Jedro

Določba 84. člena ZTPDR določa obseg presoje oziroma razloge, iz katerih se (ne)izbira lahko izpodbija. Pri tem je prav tako treba izhajati iz namena, zaradi katerega je tako sodno varstvo zagotovljeno. Po prvem odstavku 84. člena ZTPDR sta razloga dva: izbira kandidata, ki ne izpolnjuje objavljenih pogojev, in kršitev postopka izbire.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo postopek izbire kandidatov, prijavljenih na objavo za delovno mesto svetovalca predstojnika - delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi dne 27. 2. 1999, ter sklep o izbiri R. H. na to delovno mesto z dne 19. 4. 1999, potrjen z odločbo z dne 7. 5. 1999. Sodišče je presodilo, da sta postopek in izbira nezakonita zato, ker so bili objavljeni le trije zahtevani pogoji za to delovno mesto, ne pa tudi dodatna znanja, predpisana s Pravilnikom o sistemizaciji delovnih mest. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožena stranka objavila vse pogoje, kot jih ima določene v svojem aktu (da izbrana kandidatka te razpisane pogoje izpolnjuje ni bilo sporno), specializacija iz preizkušanja zdravil in preizkus strokovne usposobljenosti za dejanja v upravnem postopku pa nista navedena kot pogoja, temveč kot dodatna znanja.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo. Navaja, da naj bi bilo zmotno stališče v izpodbijani sodbi, da specializacija iz preizkušanja zdravil ne predstavlja dodatnega pogoja za zasedbo delovnega mesta. Tako sistemizacija iz leta 1995 kot tista iz leta 1998 sta za delovno mesto svetovalca predstojnika določala kot pogoje, poleg visoke izobrazbe farmacevtske smeri, strokovnega izpita in 8 let delovnih izkušenj, še specializacijo iz preizkušanja zdravil in preizkus strokovne usposobljenosti za dejanja v upravnem postopku. Tožena stranka je v nasprotju z Uredbo o skupnih temeljih za notranjo organizacijo in sistemizacijo delovnih mest v upravnih organih ta dva pogoja napačno označila kot dodatna znanja. Na to kažejo tudi določbe navedene Uredbe ter Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenih v službah Vlade RS in upravnih organih glede določanja delovnih izkušenj in glede vrednotenja delovnih mest delavcev z akademskimi nazivi oziroma specializacijo. Kršitev v postopku naj bi bilo tudi, da tožena stranka ni pridobila mnenja sindikata v skladu z 82. členom ZTPDR in da tožnik ni mogel biti prisoten na seji in se izjaviti o dejstvih, ki so pomembna za odločanje. Tožena stranka tudi ni odločila v roku 30 dni, kot to določa 17. člen Uredbe o postopku sklenitve delovnega razmerja za nedoločen čas v organih državne uprave, najverjetneje zato, ker naj bi izbrana kandidatka državljanstvo pridobila šele 26.5.2004. V predmetni zadevi gre za ponovitev razpisa z dne 4.12.1998, v zvezi s katerim pa je bila tožniku odločba vročena šele 9. 4. 1999, ponovni razpis pa je bil objavljen že 27. 2. 1999. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijani sklep preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožnik zgolj na splošno uveljavlja tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne da bi izrecno in jasno navedel, za kakšno oziroma katero kršitev naj bi šlo. Postopkovne kršitve, ki jih navaja v reviziji, in se nanašajo na kršitve postopka pri toženi stranki, pa se v sodnem postopku presojajo v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava.

Iz navedb tožnika in listin v spisu izhaja, da je tožena stranka večkrat razpisala isto delovno mesto, da se je tožnik na vse razpise prijavil, vendar nikoli ni bil izbran. Zoper vsakokratni sklep o neizbiri se je pritožil in vložil tudi tožbe tako, da je pred sodiščem teklo več identičnih sporov. V tej zadevi gre za (ne)izbiro na prosto delovno mesto, razpisano 27.2.1999. Isto delovno mesto je bilo razpisano že 29.4.1998 (sklep Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 97/2003 z dne 20. 1. 2004), 20. 10. 1998 (sklep Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 43/2003 z dne 20. 1. 2004) in 4. 12. 1998 (sklep Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 175/2002 z dne 8. 4. 2003).

V zgoraj navedenih zadevah je bilo sporno predvsem vprašanje dopustnosti sodnega varstva, le posredno pa tudi obsega takega varstva v tovrstnih sporih. Glede tega je izhodišče tudi v tem sporu enako. Res je, da tožnik v sodnem postopku ne more uspeti s svojim zahtevkom, da ga tožena stranka izbere na razpisano prosto delovno mesto. Tak zahtevek bi bil neutemeljen in bi ga bilo treba zavrniti. Tudi po presoji Ustavnega sodišča določba 49. člena Ustave zagotavlja le dostopnost vsakega delovnega mesta vsakomur pod enakimi pogoji, ne pa tudi vnaprejšnje pravice, da bo na razpisano delovno mesto izbran, daje pa mu pravico, da se pod enakimi pogoji z drugimi poteguje za zasedbo prostega delovnega mesta (tako na primer sklepi Ustavnega sodišča v zadevah št. Up-1/98, Up-23/98 in Up-36/00, objavljeni v računalniški bazi Ustavnega sodišča). Določba 84. člena ZTPDR pa neizbranemu kandidatu (enako ne glede na to, ali je pri delodajalcu že zaposlen ali ne) v omejenem obsegu zagotavlja sodno varstvo: v vsakem primeru, tudi takrat, ko je izbran nekdo drug. Lahko gre tudi za primere, ko delodajalec sklene delovno razmerje z nekom, ki se na razpis sploh ni prijavil, ali ko je nekdo zaradi kršitev postopka razpisa nepravilno oziroma nezakonito izločen (ker na primer ne izpolnjuje razpisnih pogojev, čeprav jih dejansko izpolnjuje).

Določbo 84. člena ZTPDR (sprejetega leta 1989) je treba razlagati v skladu z določbo tretjega odstavka 49. člena (v letu 1991 sprejete) Ustave, ki zagotavlja vsakomur dostopnost vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji. Sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravico do odprave posledic njihove kršitve pa prav tako zagotavlja že Ustava (četrti odstavek 15. člena).

Določba 84. člena ZTPDR določa tudi obseg presoje oziroma razloge, iz katerih se (ne)izbira lahko izpodbija. Pri tem je prav tako treba izhajati iz zgoraj navedenega namena, zaradi katerega je tako sodno varstvo zagotovljeno. Po prvem odstavku 84. člena ZTPDR sta razloga dva: izbira kandidata, ki ne izpolnjuje objavljenih pogojev, in kršitev postopka izbire.

Izbrana kandidatka R. H. je izpolnjevala vse razpisane pogoje. ZTPDR neizbranemu kandidatu sicer ne daje pravice izpodbijati zakonitosti splošnih aktov, na podlagi katerih je bilo delovno mesto objavljeno oziroma pravice zahtevati presojo skladnosti objave s splošnim aktom. S sodnim varstvom po 84. členu ZTPDR mu je zagotovljeno varstvo enakega obravnavanja z vsemi ostalimi kandidati pod enakimi pogoji. Ti pogoji so bili tako zanj kot za izbrano kandidatko sicer enaki, tudi če tožena stranka ni objavila nekega pogoja, ki ga sicer predpisuje njen splošni akt kot dodatna znanja.

Toda za pravilno in zakonito odločitev je bistvena dejanska ugotovitev, ali izbrana kandidatka izpolnjuje vse predpisane pogoje za objavljeno delovno mesto. Po prvem odstavku 3. člena Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90 in nasl. - ZDDO) v državnem organu sklene delavec delovno razmerje za nezasedeno delovno mesto, določeno v sistemizaciji delovnih mest, za katerega izpolnjuje predpisane pogoje.

Revizijsko sodišče se strinja s sodiščem druge stopnje, da je izbrana kandidatka izpolnjevala tudi vse predpisane pogoje za zasedbo razpisanega delovnega mesta. K temu le še dodaja: Tožnik se tudi sam sklicuje na določbe Uredbe o skupnih osnovah in kriterijih za notranjo organizacijo in sistemizacijo delovnih mest v organih državne uprave (Uredba). V času sporne izbire je veljala Uredba, objavljena v Uradnem listu RS, št. 24/98), s katero je moral biti takrat že usklajen tudi Pravilnik tožene stranke o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (36. člen Uredbe).

Uskaditev je potrebna seveda le tam, kjer prej veljavni akt z Uredbo ni bil skladen.

Uredba je predpisala enotne pogoje za zasedbo posameznih tipičnih delovnih mest v državni upravi. Za delovna mesta svetovalcev predstojnika sta bila tako v skladu z 28. členom Uredbe določena kot enotna pogoja univerzitetna izobrazba in najmanj 8 let delovnih izkušenj. Po določbi 29. člena Uredbe se lahko za delovna mesta določijo tudi drugi posebni pogoji (primeroma so navedeni strokovni izpit, pravniški državni izpit, preizkus strokovne usposobljenosti za dejanja v upravnem postopku, znanje tujega jezika, znanje računalništva, vozniški izpit) in dodatna funkcionalna znanja. Medtem ko so posebni pogoji, določeni kot taki s sistemizacijo, pogoj za zasedbo delovnega mesta, pa dodatna funkcionalna znanja niso nujno pogoj za razporeditev na določeno delovno mesto. Po določbi drugega odstavka 33. člena Uredbe se kot taka določijo tista strokovna znanja, ki izhajajo iz vsebine, metod in postopkov, značilnih za dejavnost upravnega organa in omogočajo boljše in hitrejše opravljanje nalog.

V aktu tožene stranke o sistemizaciji specializacija iz preizkušanja zdravil ni izrecno navedena kot poseben pogoj za zasedbo tega delovnega mesta. Navedena je le kot dodatno smiselno funkcionalno znanje. To pomeni, da tudi izbrani kandidat, ki take specializacije nima, izpolnjuje predpisane pogoje za zasedbo delovnega mesta svetovalca predstojnika.

Tožnik neutemeljeno očita sodišču druge stopnje zmotno uporabo 32. člena Uredbe. Določba četrtega odstavka tega člena namreč predpisuje način določanja dolžine zahtevanih delovnih izkušenj, kadar je predpisana za delovno mesto alternativna strokovna izobrazba: univerzitetna ali visoka strokovna. V primeru zadevnega svetovalca predstojnika pri toženi stranki pa je predpisana le univerzitetna izobrazba, zato ni podlage za skrajševanje zahtevanih delovnih izkušenj za petino. Izpodbijana sodba pa ima tudi prav, da iz predpisane zahteve po osem letnih delovnih izkušnjah dodatno kažejo na to, da specializacija iz preizkušanja zdravil ni pogoj za zasedbo delovnega mesta. Če bi bila, bi se te zahteve skrajšale za tretjino po tretjem odstavku 32. člena Uredbe.

Izpodbijana sodba tudi pravilno ugotavlja, da pogoje za zasedbo delovnih mest določa akt o sistemizaciji in ne Uredba o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkov zaposlenim v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih (Uradni list RS, št. 35/96). V 18. členu te Uredbe je določen samo dodatek za strokovni ali znanstveni naziv, ki ni pogoj za zasedbo delovnega mesta. Če specializacija ni določena kot pogoj, delavec pa jo ima, mu dodatek pripada, sicer pa ne.

Tožnik navaja kot kršitev postopka (ne izbire kandidata, temveč ugovornega postopka v zvezi z izbiro) nepridobitev mnenja sindikata. Pri tem pa ne zatrjuje, da bi bil sploh član sindikata. Sindikat ni varuh zakonitosti in pravilnosti postopanja delodajalca nasploh. V postopku ugovora zaradi kršitev delavčevih individualnih pravic lahko daje mnenje, če gre za njegovega člana, zastopa pa ga lahko le na njegovo (izrecno) zahtevo ali privolitev.

Po določbi drugega odstavka 72. člena ZDDO se ugovor zoper odločitve vloži pri predstojniku ali organu, ki je pristojen za odločitev o pravicah, obveznostih in odgovornostih, ki odločitev preizkusi in jo lahko tudi spremeni. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-300/95 z dne 14.10.1998 odločilo, da drugi odstavek 72. člena ZDDO ni v nasprotju z ustavo v delu, kjer določa, da v postopku o ugovoru zoper odločitev o pravicah, obveznostih in odgovornostih ni predvidena devolutivnost pravnega sredstva. Ker predstojnik odloča kot posameznik, ni odločanja na sejah, tožnik pa je imel možnost izjaviti se o vseh dejstvih, ki so bila po njegovem pomembna za odločanje, v ugovoru in v sodnem sporu (o tem že v sklepu Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 175/2002 z dne 8. 4. 2003).

Rok za izbiro, ki ga določa 17. člen Uredbe Vlade o postopku za sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas v organih državne uprave (Uradni list RS, št. 24/98), je po svoji naravi lahko le instrukcijski rok in njegova prekoračitev ne pomeni, da je kasnejša izbira nezakonita. Od kje tožniku podatek, da naj bi izbrana kandidatka državljanstvo Republike Slovenije pridobila šele 26.5.2004 ni jasno in za to ne ponudi nobenih dokazov. Izbrana kandidatka je v vlogi za zaposlitev navedla, da ima slovensko državljanstvo od leta 1997, da je državljanka pa izhaja tudi iz potrdila Upravne enote Ljubljana z dne 26. 5. 1999. V postopku, ki je tekel pod opr. št. VIII Ips 175/2002, je bil predmet spora razpis za isto delovno mesto z dne 4. 12. 1998. Na tem razpisu ni bil izbran nihče in tudi tožnik ne bi mogel biti, ne glede na to, kako bi se končal sodni spor. Neizbira prijavljenih kandidatov pa ima na podlagi prvega odstavka 14. člena ZDR (1990) za posledico, da se postopek za izbiro ponovi. Na novem (ponovljenem) razpisu se je tožnik ponovno prijavil, zato tudi vročitev odločbe o dokončni odločitvi o prejšnjem razpisu ni mogla imeti zanj nobenih škodljivih posledic.

Glede na navedeno je tudi po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba pravilna in zakonita, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).