Jedro

Ker iz zahteve z dne 19.10.1992 izhaja, da je bila vložena samo za premoženje podržavljeno F.F. ni pravne podlage za vrnitev dela premoženja podržavljenega J.J. Sklicevanje pritožbe, da je bil del premoženja podržavljenega J.J. tožnici že vrnjen v naravi po pravnomočni delni odločbi, ne more vplivati na drugačno odločitev, saj pravilnosti te odločitve pritožbeno sodišče ne more presojati. Prav tako ni bilo pravne podlage za odločitev prvostopnega organa, ki je odločil, da je F.F. upravičen do odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe za premoženje, ki ga ni bilo mogoče vrniti v naravi, saj tožnica kot vlagateljica ni njegova pravna naslednica. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je njegovo premoženje prešlo nanjo na podlagi pravnega posla in je glede tega premoženja tožnica njegova singularna naslednica in zato ne more zahtevati vračila podržavljenega premoženja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 27.2.2003, ki je pod tč. 1 izreka te odločbe ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe, d.d. in odpravila dopolnilno odločbo Upravne enote Gornja Radgona z dne 22.2.2001 ter pod tč. 2 izreka zavrnila zahtevek tožnice za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 46, 47 in 48, ki so vpisane pri vl. št. 55 k.o... Zemljišča so bila podržavljena F.F in J.J. Sodišče prve stopnje je pritrdilo dejanski in pravni podlagi, na kateri temelji izpodbijana odločba. Po njegovi presoji je tožena stranka pravilno zavrnila tožničin zahtevek za vračilo premoženja, podržavljenega J.J., ker zanjo ni bila vložena zahteva za denacionalizacijo. V zahtevi za denacionalizacijo z dne 19.10.1992, ki jo je vložila tožnica, je kot upravičenec naveden le F.F., ne pa tudi razlaščenka J.J. Po upravičencu F.F. tožnica ni izkazala pravnega nasledstva, saj ni njegova oporočna dedinja. Njegovo premoženje je prešlo nanjo na podlagi pravnega posla in je tožnica njegova singularna pravna naslednica, kar pa ni podlaga za izkazovanje verjetnosti pravnega nasledstva in za pridobitev položaja upravičene vlagateljice.

Tožeča stranka v pritožbi izpodbija prvostopno sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb Zakona o upravnem sporu. Na zahtevo tožnice je tekel postopek denacionalizacije na podlagi vloge z dne 19.10.1992. Če ta vloga ni bila popolna, bi moral upravni organ ugotoviti pomanjkljivosti in jo po določbah 68. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986) na to opozoriti in pozvati naj pomanjkljivost odpravi. Upoštevati bi moral tudi neukost in nevednost stranke in poskrbeti, da ta ne bi bila v škodo pravic, ki ji gredo po zakonu. Tožnici je bilo z delno odločbo, ki je pravnomočna, v naravi vrnjeno premoženje, ki je bilo podržavljeno tako F.F. kot tudi J.J. in očitno je upravni organ štel, da je vloga popolna in da je zahteva vložena tudi za premoženje, ki je bilo podržavljeno J.J. Zato je tožnica upravičeno sklepala, da je njena vloga popolna in da se obravnava njen zahtevek tudi za premoženje J.J. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je zavrnilo tožbo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov s pripadki.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo zato, ker ni upoštevalo, da je bilo tožničini zahtevi za denacionalizacijo, ki jo je vložila 19.10.1992, delno ugodeno in da je bilo upravičencema F.F. in J.J. s pravnomočno delno odločbo že vrnjen v naravi del podržavljenega premoženja. Tak ugovor je podala tožeča stranka že v tožbi in je nanj sodišče prve stopnje prepričljivo in pravilno odgovorilo, ko je navedlo, da pravnomočna odločitev o delnem vračilu premoženja ne more biti predmet presoje v tem upravnem sporu in da ta odločitev ne more vplivati na postopek v zvezi z zahtevkom, o katerem še ni bilo odločeno. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, ki je odločitev oprlo na ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku, da iz zahteve z dne 19.10.1992 izhaja, da je bila le-ta vložena samo za premoženje podržavljeno F.F., po katerem tožnica ni oporočno dedovala in tudi ni bila z njim v sorodstvu. Zato ni bilo pravne podlage za odločitev prvostopnega organa, ki je odločil da tožnici gre odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe za premoženje, ki ga ni bilo mogoče vrniti v naravi. Pravilna je zato ugotovitev, da tožnica ni univerzalna pravna naslednica razlaščenca F.F. Iz podatkov iz spisa izhaja, da je njegovo premoženje prešlo nanjo na podlagi pravnega posla in je glede tega premoženja tožnica njegova singularna naslednica in zato ne more zahtevati vračila podržavljenega premoženja.

Pravilna je tudi ugotovitev, da tožnica v zahtevi za denacionalizacijo niti ni navedla upravičenke J.J. in da ni mogoče šteti, da je bila ta zahteva vložena tudi zanjo in da zato ni bilo podlage za vrnitev njenega dela podržavljenega premoženja, ki ji je bilo predmet obravnave v tem postopku. Glede pritožbene navedbe, da je bil del premoženja J.J. tožnici vrnjen v naravi po pravnomočni delni odločbi, pa velja enako, kot je pritožbeno sodišče pojasnilo za F.F. Glede na to, da tožnica v upravnem sporu ni uspela, nosi sama svoje stroške postopka (člen 165 ZPP).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).