Jedro

Določba 19. b člena ZPDI ureja drugačen pravni položaj oseb, ki so pristopile k opravljanju PDI, v primerjavi s položajem sodniških pripravnikov iz 11.a člena ZPDI, zato je bila tožnica, skladno z določbo 19. b člena ZPDI, dolžna zaposlitev v organih iz 11.a člena iskati sama, aktivno.

Ob smiselni uporabi definicije aktivnega iskanja zaposlitve, kot jo določa ZUTD, je mogoče pojem „po svoji volji“ iz drugega odstavka 19.b člena ZPDI razumeti le tako, da je posameznik dolžan izkazati, da je zaposlitev v organih iz 11.a člena iskal tako, da se je prijavljal na razpisana delovna mesta.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je v izpodbijanem aktu odločila, da se ugovor A.A., zoper plačilo stroškov opravljanja pravniškega državnega izpita, določenih v odločbi, št. 604-456/2011/3 z dne 21. 10. 2011, zavrne (1. točka izreka), v 2. točki izreka določila obveznost plačila računa z dne 2. 9. 2015, v višini 588,00 EUR, pod pogoji, navedenimi v tej točki, in v 3. točki izreka, da posebni stroški v tem postopku niso nastali.

2. Iz spisov zadeve izhaja, da je A.A. 23. 8. 2011 vložila zahtevo za opravljanje pravniškega državnega izpita (v nadaljevanju PDI) in da ji je bil z odločbo z dne 21. 10. 2011 dovoljen pristop k opravljanju izpita. V tej odločbi so bili odmerjeni stroški izpita v višini 588,00 EUR. Dne 7. 11. 20111 in 8. 11. 2011 je stranka opravila pisni del izpita in dne 22. 12. 2011 še ustni del PDI. Dne 3. 9. 2015 je tožena stranka stranko pozvala, da v roku 60 dni od prejema obvestila izkaže, da je izpolnila obveznost iz drugega odstavka 19.b člena Zakona o pravniškem državnem izpitu (v nadaljevanju ZPDI), oziroma vrne stroške izpita na podlagi priloženega računa, št. 203010-15-00294 z dne 2. 9. 2015. 3. Stranka je 7. 10. 2015 zavrnila izdani račun, ker ga, glede na to, da niso izpolnjeni pogoji po 19.b členu ZPDI, ni dolžna plačati. Pojasnila je, da je 24. 6. 2015 podala prošnjo za zaposlitev na Okrožno sodišče v Celju in prejela odgovor, da je ne morejo zaposliti. Da se ni mogla zaposliti, dokazuje tudi splošno znano dejstvo, da je bilo zaradi gospodarske recesije razpisanih prostih delovnih mest v organih iz 11.a člena ZPDI izredno malo. Dne 22. 12. 2015 je tožena stranka prejela ponovno zavrnitev opomina z dne 7. 12. 2015 in 12. 4. 2016. Ker račun do 6. 5. 2016 še vedno ni bil poravnan, je tožena stranka z dopisom, št. 604-796/2012/7 z dne 6. 5. 2016, stranki določila naknadni rok za poravnavo obveznosti.

4. Pri pregledu neplačanih obveznosti z dne 5. 7. 2016 je bilo ugotovljeno, da račun še vedno ni plačan, zato je bila zadeva 5. 7. 2016 odstopljena Državnemu pravobranilstvu. Dne 8. 7. 2016 je Okrajno sodišče v Ljubljani izdalo sklep o izvršbi, opr. št. VL 70734/2016, zoper katerega je stranka podala ugovor, ki mu je Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 25. 8. 2016 ugodilo in prej navedeni sklep razveljavilo ter odločilo, da bo o zadevi odločalo Okrajno sodišče v Celju. Tekom izvršilnega postopka je bilo ugotovljeno, da zadeva ne sodi v sodno pristojnost, ampak bi moral biti izveden postopek upravne izvršbe. Iz navedenega razloga se postopek nadaljuje v upravnem postopku, kjer se na podlagi dosedanjih navedb stranke ugotavlja, ali je stranka svojo obveznost zaposlitve izpolnila, oziroma ali je izkazala utemeljene razloge za neizpolnitev. Glede na navedeno je bila stranka na podlagi tretjega odstavka 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pozvana, da se v roku 15 dni od prejema tega obvestila izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so po njenem mnenju pomembna za izdajo odločbe ter dostavi morebitne nove dokaze. Odgovora tožena stranka ni prejela, zato so bili v zadevi upoštevani do sedaj podani ugovori.

5. Tožena stranka je pojasnila, da je bila stranka že z odločbo (4. točka izreka) o dovolitvi pristopa k izpitu, št. 604-456/2011-3 z dne 21. 10. 2011, seznanjena z obveznostjo vrnitve stroškov izpita v primeru, če v treh letih po opravljenem izpitu, po svoji volji ne sklene delovnega razmerja pri določenih organih. Obveznost vračila temelji na določbi 11.a člena ZPDI. Dejstvo, da si je stranka prizadevala za sklenitev delovnega razmerja v organih iz 11.a člena ZPDI, bi lahko izkazala s sklepom ali obvestilom o neizbiri, ki jih morajo navedeni organi v skladu z določili Zakona o delovnih razmerjih in Uredbe o postopku za zasedbo delovnih mest v organih državne uprave in v pravosodnih organih, izdati vsakemu kandidatu, ki je bil v izbirnem postopku z zasedbo prostega delovnega mesta neuspešen.

6. Tožena stranka je odgovorila tudi na navedbo, da zaradi gospodarske recesije ni bilo razpisanih prostih mest v organih iz 11.a člena ZPDI oziroma, da jih je bilo izredno malo. V triletnem obdobju po opravljenem PDI je bilo na območju celjskega sodnega okrožja razpisanih kar nekaj mest (navedla je podatke), za določen in nedoločen čas. V zvezi z navedbo stranke, da razpisana prosta mesta zasedajo osebe, ki so bile štipendirane s strani države oziroma zaposlene kot pripravniki v organih iz 11.a člena ZPDI, pa je tožena stranka pojasnila, da so imeli možnost prijaviti se v postopkih javnih natečajev za zasedbo prostih delovnih mest v organih iz 11a. člena ZPDI prav vsi, ki so izpolnjevali zahtevane pogoje, ne samo osebe, ki so bile štipendirane s strani države oziroma zaposlene kot pripravniki v organih iz 11.a člena ZPDI. Glede ostalih strankinih navedb, da se je 16. 12. 2013 osebno pozanimala glede prijave na delovno mesto višji pravosodni svetovalec - strokovni sodelavec, ki je bilo razpisano na Okrožnem sodišču v Celju, pa je tožena stranka odgovorila, da pridobivanja ustne informacije o možnosti zaposlitve ne zadostuje, ampak se je treba v postopkih iz javnih natečajev, na prosta delovna mesta tudi uradno prijaviti. Stranka je v dopisu z dne 5. 10. 2015 priložila tudi obvestilo Okrožnega sodišča v Celju z dne 1. 7. 2015, iz katerega izhaja, da se je o možnosti zaposlitve na omenjenem sodišču pozanimala 24. 6. 2015, torej po poteku triletnega obdobja od opravljenega pravniškega državnega izpita, zato v tem primeru ni podana podlaga za oprostitev plačila stroškov. Prav tako je tožena stranka odgovorila na navedbo stranke, da je opravila več ustnih poizvedb o možnosti zaposlitve pri pristojnih organih. Pojasnila je, da zakon od osebe terja določeno stopnjo aktivnega delovanja, v smeri sklenitve delovnega razmerja v organih iz 11.a člena ZPDI in je kot primerno izraženo voljo za sklenitev delovnega razmerja mogoče šteti le prijavo na razpisano delovno mesto in v postopku izbire izdan sklep o izbiri oziroma neizbiri na razpisano delovno mesto. V zvezi z navedbami stranke, da ni dobila nobenega poziva za sklenitev delovnega razmerja v pravosodnih organih, pa je tožena stranka opozorila na razliko med obveznostjo iz 11.a člena ZPDI in navedla, da gre za različni pravni podlagi, zato povračilo po 11.a členu ZPDI ne vpliva na plačilo po 19.b člena istega zakona. Ker stranka ni izkazala izpolnitve obveznosti iz 19.b člena ZPDI, ni podana podlaga za oprostitev plačila stroškov.

7. Tožnica v tožbi odločitvi oporeka in vlaga tožbo na podlagi 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zatrjuje, da niso bila pravilno uporabljena določila ZUP, prav tako je tožena stranka bistveno kršila določbe postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in napadeno odločbo spremeni tako, da se ugovoru tožnice zoper plačilo stroškov opravljanja PDI ugodi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

8. Navaja, da je tožena stranka izdala odločbo, ki glasi na ime A.A., B. ulica ..., kraj, kljub temu, da je bila seznanjena, da se je tožnica leta 2016 poročila in zamenjala priimek in naslov. Prav tako tožena stranka tožnici ni omogočila sodelovanja v upravnem postopku, niti ni razpisala nobene obravnave oziroma ji ni dala možnosti sodelovanja in možnosti izjave v upravnem postopku, s tem pa je storila bistveno kršitev določb upravnega postopka.

9. Stroškov izpita ni dolžna plačati, ker niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 11.a člena ZPDI. Dne 31. 5. 2012 je začel veljati Zakon za uravnoteženje javnih financ (ZUJF), ki je v 183. členu določil omejitev zaposlovanja pri proračunskih porabnikih, tudi pri organih iz prvega odstavka 11.a člena ZPDI. Tožničine tedanje družinske razmere so zahtevale, da išče zaposlitev v bližnji okolici, ker je bila vdova, z majhnim otrokom. V letih 2011-2015 je bil na Višjem sodišču v Celju na novo zaposlen zgolj en pripravnik s PDI, ki je prihajal od drugega proračunskega porabnika. Na Okrožnem državnem tožilstvu je bilo v letu 2014 zaposlenih samo pet pripravnikov s PDI in v letu 2015 šest pripravnikov s PDI, vsi pa so bili že predhodno zaposleni v javni upravi, torej nihče ni bil zaposlen na novo. Na Državnem pravobranilstvu v Celju so šele leta 2015 zaposlili dva nova delavca, ki sta prav tako prihajala iz sodišča. 10. Glede na navedeno se pravilno vprašanje glede na 19.b člena ZPDI (in glede na 183. člena ZUJF) glasi, ali je v tem obdobju posameznik imel dejansko možnost zaposlitve v organih iz prvega odstavka 11.a člena ZPDI. Kolikor takšna možnost dejansko ni obstajala, posameznik volje za sklenitev delovnega razmerja ni mogel izraziti. Do te situacije je prišlo tudi v tožničinem primeru, zato ji glede na obstoječe okoliščine ni mogoče očitati, da delovnega razmerja v organih iz prvega odstavka 11.a člena ZPDI ni sklenila po svoji volji. Iz prej navedenih podatkov je razvidno, da v spornih letih ni bilo mogoče skleniti delovnega razmerja pri proračunskih uporabnikih, zaradi omejitve zaposlovanja s strani države in da je bila takšna politika vodena vse do konca leta 2015. 11. Sodniško pripravništvo je tožnica opravila že leta 2001 – 2002, v skladu s 15. členom ZPDI (1994), tako da ji je takratni delodajalec odobril izobraževanje in jo poslal na opravljanje sodniškega pripravništva na sodišče. V celoti je financiral izobraževanje, zato je bila zavezana opravljati delo pri tem delodajalcu po opravljenem izobraževanju. Tožnici je bila v letu 2003 izdana odločba za pristop k izpitu brez plačila stroškov izpita, ki ga pa zaradi osebnih okoliščin ni opravljala. Tako je tožnica po sprejetju novele ZPDI-D opravljala izpit, ki bi ga sicer morala opravljati v letu 2003. 12. Tožnica se sklicuje tudi na smisel ureditve novega ZPDI - novele ZPDI-D, ki je v stimuliranju zaposlovanja pravnikov z opravljenim PDI v pravosodnih organih, kar pa je država sama izničila s sprejemom ZUJF. ZUJF je namreč v 115. členu posegel v plačila izpitov in določil spremembo 19.b člena ZPDI tako, kot je to določeno danes. S takšno spremenjeno določbo je bilo jasno izraženo stališče tožene stranke, da nima več zahteve in želje, da stimulira zaposlovanje v organih iz 11.a člena ZPDI, ker ni več obstajala potreba po zaposlovanju zunanjega kadra, ker je morala tožena stranka vse svoje zahteve po morebitni novi zaposlitvi pokrivati iz že obstoječih notranjih rezerv kadrov, ki so bili že zaposleni pri proračunskem porabniku. Slednje dokazuje tudi odpuščanje delavcev, zaposlenih na podlagi projekta Lukenda, v letu 2013. 13. Tožnica je navedla tudi podatke o stanju nezaposlenih univerzitetnih diplomiranih pravnikov na območju celjske regije in Sloveniji, v spornih letih. Pojasnila je, da se na javni natečaj za prosto uradniško delovno mesto višji pravosodni svetovalec - strokovni sodelavec na Okrožnem sodišču v Celju, objavljen 22. 12. 2011, ni prijavila, ker ni imela opravljenega PDI. Na javni natečaj za prosto uradniško delovno mesto višji pravosodni svetovalec - strokovni sodelavec na Okrožnem sodišču v Celju, objavljen 11. 7. 2012, 1. 4. 2013, 17. 9. 2013, pa se tožnica ni prijavila, saj je dobila ustno informacijo, da bodo zaposlili osebe, že zaposlene v državni upravi. Natečaja za svetovalca v pravosodju na Delovnem sodišču v Celju dne 7. 1. 2014 ni zasledila, oporeka pa navedbi tožene stranke, da naj bi Okrožno sodišče v Celju razpisalo natečaj za 23 prostih delovnih mest 11. 7. 2012, ker je šlo samo za tiste javne uslužbence, ki so že bili zaposleni v projektu Lukenda. Navedbe lahko potrdi B.B., ki se je v istem obdobju prijavila na različne natečaje, pa ni bila izbrana iz istih razlogov, kot jih tožnica navaja v tožbi.

14. Navaja tudi, da je bila v letu 2012 stara 43 let, torej je bila njena starost dodatni omejitveni zadržek pri zaposlovanju. Glede na navedeno je mnenja, da je treba v zadevi upoštevati ne samo njen položaj pri prizadevanju zaposlitve za sklenitev delovnega razmerja v organih iz 11.a člena ZPDI, ampak tudi dejanske možnosti zaposlitve v spornem obdobju.

15. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem je zavrnila tožbene ugovore, da je bil v postopku nepravilno uporabljen ZUP, ter opozorila na tožničino obveznost iz določbe 96. člena ZUP ter način vročanja pisanj tožnici. Pojasnila je, da je tožnica imela možnost konkurirati na natečaju za prosto uradniško delovno mesto višji pravosodni svetovalec - strokovni sodelavec na Okrožnem sodišču v Celju, objavljen 22. 12. 2011, ker je že imela opravljen PDI. Zavrnila je tožbene navedbe, da se ni prijavila na javni natečaj 11. 7. 2012, 1. 4. 2013 in 17. 9. 2013, po tem, ko se je ustno pozanimala glede možnosti zaposlitve, saj je tožnica imela to možnost, ker javni natečaj ni bil razpisan samo za tiste, ki so bili štipendirani s strani države oziroma zaposleni kot pripravniki v organih iz 11.a člena ZPDI. Prav tako je zavrnila tožbeni ugovor, ki se nanaša na tožničino starost, ki naj bi bila omejitveni zadržek pri zaposlovanju ter opozorila na določbo 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1).

16. Višino stroškov v obravnavani zadevi določa odredba ministra v višini stroška pravniškega državnega izpita z dne 20. 3. 2008, v skladu z določbami 19.b člena ZPDI in 29. člena Pravilnika, pa je obveznost povrnitve stroškov PDI in višina teh stroškov določena z odločbo, s katero je bil tožnici dovoljen pristop k PDI. Rok za vračilo stroškov je 60 dni, pri čemer ta rok začne teči tri leta po opravljenem izpitu. V kolikor zavezanec v tem obdobju svoje obveznosti ne izpolni, pa postane odločba o dovolitvi in pristopa k PDI izvršljiva. Tako je v tem primeru izvršilni naslov v obravnavanem primeru odločba o dovolitvi pristopa k PDI. Račun, ki ga v skladu 29. členom Pravilnika, tri leta po opravljenem izpitu, posamezniku izstavi ministrstvo, pa je le poziv zavezancu, da mora znesek iz odločbe plačati oziroma predložiti dokazila o prizadevanju o sklenitvi delovnega razmerja v organih iz 11.a člena ZPDI. Izdaja tega računa na samo izvršljivost izvršilnega naslova oziroma odločbe ne vpliva.

K I. točki izreka:

17. Tožba ni utemeljena.

18. V obravnavanem primeru je sporna odločitev tožene stranke o zavrnitvi tožničinega ugovora zoper plačilo stroškov opravljanja pravniškega državnega izpita, določenih v odločbi istega organa, št. 604-456/201173 z dne 21. 10. 2011, ter naložitvi plačila v znesku 588,00 EUR v roku 15 dni od prejema te odločbe.

19. Tožena stranka je odločitev oprla na določbo 19. b člena ZPDI (Uradni list RS, št. 83/03-UPB1 in 111/07), po katerem stroške izpita krije kandidat, založi jih pa ministrstvo, pristojno za pravosodje (prvi odstavek); posameznik, ki v treh letih po opravljenem izpitu po svoji volji ne sklene delovnega razmerja v organih iz prvega odstavka 11.a člena tega zakona, je dolžan vrniti stroške izpita, ki jih je predhodno založilo ministrstvo, pristojno za pravosodje, stroške pa mora povrniti najkasneje v 60 dneh po poteku triletnega roka. (drugi odstavek). V odločbi, s katero se posameznemu kandidatu dovoli pristop k izpitu se določi višina stroškov izpita in obveznost iz prejšnjega odstavka. Posameznik lahko stroške izpita povrne tudi takoj po opravljenem izpitu oziroma pred potekom triletnega roka iz prejšnjega odstavka (tretji odstavek).

20. Podrobneje obveznosti v zvezi s plačilom izpita določa Pravilnik o programu sodniškega pripravništva in pravniškem državnem izpitu (Pravilnik), ki v določbi prvega odstavka 29. člena (plačilo izpita) določa, da Ministrstvo za pravosodje tri leta po opravljenem izpitu posameznikom izstavi račun za vrnitev stroškov izpita. Vrnitev stroškov so opravičeni posamezniki, ki ministrstvu za pravosodje v 60 dneh po izstavitvi računa izkažejo, da so izpolnili obveznost iz drugega odstavka 19.b člena zakona. Posameznikom, ki bodo želeli povrniti stroške izpita še pred potekom triletnega roka, ministrstvo za pravosodje izstavi račun v osmih dneh po prejemu njihove prošnje, v drugem odstavku pa določa, da se obveznost o vrnitvi stroškov izpita iz prejšnjega odstavka določi v izreku odločbe o dovolitvi pristopa k izpitu. Če posameznik ne vrne stroškov izpita v 60 dneh po izstavitvi računa, se za vrnitev stroškov izpita opravi izvršba odločbe o dovolitvi pristopa k izpitu. Za izvršbo se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek.

21. Med strankama ni sporno, da je bila tožnici v odločbi tožene stranke, št. 604-456/2011/3 z dne 21. 10. 2011, s katero je bilo ugotovljeno, da izpolnjuje pogoje za opravljanje PDI, v 4. točki izreka naložena obveznost plačila stroškov izpita v višini 588,00 EUR in določeno, da bo te stroške, pod pogoji zakona, založilo ministrstvo. Med strankami ni sporno niti, da tožnica teh stroškov ni poravnala, prav tako ni sporen način (postopkovno) plačila, urejen v določbi 29. člena Pravilnika, sporno pa je, ali je skladno z določbo drugega odstavka 19.b člena ZPDI šteti, ali je tožnica svojo obveznost izpolnila, upoštevaje tudi določbo 11.a člena ZPDI.

22. Tožnica izpolnitev svoje obveznosti utemeljuje z navedbami, da je 24. 6. 2015 podala prošnjo za zaposlitev na Okrožno sodišče v Celju in prejela odgovor, da je ne morejo zaposliti in da nemožnost zaposlitve v organih iz 11.a člena ZPDI dokazuje tudi splošno znano dejstvo, da je bilo zaradi gospodarske recesije razpisanih prostih delovnih mest v organih iz 11.a člena ZPDI izredno malo, saj je 31. 5. 2012 začel veljati ZUJF, ki je v 183. členu določil omejitev zaposlovanja pri proračunskih porabnikih. Sklicuje se na podatke o zaposlitvi v letih 2011-2015 na Višjem sodišču v Celju, Okrožnem državnem tožilstvu in Državnem pravobranilstvu v Celju in navaja, da so iskanje zaposlitve na območju Celja zahtevale njene takratne družinske razmere. Glede na zatrjevane okoliščine tožnici ni mogoče očitati, da ni po svoji volji sklenila delovnega razmerja v organih iz prvega odstavka 11.a člena ZPDI. Iz predstavljenih podatkov je namreč jasno razvidno, da v teh letih ni bilo mogoče skleniti delovnega razmerja pri proračunskih uporabnikih, zaradi omejitve zaposlovanja s strani države, takšna politika pa je bila vodena vse do konca leta 2015. 23. Sodišče tožnici pojasnjuje, da je s spremembo ZPDI-D, s katero sta bili v zakon umeščeni med drugim tudi določbi 19.a in 19. b člena, želel zakonodajalec omogočiti, da je lahko k opravljanju pravniškega državnega izpita pristopila tudi oseba, ki ne bo opravila (sodniškega) pripravništva po tem zakonu (Poročevalec k predlogu ZPDI-D z dne 7. 6. 2007). Zaradi dodatnih možnosti pristopa k izpitu je bilo v tem primeru prilagojeno tudi zagotavljanje sredstev za kritje stroškov izpita, tako, da sredstva za izpit založi ministrstvo za pravosodje, posameznik pa je k vrnitvi teh sredstev zavezan, če po opravljenem pravniškem državnem izpitu, po svoji volji ni sklenil delovnega razmerja v enem izmed organov iz 11.a člena.

24. Določba 19. b člena ureja torej drugačen pravni položaj oseb, ki so pristopile k opravljanju PDI, v primerjavi s položajem sodniških pripravnikov iz 11.a člena ZPDI, zato je bila tožnica, skladno z določbo 19. b člena ZPDI, dolžna zaposlitev v organih iz 11.a člena iskati sama, aktivno. Pojem aktivnega iskanja zaposlitve določa Zakon o urejanju trga dela, ki v določbi 11. člena določa, da se šteje, da brezposelna oseba aktivno išče zaposlitev, če (med drugim) redno spremlja objave prostih delovnih mest oziroma vrst dela in se pravočasno prijavlja na prosta delovna mesta oziroma vrste dela v skladu z zaposlitvenimi cilji v zaposlitvenem načrtu. Enako definicijo aktivnega iskanja zaposlitve je imela tudi določba 17.g člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju brezposelnosti (pisne prijave na objavljeno ustrezno ali primerno zaposlitev, prijavo pri izvajalcih posredovanja dela in zaposlitve, ki iščejo delavce v kraju prebivanja brezposelne osebe ali v drugem kraju, ki je od kraja prebivanja brezposelne osebe oddaljen do ene ure vožnje z javnim prevoznim sredstvom v eno smer).

25. Ob upoštevanju, oziroma pravilneje, smiselni uporabi zgoraj navedene definicije aktivnega iskanja zaposlitve, sodišče soglaša s toženo stranko, da je mogoče pojem „po svoji volji“ iz drugega odstavka 19.b člena ZPDI razumeti le tako, da je posameznik dolžan izkazati, da je zaposlitev v organih iz 11.a člena iskal tako, da se je prijavljal na razpisana delovna mesta. Tega tožnica ni izkazala. Po presoji sodišča tudi sklicevanje na gospodarske razmere, ki jih je zakonodajalec začasno uredil z ZUJF in posledično omejil zaposlovanje tudi v organih iz 11.a člena ZPDI, ne morejo tožnice razbremeniti pri dokazovanju te obveznosti. Iz tega razloga se sodišče ni opredeljevalo do tožničinih navedb o številu razpisanih delovnih mest v organih iz 11.a člena ZPDI na celjskem območju, ker gre za podatke, s katerimi se tožnica ne more razbremeniti obveznosti plačila PDI iz 19.b člena ZPDI.

26. Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zaradi česar je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1).

K II. točki izreka:

27. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.