Jedro

Sodišče druge stopnje je v zvezi s predlaganimi dokazi navedlo, da glede na izvedeni dokazni postopek in ugotovljeno dejansko stanje zaslišanje prič o okoliščini, ki se nanaša na delovanje obsojencev pred prihodom k oškodovancu, ne bi v ničemer spremenilo dejanskih ugotovitev. S tem je sodišče druge stopnje presodilo, da predlagani dokazi niso pravno relevantni, zato z njihovo zavrnitvijo ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva obs. Z.H. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 27.01.1998 so bili obsojenci Z.H., D.H. in I.H. spoznani za krive kaznivega dejanja ropa po 3. in 1. odstavku 213. člena KZ ter so jim bile izrečene kazni, obs. Z.H. pet let in sedem mesecev zapora, obs. D.H. pet let in tri mesece zapora ter obs. I.H. z uporabo omilitvenih določb 2. odstavka 42. člena in 1. točke 43. člena KZ štiri leta zapora. Po 1. odstavku 49. člena KZ je bil obs. Z.H. in obs. D.H. v izrečeni kazni vštet čas, ki sta ga prebila v priporu, prvi od 08.07.1997 dalje, drugi pa od 18.11.1997 dalje. Po 1. odstavku 96. člena KZ je bilo odločeno, da so obsojenci dolžni plačati premoženjsko korist v znesku 6.220,00 SIT, 9.000 LIT in 100 forintov v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 27.01.1998 in sicer vsak eno tretjino. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) so bili oproščeni povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona. Odločeno je tudi bilo, da se potrebni izdatki in nagrada zagovornikov, postavljenih po uradni dolžnosti, izplačajo iz proračunskih sredstev. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 13.05.1998 pritožbe obs. Z.H. in obs. D.H. ter njunih zagovornikov in zagovornika obs. I.H. zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojence je oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Obs. Z.H. je dne 19.06.1998 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi in izrečeno sodbo razveljavi ter vrne zadevo okrožnemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da senat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Iz obsojenčeve zahteve za varstvo zakonitosti je razvidno, da uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti predmet tega izrednega pravnega sredstva.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti očita sodišču, da ni izvedlo v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje predlaganih dokazov. S takšno navedbo nakazuje, da je sodišče kršilo njegove pravice obrambe. Tako naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena v zvezi s 3. odstavkom 16. člena ZKP in kršitev točke d 2. odstavka Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP).

Kot je razvidno iz obrazložitve prvostopne sodbe, je sodišče ugotovitve o obnašanju in ravnanju obsojencev v zvezi z njihovimi obiski v različnih hišah oprlo na izpovedbe v preiskavi zaslišanih prič, zlasti prič M.B. in S.B. S šele v pritožbenem postopku podanim predlogom za zaslišanje prič je obramba izpodbijala navedeno ugotovitev ter navajala, da bi te priče lahko potrdile okoliščino, da so obsojenci bili kritičnega dne, preden so prišli do hiše oškodovanca, pri raznih ljudeh ter iskali aluminij. Razen trditve, da bi sodišče moralo zaslišati te priče in jih povprašati, ali so dejansko inkriminiranega dne bili obsojenci pri njih in iskali aluminij, pritožbene navedbe niso pojasnile, iz katerih razlogov naj bi bili predlagani dokazi pravno relevantni, to je takšni, da bi lahko bistveno vplivali na pravno pomembna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče. Slednje velja tudi za izvajanja zahteve za varstvo zakonitosti. Sodišče druge stopnje je v zvezi s predlaganimi dokazi navedlo, da glede na izvedeni dokazni postopek in ugotovljeno dejansko stanje zaslišanje prič o okoliščini, ki se nanaša na delovanje obsojencev pred prihodom k oškodovancu, ne bi v ničemer spremenilo dejanskih ugotovitev. S tem je sodišče druge stopnje presodilo, da predlagani dokazi niso pravno relevantni. Po načelu proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost ter ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. V tej zadevi obramba tudi ni izkazala pravne relevantnosti dokazov, katerih izvedbo je predlagala. Zato sodišče s sprejeto odločitvijo ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP in prav tako ni postopalo v nasprotju z nakazanimi določbami EKČP. Zahteva za varstvo zakonitosti ponavlja stališče, da je sodišče kršilo kazenski zakon, ker v pričujoči sodni zadevi ne gre za rop po 3. in 1. odstavku 213. člena KZ, ampak za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, pri katerem je bil udeležen le obs. I.H., ne pa tudi obsojenca Z.H. in D.H. Te navedbe je po eni strani mogoče razlagati kot uveljavljanje kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, po drugi strani pa kot uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V izreku pravnomočne sodbe opisano dejanje, ki vsebuje navedbo konkretnih dejstev in okoliščin, ima vse zakonske znake kaznivega dejanja ropa po 3. in 1. odstavku 213. člena KZ. Zato je sodišče dejanje obsojenca pravilno pravno opredelilo. To pomeni, da je glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabilo pravilen kazenski zakon in ni kršilo določbe 4. točke 372. člena ZKP. Vložnik zahteve s trditvijo, da sta z bratom D.H. čakala v avtomobilu na brata I.H. in pri dejanju slednjega nista bila udeležena, izpodbija dejanske ugotovitve pravnomočne sodbe ter s tem nakazuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Uveljavljanje tega razloga se odraža tudi v navedbah, da je sodišče izreklo obsodilno sodbo samo na podlagi izjave ošk. A.J., v očitku nepravilne ocene njegove izpovedbe in zagovorov obsojencev ter v trditvi, da ni bilo dokazano, da bi nož držal v roki obs. I.H. in da ročni vrtalni stroj ni bil zasežen, temveč je bil policiji izročen prostovoljno. Ker po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, navedbe, ki so povezane s tem razlogom, niso upoštevne.

Vložnik zahteve navaja vrsto kršitev, ki naj bi bile storjene s pravnomočno sodbo, kot kršitve 1. odstavka 1. člena, 2. odstavka 5. člena, 1. in 2. odstavka 17. člena in 2. odstavka 18. člena ZKP ter 1. in 4. člena KZ, 2. člena in 1. odstavka 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah ter 14. člena EKČP. Pri tem povzema le vsebino navedenih predpisov, ne da bi obrazložil, s katerim postopanjem in odločitvami jih je kršilo sodišče in zakaj ter kako so zatrjevane kršitve vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe. V skladu z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To pomeni, da ne zadostuje zgolj navedba razlogov ter z njimi povezanih kršitev zakona, temveč jih mora zahteva obrazložiti, da bi jih bilo mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Zato je zahtevo obs. Z.H. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o oprostitvi plačila povprečnine temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP.