Jedro

Rok iz določbe prvega odstavka 64. člena ZDen je materialni, prekluzivni rok, kar pomeni, da ga ni mogoče podaljšati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 763/99-9 z dne 8.11.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 7.4.1999, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo proti sklepu Upravne enote N.G. z dne 1.6.1998. Prvostopni upravni organ je tožničino zahtevo za doplačilo odškodnine za razlaščeno nepremičnino parc. št. 797 k.o. N.G., v kateri je nejasno nakazano, da po vsebini predstavlja tudi denacionalizacijski zahtevek, zavrgel na podlagi 4. odstavka 66. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86). Tožena stranka v navedeni odločbi obrazložitev organa prve stopnje dopolnjuje še s tem, da vloga tožnice tudi ni pravočasna, ker jo je vložila že po poteku roka za vložitev denacionalizacijskih zahtev, zamuda roka pa je prav tako razlog za zavrženje. Poleg tega pa se tožnica sklicuje na Zakon o razlastitvi iz leta 1980, ki ni naveden med predpisi, ki so podlaga za denacionalizacijo po 3. oziroma 4. členu ZDen. Prvostopni organ tega ni navedel v obrazložitvi svoje odločitve, zato je to pomanjkljivost odpravila tožena stranka.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v zadevi sporno, ali je bila zahteva za denacionalizacijo vložena pravočasno. Tožnica je pri pristojnem upravnemu organu dne 11.9.1996 vložila vlogo, ki jo imenuje "Dodatni zahtevek cenitev stanovanjske hiše, gospodarskega poslopja in dvoriščnega objekta...". Iz vsebine vloge v bistvu izhaja, da tožnica uveljavlja razliko odškodnine do polne vrednosti za premoženje, ki naj bi bilo prejšnjemu lastniku razlaščeno v letih od 1980 do 1982. Ker je rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo potekel 7.12.1993, je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita.

Tožnica je proti izpodbijani sodbi vložila pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka. Smiselno ponovi tožbene navedbe. Med drugim navaja, da po njenem mnenju ne gre za prepozno vloženo zahtevo za denacionalizacijo, saj je bila zahteva vložena za več parcel že leta 1993. Ker je bilo več upravnih in sodnih postopkov, se marsikaj sedaj ne da pojasniti, očiten je le namen, da se v denacionalizacijskem postopku doseže, da se ji vrnejo prisilno odvzeta zemljišča. V obravnavani vlogi z dne 11.9.1996 gre dejansko za dodatni zahtevek glede plačila odškodnine za stanovanjsko hišo in gospodarsko poslopje parc. št. 797 k.o. N.G. Z njo zahteva doplačilo odškodnine, ki jo je prejela na podlagi sklenitve poravnave (15.12.1982) za razlaščeno nepreminčino. Plačilo, ki ga je prejela za prisilno razlastitev nepremičnine, ne presega zneska, ki je limit v postopku denacinalizacije in ker naj bi šlo za prisilno razlastitev, bi bilo po njenem mnenju morebitno doplačilo treba izvršiti v postopku denacionalizacije. V postopku sklepanja poravnave je bila brez ustrezne strokovne pomoči, zato je prišlo do nepravilnosti in do podpisa poravnave, s katero se dejansko ni strinjala. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi ter ji prizna stroške postopka, ter jih naloži v plačilo toženi stranki.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica nima prav, ko trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Rok iz določbe 1. odstavka 64. člena ZDen, do katerega so fizične osebe lahko vlagale zahteve za denacionalizacijo in ga sodišče prve stopnje navaja v razlogih izpodbijane sodbe, je materialni, prekluzivni rok, kar pomeni, da ga ni mogoče podaljšati. V obravnavanem primeru, po pravilni presoji sodišča prve stopnje, ni bilo pogojev za uvedbo postopka, ker je tožnica svojo vlogo, za katero je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da po vsebini sicer nejasno predstavlja tudi denacionalizacijski zahtevek, vložila po z zakonom določenem roku za vlaganje zahtev za denacionalizacijo, torej prepozno.

Pritožbena navedba, da je bila zahteva za denacionalizacijo sporne parcele vložena skupaj z zahtevo za vrnitev drugih parcel že v letu 1993, ki je tožnica niti ni izkazala, na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je v obravnavani zadevi tožnica zahtevala doplačilo odškodnine za razlaščeno nepremičnno (parc. št. 797 k.o. N.G.), za katero pa je bil, kot izhaja iz izpobijane sodbe na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih, postopek že pravnomočno končan s poravnavo pri Temeljnem sodišču v Novi Gorici, Enoti v Novi Gorici (št. N 33/81). Sodno poravnavo pa je mogoče, v kolikor so podani pogoji, izpodbijati le s posebno tožbo pri pristojnem sodišču splošne pristojnosti.

Glede stroškov upravnega spora pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da po določbi 3. odstavka 23. člena ZUS, po kateri v primerih, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.