Jedro

Ocena tožnikove delazmožnosti s strani invalidske komisije, da pri tožniku ni prišlo do popolne in trajne izgube delazmožnosti, ni skladna niti z mnenjem hrvaškega izvedenca, da je tožnik popolnoma nezmožen za delo, niti z oceno tožnikove delazmožnosti lečečega psihiatra, da je nezmožen za delo. Zato je potrebno ugotoviti, ali je pri tožniku, ki je invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo z omejitvami od 1. 12. 1991 dalje, prišlo do takšne spremembe oziroma poslabšanja zdravstvenega stanja, da ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 10. 1. 2012 in št. ... z dne 20. 10. 2011 ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki meni, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo, da je delazmožen. Sodišče pri odločitvi ni upoštevalo vse medicinske dokumentacije. Meni, da je zaradi tega, ker je tujec in še nezaposlen, v slabšem položaju. Delo tesarja z omejitvami, kot jih je določila invalidska komisija, ne obstaja, zato ima pravico do invalidske pokojnine. Pojasnjuje, da so mu že v letu 1973 zaradi poškodbe desne roke amputirali prste, zaradi česar je bil ocenjen kot invalid in je pridobil pravico do poklicne rehabilitacije. V letih 1979 in 1990 so mu operirali koleno. Od leta 1991 ima priznane omejitve pri delu delovodje. Od leta 1998 ima bolečine v hrbtenici, poleg tega ima še težave s sluhom in psihične težave. Leta 2009 si je zlomil desni palec. Trpi hude bolečine, psihične težave pa se še stopnjujejo. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da mnenje izvedenca o tem, da ni zmožen za delo, ni sprejemljivo zgolj zato, ker je izvedenec po specialnosti pediater. V kolikor je sodišče dvomilo v pravilnost njegovega mnenja, bi moralo angažirati sodnega izvedenca. Hrvaški izvedenec je oceno o delazmožnosti podal na podlagi medicinske dokumentacije, sodišče prve stopnje pa nasprotno ugotavlja, da iz medicinskih izvidov ne izhaja, da bi bil tožnik popolnoma nezmožen za delo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Predmet tega socialnega spora, ko tožnik izpodbija pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 10. 1. 2012 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 20. 10. 2011 in uveljavlja, da je pri njemu podana I. kategorija invalidnosti, je presoja, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Toženec je namreč odločil, da je tožnik invalid II. kategorije invalidnosti od 5. 6. 2009 dalje zaradi posledic poškodbe izven dela in nima pravice do invalidske pokojnine.

Tožnik, ki je državljan in rezident Republike Hrvaške, pravico do invalidske pokojnine uveljavlja na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Ur. l. RS – MP, št. 21/97). V Sloveniji je dopolnil 22 let, 5 mesecev in 11 dni pokojninske dobe (od skupno 22 let, 6 mesecev in 9 dni pokojninske dobe).

Pravico do invalidske pokojnine pridobi po 67. členu do 31. 12. 2012 veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije, in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let; in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska).

Skladno s 1. alinejo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 je invalidnost I. kategorije podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Invalidnost II. kategorije je skladno z 2. alinejo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 podana, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več.

Glede na takšno pravno podlago, bi moral tožnik, upoštevaje, da je do izdaje dokončne odločbe dopolnil starost 60 let, za priznanje pravice do invalidske pokojnine izpolnjevati bodisi pogoje za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti iz 1. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 bodisi pogoje za razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti iz 2. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, z dodatnim pogojem, da ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije. Poleg tega bi moral ob nastanku invalidnosti glede na vzrok invalidnosti (bolezen oziroma poškodba izven dela) dopolniti pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti (delovna leta), šteto delovna leta kot polna leta (68. člen ZPIZ-1).

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo presodilo, da tožnik ni popolnoma nezmožen za delo, kot invalid II. kategorije pa ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Pri tem se je oprlo na izvedenski mnenji invalidske komisije I. in II. stopnje z dne 20. 7. 2011 in z dne 5. 1. 2012, pridobljeni v predsodnem postopku pri tožencu. Ob ugotovitvi, da sta izvedenski mnenji obeh invalidskih komisij medsebojno skladni, poleg tega pa se ujemata tudi z razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, je zavrnilo tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Takšna presoja sodišča prve stopnje je po stališču pritožbenega sodišča najmanj preuranjena.

Invalidski komisiji toženca sta na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije podali sicer skladno oceno, da je pri tožniku od 5. 6. 2009 zaradi posledic poškodbe izven dela 50 % in bolezni 50 % podana II. kategorija invalidnosti. S polnim delovnim časom je zmožen opravljati delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: psihično manj odgovorno delo, brez dela nad globino, izmenoma stoje in sede, brez počepanja in poklekanja, ročno lahko premešča bremena do največ 5 kg. Invalidska komisija I. stopnje je menila, da tožnik niti za delo, ki ga je nazadnje opravljal v RS, niti za opravljanje svojega poklica ni več zmožen, v okviru preostale delovne zmožnosti pa je v polnem delovnem času zmožen opravljati drugo delo z omejitvami. Invalidska komisija II. stopnje je ocenila, da pri tožniku ni prišlo do popolne in trajne izgube delazmožnosti.

Takšna ocena tožnikove delazmožnosti ni skladna niti z mnenjem hrvaškega izvedenca, da je tožnik popolnoma nezmožen za delo, niti z oceno tožnikove delazmožnosti lečečega psihiatra, ki se nahaja med medicinsko dokumentacijo. Tožnik namreč v pritožbi utemeljeno poudarja, da je hrvaški izvedenec, ki je po začetku postopka za priznanje pravice do invalidske pokojnine na podlagi Sporazuma ocenjeval njegovo delovno zmožnost, dne 22. 2. 2011 menil, da je tožnik od 5. 6. 2009 dalje popolnoma nezmožen za delo, zaradi česar je podana I. kategorija invalidnosti. Oceno popolne nezmožnosti za delo je izvedenec podal na podlagi medicinske dokumentacije in na podlagi tožnikovega osebnega pregleda. Tožnikovo zdravstveno stanje je torej po oceni hrvaškega izvedenca takšno, da ni več zmožen za nobeno delo, kar pa, ne glede na pravno kvalifikacijo invalidnosti in pravice, ki iz nje sledijo po hrvaških oziroma slovenskih predpisih, vzbuja dvom v pravilnost ocene (dejanske) tožnikove zmožnosti za delo s strani invalidskih komisij, da je tožnik še zmožen za delo z omejitvami, še zlasti ob tem, da psihiater v izvidu z dne 21. 1. 2009 meni, da je tožnik nezmožen za delo. Zaključek sodišča prve stopnje, da sta izvedenski mnenji invalidskih komisij skladni z medicinsko dokumentacijo, je tako zmoten. Vprašanje, ali je pri tožniku, ki je po odločbi toženca z dne 10. 10. 1991 invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo gradbeni delovodja z omejitvami daljše hoje po neravnem terenu, počepanja in poklekanja ter dvigovanja in prenašanja bremen nad 10 kg od 1. 12. 1991 dalje, do 10. 1. 2012 prišlo do takšne spremembe oziroma poslabšanja zdravstvenega stanja, da ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, je v doslej izvedenem dokaznem postopku ostalo nerazčiščeno.

Že na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo, ki se na podlagi določbe 355. člena ZPP vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da navedenih pomanjkljivosti ne more samo odpraviti, saj je potrebno v dopolnjenem dokaznem postopku ugotoviti dejansko stanje in izvesti dokaze, ki v doslej izvedenem dokaznem postopku še niso bili izvedeni. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju na podlagi preiskovalnega načela iz 62. člena ZDSS-1 in skladno z načelom materialne resnice iz 61. člena ZDSS-1 z izvedbo ustreznih dokazov glede na postavljen tožbeni zahtevek najprej razčistiti, ali je pri tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo gradbeni delovodja z omejitvami, do 10. 1. 2011 prišlo do takšne spremembe oziroma poslabšanja zdravstvenega stanja, da ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela.

V kolikor bo ugotovljeno, da pri tožniku popolna nezmožnost za delo ni podana, bo moralo sodišče prve stopnje, glede na to, da je upoštevaje izvedenski mnenji invalidskih komisij pri tožniku podana najmanj II. kategorija invalidnosti, torej poklicna invalidnost, nadalje z izvedbo ustreznih dokazov razčistiti tudi vprašanje, ali je pri tožniku podana preostala delovna zmožnost iz 61. člena ZPIZ-1. Pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec tudi v primeru poklicne invalidnosti, in sicer, če nima več preostale zmožnosti v smislu 61. člena zakona, kar se šteje po 1. alineji 2. odstavka 60. člena za I. kategorijo invalidnosti. Sodišče prve stopnje bo moralo s tem v zvezi razčistiti tudi vprašanje potrebnosti poklicne rehabilitacije. Preostala delovna zmožnost bi bila pri tožniku podana v primeru, če bi se s poklicno rehabilitacijo lahko usposobil za delo s polnim delovnim časom na drugem delovnem mestu. Upoštevaje 2. alinejo 67. člena ZPIZ-1, pa mu le-ta ni zagotovljena, ker je starejši od 50 let. Šele glede na tako ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s tožnikovo delazmožnostjo, bo mogoče odločati o tem, ali izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine iz 67. člena ZPIZ-1 v zvezi z 68. členom ZPIZ-1 in s tem v zvezi presoditi pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb toženca.