Jedro

Pravilo, da v primerih neaktivnosti upnika začne teči zastaranje kljub nedospelosti terjatve po poteku primernega roka, v katerem bi upnik moral opraviti dejanje, je sprejeto v ustaljeni sodni praksi in se nanaša na vse primere, kjer je zaradi pravne varnosti udeležencev obligacijskega razmerja potrebno odpraviti negotovost, ali sta stranki še vedno v dolžniško upniškem razmerju. Pri tem je odločilno, ali je upnik, to je tožeča stranka, v primernem roku opravila takšna dejanja, ki so v razmerju do dolžnika, to je tožene stranke, predstavljala zahtevo po izpolnitvi njene terjatve, ali drugače povedano, ali je tožeča stranka toženi stranki v konkretnem primeru izstavila račun in s tem zahtevala plačilo svoje terjatve. To pomeni,da za izpodbijanje pasivnosti tožeče stranke ne zadošča, da je račun zgolj izdala, ampak da je svojega dolžnika s poslanim računom pozvala na izpolnitev obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15-ih dneh povrniti 498,73 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjsko sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 8943/2014, z dne 27.1.2014, obdržalo v veljavi v prvem odstavku za plačilo zakonskih zamudnih obresti na znesek 6.262,60 EUR od 31.1.2014 do 26.3.2014 in v tretjem odstavku za plačilo izvršilnih stroškov v višini 22,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.2.2014 dalje do plačila (II. točka izreka); v preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 6.262,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.3.2011 dalje in na plačilo zakonskih zamudnih obresti na znesek 6.262,60 EUR od 22.3.2011 do 30.1.2014 ter na plačilo preostale polovice stroškov izvršilnega postopka v višini 22,00 EUR s pp (III. točka izreka); tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki v 15-ih dneh povrne 783,85 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka); zaradi delnega umika tožbe za znesek 6.262,60 EUR je sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu postopek ustavilo (I. točka izreka).

Zoper III. in IV. točko izreka sodbe se je pritožila tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov. Po njenem stališču je nelogično in neživljenjsko, da tožeča stranka ne bi dveh izstavljenih računov, za katera je plačala DDV, tudi izročila toženi stranki. Upoštevajoč dotedanjo prakso med strankama ni nič nenavadnega, da je oba računa toženi stranki poslala z navadno pošto ali pa ju izročila osebno na vložišču. Tudi glede poznega opominjanja tožene stranke ni nič spornega ali nenavadnega, saj bi sicer izgubila možnost sodno uveljavljati plačilo teh računov. Sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza tožeče stranke za zaslišanje zakonitega zastopnika v zvezi z okoliščinami glede vročanja računov, kar predstavlja kršitev določb postopka. Zato so neutemeljeni zaključki sodišča glede pasivnosti tožeče stranke. Sodišče je zavzelo tudi napačno materialnopravno stališče v zvezi z zastaralnim ugovorom. Datum začetka teka zastaralnega roka, ki bi bil naslednji dan po 15.12.2010, ni pravilen. Zastaranje ni začelo teči pred potekom s pogodbo dogovorjenega in z zakonom določenega roka za izstavitev in za plačilo računa. Takšno stališče nima opore niti v sodni praksi. V sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 784/2005 se je obravnavalo vprašanje zastaranja terjatve iz gradbene pogodbe, kjer je bilo stališče utemeljeno s pravno varnostjo udeležencev obligacijskih razmerij in s tem, da dolžnik iz gradbene pogodbe ne more biti v stalni »nesigurnosti« , in da je dokazovanje s potekom časa oteženo. V predmetni zadevi je zastaranje lahko začelo teči šele po izteku primernega roka za izstavitev računa (10. oziroma 15. dan v mesecu za pretekli mesec) in po izteku 30-dnevnega roka za plačilo računa, saj ni bilo nobene negotovosti glede primernega roka za izstavitev in tudi ne glede roka za dospelost terjatve, ker tudi nista bila sporna obseg in kvaliteta opravljenih storitev. V sodbi VS RS je bil račun izstavljen po izteku primernega roka, v predmetni zadevi pa je sodišče ugotovilo, da je bil izstavljen v primernem roku. Sodišče je nedopustno in v škodo upnika skrajšalo zastaralni rok. Če bi torej tožeča stranka imela potrdilo, da je 10.12. ali 15.12.2010 toženi stranki tudi izročila fakturo, bi slednja imela še 30 dni časa za plačilo. Takšno stališče sodišča je tudi v nasprotju z zakonsko prepovedjo spremembe zastaralnega roka in prepovedjo odpovedi zastaranju (339. in 340. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Tožeča stranka nima potrdila o vročitvi računa toženi stranki, vendar pa ob dejstvu, da je račun izstavila v primernem roku in ob upoštevanju predhodno navedenih okoliščin, ne zadošča zaključek sodišča, da bi zastaranje začelo teči še pred pogodbenim in zakonskim nastopom možnosti, da bi tožeča stranka sploh lahko terjala izpolnitev in jo s tem »kaznovati«. Glede na to, da je namen instituta zastaranja pravna varnost udeleženca obligacijskega razmerja, bi zastaranje pričelo teči najprej 10.1.2011. Zato je bila tožba, vložena 10.1.2014, vložena pred potekom zastaranja. Nepravilno je tudi stališče sodišča, da bi bila terjatev zastarana tudi v primeru, če bi tožena stranka (najverjetneje pravilno: tožeča stranka) dejansko izstavila in izročila toženi stranki račun 10.12.2010. V tem primeru bi rok za plačilo pričel teči 11.12.2010, 30-dnevni rok bi iztekel 9.1.2011, zastaranje pa bi pričelo teči 10.1.2011 in ne 9.1.2011, kot to navaja sodišče. Protispisna je ugotovitev sodišča, da naj bi bila tožba vložena dne 11.1.2014, ampak, kot izhaja iz listin in potrdil v spisu, je bila vložena 10.1.2014. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, opozorila na novote v zvezi z načinom pošiljanja računov, označila pritožbo vsebinsko za neutemeljeno in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v tej zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti take, na katere opozarja pritožba, in tudi ne takšnih, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Tako ne drži pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke v zvezi z „okoliščinami glede vročanja računov“. Tožeča stranka ni ob predlaganju tega dokaza substancirano navedla, o katerih dejstvih naj bi se zakoniti zastopnik zaslišal v postopku. V zvezi z načinom vročanja računov toženi stranki, s čemer v pritožbi utemeljuje svoj dokazni predlog, pa v postopku na prvi stopnji tudi ni podala nobenih določnih navedb(1) .

Za odločitev v pritožbeni zadevi je ključno le, ali je tožeča stranka, ki je dne 10.1.2014(2) zahtevala plačilo računa št. 10-360-000064 v višini 6.242,60 EUR (za pravno svetovanje in zastopanje v mesecu novembru 2010) v času, ko le-ta še ni bil zastaran. Odgovor na to vprašanje je odvisen od tega, kdaj je zastaranje v tem primeru začelo teči. Prvostopenjsko sodišče se je v zvezi s tem postavilo na pravilno materialnopravno stališče, da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, to je praviloma od dneva dospelosti terjatve (v skladu s prvim odstavkom 336. člena OZ), da pa je lahko začetek teka odvisen tudi od aktivnosti oz. pasivnosti samega upnika. Pritrditi je ugotovitvi prvostopnega sodišča, da v skladu s sodno prakso v takšnem primeru (ko upnik zaradi svoje pasivnosti ni izkoristil možnosti terjati izpolnitve obveznosti že ob njeni dospelosti) začne zastaranje teči po preteku primernega roka za upnikovo dejanje, četudi terjatev ni dospela, ker na primer upnik ni izstavil računa (ali opomina). Takšno stališče ne izhaja samo iz sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 784/2005, katero je pritožba izpostavila (ker se je prvostopenjsko sodišče nanjo sklicevalo), ampak tudi na primer iz sodb Vrhovnega sodišča RS II Ips 619/2006, II Ips 404/2008, in številnih drugih odločb drugostopenjskih sodišč. Pravilo, da v primerih neaktivnosti upnika začne teči zastaranje kljub nedospelosti terjatve po poteku primernega roka, v katerem bi upnik moral opraviti dejanje, je torej sprejeto v ustaljeni sodni praksi in se ne nanaša zgolj na gradbeno pogodbo, kot to izpostavlja pritožba, ampak na vse primere, kjer je zaradi pravne varnosti udeležencev obligacijskega razmerja potrebno odpraviti negotovost, ali sta stranki še vedno v dolžniško upniškem razmerju(3). Pri tem je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča odločilno, ali je upnik, to je tožeča stranka, v primernem roku opravila takšna dejanja, ki so v razmerju do dolžnika, to je tožene stranke, predstavljala zahtevo po izpolnitvi njene terjatve, ali drugače povedano, ali je tožeča stranka toženi stranki v konkretnem primeru izstavila račun in s tem zahtevala plačilo svoje terjatve. To pomeni, da za izpodbijanje pasivnosti tožeče stranke ne zadošča, da je račun zgolj izdala, ampak da je svojega dolžnika s poslanim računom pozvala na izpolnitev obveznosti.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka sicer račun izdala 15.12.2010, da pa ga tožena stranka vse do konca leta 2013 oziroma začetka leta 2014, ko ji je bil izročen dvojnik, ni prejela. Kot je bilo predhodno že navedeno, ni tožeča stranka, o tem, kakšna je bila običajna praksa med pravdnima strankama za izstavljanje računov, med postopkom pred sodiščem prve stopnje navedla ničesar, zato se njene pritožbene navedbe v tej smeri v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP tudi ne morejo upoštevati in jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo. Samo z izpostavljanjem »nelogičnosti in neživljenjskosti«, da bi tožeča stranka za izstavljene račune plačala DDV, pa jih ne izročila toženi stranki, pritožba ne more omajati celovite dokazne ocene glede dejstva, ali je tožeča stranka toženi stranki tudi predložila račun oziroma ali je od nje terjala plačilo po računu. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču prve stopnje, da glede na neprerekane trditve tožene stranke o pravočasnosti izpolnitev siceršnjih obveznosti vse do oktobra 2010, vključno tudi s plačilom nezastaranega računa iz te pravde (za mesec december), in ob dejstvu, da tožeča stranka tožene ni nikoli (v triletnem obdobju) pozivala k plačilu tega neplačanega računa, ni mogoče slediti tožeči stranki, da je sporni račun toženi stranki dejansko tudi izstavila v decembru 2010. Na podlagi navedenega je torej pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je zastaranje v skladu s 336. členom OZ in v skladu z ustaljeno sodno prakso v konkretnem primeru za vtoževani račun pričelo teči 16.12.2010 (torej, kot je bilo zgoraj navedeno, že pred dospelostjo računa), in da se je zato zastaralni rok iztekel 16.12.2013. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bila na dan začetka sodnega postopka terjatev po spornem računu iz te pravde že zastarana, je torej materialnopravno pravilna.

Na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev, s katerimi je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse pravno relevantne pritožbene navedbe za odločitev v pritožbi, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka je sodišče odločalo na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in je toženi stranki priznalo pravico do povrnitve njenih pritožbenih stroškov, katere je odmerilo na 498,73 EUR. Ti stroški predstavljajo izdatke tožene stranke za nagrado za zastopanje (odmerjene po tarifni št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi, ZOdvT), pavšalne stroške za poštne in telekomunikacijske storitve (po tarifni št. 6002), vse povečano za 22 % DDV (po tarifni št. 6007). Če bo tožeča stranka v zamudi s povrnitvijo teh stroškov, bo dolgovala še zakonite zamudne obresti.

op. št. 1: Tožena stranka v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da so pritožbene navedbe o načinih dostavljanja računov toženi stranki nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

op. št. 2: V tem delu ima pritožba prav, ko opozarja, da je sprožila sodni postopek tega dne in ne 11.1.2014, kot je to navedlo prvostopenjsko sodišče. op.št. 3: in ni odločujoča »negotovost«, ali je bilo v zvezi z opravljeno storitvijo, iz katere izvira terjatev, kaj spornega, kot to napačno tolmači pritožba.