Jedro

Dospelost je bistvena sestavina menice.

Pri bianko menici mora izdajatelj pooblastiti remitenta, da izpolni menico z zakonom predvideno vsebino. Če so za izpolnitev bianko akcepta določene meje, jih upnik ne sme prekoračiti, če pa meje pooblastila niso določene, velja pravilo, po katerem sme upnik izpolniti blanket v mejah, ki jih določa narava posla, iz katerega izhaja blanket. Razpravno načelo velja tudi glede indicev, zaradi česar sodišče ne more sklepati iz dejstev na dejstva. ne da bi za to imelo oporo v trditveni podlagi strank.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške v postopku s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 185945/2010 z dne 16. 12. 2010 v 1. in 3. točki izreka ter zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožniku je naložilo plačilo toženčevih pravdnih stroškov v višini 2.420,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(1) pritožuje tožnica. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi in sklep o izvršbi v celoti ohrani v veljavi, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica soglaša z ugotovitvami v točkah 5 do 13 izpodbijane sodbe. Nasprotuje pa argumentaciji sodišča prve stopnje glede načina pridobitve menice s strani tožnice. Meni namreč, da je sodišče prve stopnje brez trditvene podlage zaključilo, da so podani indici za malomarnost in se zato tožnica ne more sklicevati na abstraktnost menice. Drugi sosledni argument, s katerimi se ne strinja, je pravilnost izpolnitve menice ter zastaranje menične obveznosti, kakor tudi obveznosti iz temeljnega posla. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo v točki 18 obrazložitve, da je tožnica pridobila menico z veliko malomarnostjo in zavestno v škodo toženca. Razlogovanje sodišča je samovoljno in arbitrarno, saj sodišče zanj ni imelo podlage v trditvah strank. Tožena stranka je v zvezi z navedenim zatrdila zgolj, da je bil prenos na drugega imetnika storjen z izključnim namenom, da se onemogoči uveljavljanje ugovorov iz temeljnega posla. Zgolj navedba takšnega stališča pa je premalo, da bi lahko sodišče zaključilo, kar je zapisalo v izpodbijani sodbi. Toženec za takšno stališče tudi ni ponudil nobenega dokaza. V nadaljevanju graja razlogovanje sodišča prve stopnje glede malomarnosti in nepoštenosti tožnice pri pridobitvi menice. Opozarja, da iz izpovedbe priče B. ter zakonitega zastopnika tožnice izhaja, da je slednji prejel dokumente o temeljnem poslu po vnovčitvi menice in sicer zato, ker je toženec vložil ugovor in je tožnica zaprosila za vso dokumentacijo za potrebe postopka. Navedene dokumentacije pa tožnica pri pridobitvi menice ni potrebovala. Zakoniti zastopnik je izpovedal, da je preveril stanje menice pri indosantu. Vse ostale navedbe toženca in posledični zaključki sodišča so pavšalni. Sodišču prve stopnje očita tudi, da ni ugotavljalo potrebne stopnje skrbnosti dobrega gospodarja ter da zamenjuje nepošteno pridobitev drugega imetnika ter domnevno nepošteno pridobitev tožnice kot tretje imetnice. Posledično je neutemeljeno zaključilo, da je tožnica kot tretji vedela, da je bila menica nepošteno prenesena iz prvega na drugega pridobitelja, čeprav je zakoniti zastopnik tožnice jasno izpovedal, da ne pozna drugih udeležencev, da pri poslu ni sodeloval in da ni vedel ter glede na dolžno skrbnost ni mogel vedeti ničesar o temeljnem poslu. Prav tako nobena druga priča ni pričala o tem, da bi zakoniti zastopnik tožnice kadar koli sodeloval pri temeljnem poslu. Glede dospelosti menice opozarja, da gre za nebistven element menice. Pri tem ni bistveno, da se dospelost menice ujema z dnem zapadlosti terjatve. Dospelost v konkretni menični izjavi ni določena, zato je bila izpolnitev dospelosti v domeni remitenta. Zadnji menični remitent je posledično pravilno izpolnil dospelost in vnovčil menico. Tudi sicer je bila menica izpolnjena v skladu z menično izjavo. Neutemeljene pa so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je menica izpolnjena nepravilno, ker naj bi jo bil pooblaščen izpolniti zgolj J. K.. Takšen zaključek je nelogičen. Menico je vedno upravičen izpolniti menični upnik, tj. remitent, kar se pri bianko menici domneva. Opozarja tudi, da je toženec po izpovedbi prič od leta 2009 na sestankih s prvim meničnim upnikom nato drugim upnikom zatrjeval, da priznava obveznost in da prosi upnika za odlog plačila, kar so se medsebojno tudi dogovorili. Glede na določila v času podaje izjave veljavne zakonodaje, je toženec s tem pretrgal zastaranje in to začelo vsakokrat teči znova. Enako velja za menično izjavo, podano s strani toženca. Vsakokrat, ko je bila podaljšan dospelost terjatve iz temeljnega posla se je samodejno podaljšala tudi dospelost menice. Sodišče prve stopnje je tudi povsem ignoriralo izpovedbe prič glede zastaranja obveznosti. Menično izjavo je dal toženec kot fizična oseba. Obveznost gradnje objekta, na katero se sklicuje sodišče, pa je bremenila družbo S., d.o.o.. Zato je nejasno, kako lahko sodišče pojasnjuje zastaranje menice z obveznostjo toženca. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi kot bistveno ugotovilo: - da je toženec 3. 4. 1998 izdal in izročil družbi S., d.o.o., bianko menico, - da je družba S, d.o.o., na zadnji strani menice podpisala „indosament na prinosnika“ ter menico po odvetniku J. K. (ne da bi jo izpolnila) izročila M. B., ki je menico nadalje izročil tožnici, - da je bil J. K. odvetnik družbe S., d.o.o., kot prvega imetnika (remitenta), za katerega je imel v hrambi dokumentacijo, vključno s sporno menico in menično izjavo, - da je bil odvetnik J. K. z menično izjavo določen za izpolnitev meničnega blanketa ob dospelosti, - da je bila menica ob izročitvi tožnici prazna, razen podpisa toženca na sprednji strani blanketa (kot trasanta) ter zapisa besedila indosamenta na prinosnika na hrbtni strani blanketa, pod katerim je bila podpisana družba S., d.o.o., - da je bila tožnici skupaj z menico izročena tudi menična izjava, - da je iz menice razviden datum 3. 4. 1998, iz menične izjave pa zaveza toženca, da bo v roku dveh let od podpisa pogodbe izgradil in pridobil uporabno dovoljenje za objekt M. h., za jamstvo svoje zaveze pa izroča odvetniku J. K. bianko menico s pooblastilom, da menico ob dospelosti izpolni na znesek 150.000,00 DEM v tolarski protivrednosti na dan plačila, - da je bianko menico izpolnila tožnica.

6. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi presodilo, da je treba zaradi nepoštenosti in malomarnosti tožnice pri pridobitvi sporne menice (16. člen Zakona o menici - v nadaljevanju: ZM) (2) za odločitev o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka ugotavljati tudi skladnost izpolnitve meničnega blanketa z menično izjavo ter utemeljenost ugovora zastaranja terjatve iz kavzalnega posla. Vsled takšni presoji je zaključilo, da dospelost na menici ni določena v skladu z menično izjavo, da menice ni izpolnila za to pooblaščena oseba ter da je terjatev iz kavzalnega posla zastarana.

7. Tožnica v pritožbi utemeljeno graja, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju nepoštenosti in malomarnosti tožnice pri pridobitvi sporne bianko menice prekoračilo trditveno podlago strank, ko je zaključilo o povezanosti drugega in tretjega pridobitelja menice. Pravilno namreč opozarja, da razpravno načelo velja tudi glede indicev, zaradi česar sodišče ne more sklepati iz dejstev na dejstva. ne da bi za to imelo oporo v trditveni podlagi strank. Vendar sodišče druge stopnje brez nadaljnjega pojasnjevanja takšne procesne kršitve opozarja, da ta ni mogla biti bistvena (da torej ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve). Tožbeni zahtevek je namreč v konkretnem primeru neutemeljen iz drugih razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju.

8. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je vse menične sestavine na blanketu izpolnila tožnica. Pri tem je kot datum izdaje navedla 3. 4. 1998. V postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbenemu postopku je zatrjevala, da v meničnem pooblastilu ni bila določena dospelost menice, zato je imela pravico, da jo predloži v plačilo po lastni diskreciji. Tožnica je bianko menico izpolnila kot dnevnico oziroma koledarnico, kar pomeni, da je kot datum dospelosti zapisala točno določen dan v koledarskem letu (in sicer datum, ki je 12 let kasnejši od datuma izdaje menice). Takšna menica je formalno veljavno izpolnjena, saj je takšna označba dospelosti skladna z 32. členom ZM.

9. Vendar dolžnik odgovarja v mejah izpolnitve blanketa - to je tako, kot se glasi izpolnjena menica, pa čeprav je blanket izpolnjen prek pooblastila - le zoper tretjega poštenega imetnika. Če ta sicer ni ravnal zavestno v škodo dolžnika, vendar mu je v zvezi s pridobitvijo menice mogoče očitati veliko malomarnost, pa lahko dolžnik zoper njega uveljavlja ugovor, da menični blanket ni izpolnjen v skladu s pooblastilom. Slednje je v tem postopku ugovarjal tudi toženec.

10. Navajal je, da je bil tožnik seznanjen z okoliščinami temeljnega posla in je menico pridobil z namenom, da oškoduje toženca, saj je vedel, da je terjatev iz temeljnega posla zastarana, s pridobitvijo menice pa je tožencu želel preprečiti možnost ugovorov iz temeljnega posla. Trdil je, da je menica zapadla v plačilo 3. 4. 2000 in da je posledično napačno določen dan njene dospelosti.

11. Sodišče druge stopnje na tem mestu opozarja, da je dospelost bistvena sestavina menice (in da torej ne drži nasprotno pritožbeno stališče toženca). (3) Pri bianko menici mora izdajatelj pooblastiti remitenta, da izpolni menico z zakonom predvideno vsebino. Če so za izpolnitev bianko akcepta določene meje, jih upnik ne sme prekoračiti, če pa meje pooblastila niso določene, velja pravilo, ki se je uveljavilo v praksi in po katerem sme upnik izpolniti blanket v mejah, ki jih določa narava posla, iz katerega izhaja blanket.(4)

12. Četudi je torej sodišče prve stopnje pri presoji ugovorov po 16. členu ZM, s katerimi je toženec prebijal abstraktnost menične zaveze, ugotavljalo na strani 7 obrazložitve izpodbijane sodbe indice mimo trditvene podlage strank, pa v okviru zapolnitve standarda velike malomarnosti, ki ima naravo materialnopravne presoje, ni mogoče mimo neizpodbijanega dejstva, da je tožnik na blanketu sam izpolnil polje za označbo datuma izdaje menice z datumom 3. 4. 1998 in da iz menične izjave izhaja, da je menica izdana zaradi zavarovanja terjatve, ki je zapadla v dveh letih od datuma izdaje menice.

13. Glede na to, da tožnica v postopku ni navajala, da bi toženec kot trasant odložil plačilo menice (navedeno je zatrdila šele v pritožbi, česar sodišče druge stopnje v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP ne sme upoštevati - enako velja za pritožbene trditve o tem, da je toženec pripoznal dolg in da je z upnikom dogovoril odlog plačila), bi torej kot gospodarski subjekt ob dolžni skrbnosti v prometu morala vedeti, da lahko glede na neomejenost pooblastila izdajatelja glede dospelosti menice izpolni menični blanket zgolj v mejah, ki jih določa narava posla, iz katerega izhaja blanket oziroma je v navadi v poslovnem prometu. Iz vsebine menične izjave, kakor jo je neizpodbijano ugotovilo sodišče prve stopnje, pa izhaja, da je bila menica izdana v zavarovanje terjatve iz osnovnega posla, ki je zapadel v dveh letih od izdaje menice.(5) Ob takšnem dolžnem sklepanju ob pridobitvi menice, ki temelji na poznavanju prava in poslovnih običajev, bi torej morala ugotoviti, da je menica dospela že 3. 4. 2000 (in ne šele 12 let po njeni izdaji, kot je to zapisala na meničnem blanketu) in je posledično, upoštevajoč 37. člen ZM (6) ni več mogoče vnovčiti.

14. Okoliščine o vsebini temeljnega posla, ki izhajajo iz menične izjave in iz podatkov na sami menici (s katerimi jo je nesporno izpolnila prav tožnica) torej utemeljujejo hkrati njeno veliko malomarnost pri pridobitvi menice ter ugovor neskladnosti menice z menično izjavo. Takšne okoliščine tekom postopka med strankama niso bile sporne (tožnica se je celo sáma sklicevala na menično izjavo, tako da ne more biti dvoma, da je bila z njeno vsebino seznanjena),(7) vendar jih je pravno zmotno zanemarila kot nebistvene za izpolnitev blanketa ter posledično zmotno štela, da lahko takšno menico še vedno vnovči pri dolžniku oziroma domicilu. Ker je pravna zmota neopravičljiva, utemeljuje tožnikovo veliko malomarnost(8) pri pridobitvi menice.

15. Pritrditi gre tudi argumentu sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila pooblaščena za izpolnitev sporne menice. V menični izjavi je namreč za izpolnitev blanketa določen J. K., ki je po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje hranil sporno menico za prvega remitenta. Pritožbeno ugovarjanje, da je za izpolnitev menice že ex lege pooblaščen vsak imetnik, ni utemeljen. Bianco menico je treba izpolniti v skladu s pooblastilom za izpolnitev.(9) Če pridobitelj takšnega pooblastila nima, njegov blanket ne bo mogel postati veljavna menica oziroma ne bo mogel uživati meničnih prednosti.

16. Ker že iz navedenih razlogov tožničinemu zahtevku ni mogoče ugoditi, je torej sodišče druge stopnje pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri tem se ni opredeljevalo do pritožbenih očitkov, da je sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi zamenjevalo pojma zavestnega ravnanja iz prvega odstavka 16. člena ZM in velike malomarnosti iz drugega odstavka 16. člena ZM, ter da je nepravilno presodilo izpolnjenost pogojev iz prvega odstavka 16. člena ZM, zaradi česar je nedopustno oprlo svojo odločitev o zavrnitvi zahtevka na ugotovitev o zastaranju terjatve iz kavzalnega posla. Glede na predhodno pojasnjeno namreč takšni očitki za odločitev o pritožbi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora stroške v postopku s pritožbo kriti sáma (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) Uradni list FLRJ, št. 104/1946, 33/1947 - popr., Uradni list SFRJ, št. 16/1965, 54/1970, 57/1989, Uradni list RS/I, št. 17/1991 - ZUDE, Uradni list RS, št. 13/1994 - ZN, 82/1994 – ZN-B. (3) Zakon zgolj odstopa od formalne strogosti menične ureditve tako, da za veljavnost menice ne zahteva, da se dospelost tudi izrecno opredeli na način, kot jo določa 32. člen ZM. S presumptivnimi rešitvami - vsebovanimi v 2. (za trasirano menico) in 108. členu ZM (za lastno menico) - namreč nadomešča sestavine, ki jih menica ne vsebuje. Za trasirano in lastno lastno menico je v ZM tako določeno, da se v primeru, če dospelost ni določena, štejeta za menici na vpogled. Pravilo seveda velja za že izdano in izpolnjeno menico.

(4) J. Žiberna, Š. Ivanjko, Menica in ček kot vrednostna papirja, Gospodarski vestnik, 1993, str. 182 in 183; smiselno enako J. Žiberna, Menica in ček, Center za samoupravno normativno dejavnost, Ljubljana 1979, str. 146. (5) Pri tem je nepomembno, ali je bil dolžnik terjatve za izgradnjo in pridobitev uporabnega dovoljenja, o kateri je govora v menični izjavi, družba S., d.o.o., ali toženec. Tožnica namreč ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila menica izdana kot jamstvo oziroma v zavarovanje takšne terjatve. Prav tako ne izpodbija (temveč to v pritožbi celo izrecno poudarja), da je menično izjavo dal toženec kot fizična oseba. Nepogojno obljubo plačila določenega zneska v primeru neizpolnitve terjatve ob njeni dospelosti (zapadlosti) pa lahko dá tudi tretji in ne zgolj dolžnik zavarovane terjatve.

(6) Besedilo 37. člena ZM je naslednje: „Menica, plačljiva na določen dan ali na določen čas po dnevu izdaje ali po dnevu vpogleda, se mora predložiti v plačilo ali na sam plačilni dan ali pa na enega od dveh delavnikov, ki prideta takoj za njim.

Če se predloži menica kakemu zavodu za obračunavanje, se šteje za predloženo v plačilo.“

(7) Sodišče druge stopnje navedeno ugotavlja na podlagi prve alineje 358. člena v zvezi s 355. členom ZPP.

(8) Veliko malomarnost opredeljuje obligacijsko pravo. Velika ali huda malomarnost (culpa lata) pomeni skrajno nepazljivost, zanemarjanje tiste pazljivosti oziroma skrbi, ki se pričakuje od vsakega človeka. Nakateri jo imenujejo očitna ali izredna malomarnost. Največkrat se v teoriji šteje kot huda malomarnost prekršitev navadne skrbnosti. (Glej S. Cigoj, Teorija obligacij: splošni del obligacijskega prava, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1998, str. 186. (9) Tako tudi teorija; primerjaj Šime Ivanjko: Zakon o menici s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 157.