Jedro

Podpiranje oseb, ki so pobegnile pred oblastmi, je kot znak kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD moralo biti takšno, da je takim osebam omogočilo ali bistveno olajšalo preživetje, gibanje, nastanitev oziroma skrivanje, da jih pristojni državni organi niso odkrili. Zato ni nobenega dvoma, da podpiranja ne predstavlja obiskovanje, naročilo izdelave copat in izročitev steklenice vina taki osebi.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 30.3.1950 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS v Ljubljani z dne 25.4.1950 spremeni tako, da se obs. J.M. na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti obtožbe, da je po osvoboditvi podpiral skrivača M.Š., bivšega vodnika oboroženih enot slovenskega domobranstva, torej osebo, ki je pobegnila pred oblastjo, s tem, da mu je od jeseni 1947 dalje pošiljal v njegovo skrivališče vino ter ga tudi obiskoval, ko se je ta skrival v hiši T.H., ter mu naročil izdelavo copat, in da je storil s tem kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 30.3.1950 je bil tudi obs. J.M. spoznan za krivega kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD in obsojen na 1 leto in 4 mesece odvzema prostosti s prisilnim delom, na zaplembo premoženja in na izgubo državljanskih pravic za dobo 1 leta. V izrečeno kazen mu je sodišče vštelo pripor od 22.11.1949 dalje. Vrhovno sodišče LRS v Ljubljani je s sodbo z dne 25.4.1950 pritožbo obs. J.M. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije v zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zoper pravnomočno sodbo, uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker je izrek pravnomočne sodbe v nasprotju z njenimi razlogi, ter kršitev kazenskega zakona in v zvezi s tem navaja, da v dejanju obsojenca niso podani znaki kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo spremeni tako, da obs. J.M. na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprosti obtožbe, da je storil kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V zvezi z uveljavljano kršitvijo določb kazenskega postopka je potrebno pritrditi stališču, izraženem v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je izrek pravnomočne sodbe v nasprotju z njenimi razlogi. V izreku pravnomočne sodbe je navedeno, da je obs. J.M. podpiral M.Š., ki je pobegnil pred oblastvi, in sicer tako, da mu je od jeseni 1947 dalje v njegovo skrivališče pošiljal vino in da tudi obiskoval, ko se je M.Š. skrival v hiši T.H., ter mu naročil izdelavo copat. V obrazložitvi sodbe pa v zvezi s takimi očitki niso navedana dejstva, ki bi jih potrjevala. V razlogih pravnomočne sodbe je namreč povzet le zagovor obs. J.M., katerega je sodišče ocenilo kot njegovo priznanje očitanega kaznivega dejanja, čeprav iz zagovora obsojenca izhaja, da očitkov, ki so navedeni v izreku pravnomočne sodbe, ni priznal. Obs. J.M. je namreč v zagovoru povedal, da je M.Š. slučajno videl pri T.H., kamor je prišel po opravkih, in ker mu je M.Š.

povedal, da se preživlja z izdelovanjem copat, mu je iz usmiljenja naročil izdelavo copat. Steklenico vina pa mu je izročil zgolj zato, ker M.Š. za izdelavo copat ni zahteval plačila.

Sicer pa v dejanju obs. J.M. tudi v primeru, če bi bilo tako, kot izhaja iz izreka pravnomočne sodbe, niso bili podani znaki kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD. Tako kaznivo dejanje je storil, kdor je na kakršen koli način podpiral osebe, ki so pobegnile pred oblastmi, oborožene tolpe ali podobne organizacije ali njihove aktivne člane in jim dajal zavetišče, jim pošiljal, skrival ali prenašal orožje, hrano, material, denar in drugo, jim služil za vzdrževanje zveze in jim delal druge usluge, ali oviral državne organe pri njihovem odkrivanju in ulovitvi. Pritrditi je treba navedbam zahteve za varstvo zakonitosti, da ravnanja, očitana obsojencu, ne pomenijo podpiranja, saj podpiranje oseb, ki so pobegnile pred oblastmi, ne pomeni običajnih vljudnosti med znanci in sovaščani. Podpiranje takih oseb, da se doseže kriminalna cona in s tem znak kaznivega dejanja, je moralo biti takšno, ki je takim osebam omogočilo ali bistveno olajšalo preživetje, gibanje, nastanitev oziroma skrivanje, da jih pristojni državni organi niso odkrili.

Nobenega dvoma torej ni o tem, da obiskovanje ni podpiranje, prav tako tudi ni podpiranje naročilo izdelave copat in tudi ne izročitev steklenice vina M.Š.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v dejanju obs. J.M., opisanem v izreku pravnomočne sodbe, niso podani znaki kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD. Zato je zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo in je pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obs. J.M. na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD.

Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 96. člena ZKP.