ocena, da je bil odnos med pravdnima strankama porušen, zaradi česar tožena stranka tožniku utemeljeno ni več zaupala dela z orožjem. Pritožbene navedbe, da dejanje ni imelo nikakršnih posledic ter da je bila kršitev od odpovedi časovno oddaljena, niso pravnoodločilne.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, ker za rešitev zadeve niso relevantni, saj sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Ker tožnik ne navaja drugih relevantnih pritožbenih razlogov, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le še v okviru pooblastil iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, prav tako pa je na podano dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo ni zaznamovala, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.