Jedro

Če zavarovanec ne predloži vseh ključev, ki mu jih je izročil prodajalec, skladno s splošnimi pogoji nastopi domneva, da zavarovalni primer ni nastal (avto ni bil ukraden). Zavarovanec lahko pogodbeno domnevo bodisi izpodbije bodisi obrazloži, zakaj je predložil sam en ključ – kartico.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo zavarovalnine iz naslova zavarovanja avtomobilskega kaska. Odločitev je utemeljilo s presojo, da ni nastopil zavarovalni primer.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik je vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Trdi, da sodišče ni ugotavljajo, koliko ključev mu je izročil prodajalec. Prav tako meni, da so zavarovalni pogoji nepošteni in zato nični. V nadaljevanju navaja, da mu je bila izročena samo ena ključ-kartica, za drugo, ki je bila v servisni knjižici, pa niti ni vedel in tudi ni mogel vedeti. Šele ob prijavi zavarovalnega primera je izvedel, da se je rezervna ključ-kartica nahajala v servisni knjižici. Presoja sodišča, da je ravnal skrajno malomarno, ker ni pogledal v servisno knjigo in se ni seznanil z navodili, je tako neutemeljena. Nadalje meni, da ni prav z nobenim dejanjem prispeval k nastanku zavarovalnega primera, saj je bila ključ-kartica ves čas shranjena v zaprtem zaklenjenem prostoru. Predlaga, da se reviziji ugodi, sodbi spremenita, podrejeno pa razveljavita in zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče se strinja s presojo sodišč prve in druge stopnje, da v obravnavani zadevi skladno z 11. točko prvega odstavka 2. člena splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska (v nadaljevanju splošni pogoji) ni nastal zavarovalni primer.

7. Omenjena določba splošnih pogojev določa posledico za primer, če zavarovanec ne predloži vseh ključev, ki mu jih je izročil prodajalec avtomobila. V takšnem primeru skladno s splošnimi pogoji nastopi domneva, da zavarovalni primer ni nastal (avto ni bil ukraden). Povzeta določba splošnih pogojev je pogodbena domneva, ki pa jo lahko zavarovanec izpodbije.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je leasingodajalec tožniku ob prevzemu avtomobila izročil dve ključ-kartici, tožnik pa je toženi stranki ob prijavi zavarovalnega primera oddal samo eno ključ-kartico. Tako ne drži revizijska navedba, da sodišče ni ugotavljalo števila ključ-kartic, ki mu jih je izročil prodajalec. V zvezi s tem revizijsko sodišče še pojasnjuje, da prodajalcu ni treba izročiti ključ-kartice kupcu v roke, da bi se ta štela za izročeno. Prav tako ne drži revidentova trditev, da druge ključ-kartice ni imel na razpolago, ker zanjo niti ni vedel. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja ravno nasprotno. Sodišče prve stopnje je na peti strani obrazložitve zapisalo: »Na podlagi zapisnika o sprejemu ustne ovadbe je moč zaključiti, da je tožnik prav dobro vedel, kaj vse je bilo v vozilu, zato sodišče težko verjame, da ni videl in vedel, da se tudi rezervna ključ kartica nahaja v servisni knjižici.« Tožnik tako tudi v tem delu nedovoljeno izpodbija dejansko stanje, ko trdi, da je šele ob prijavi izvedel, kje se je nahajala rezervna ključ-kartica.

9. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je skladno z zgoraj navedeno določbo splošnih pogojev nastopila pogodbena domneva (da zavarovalni primer ni nastal), ki bi jo lahko tožnik izpodbijal. Prav tako bi lahko obrazložil, zakaj je predložil samo eno ključ-kartico, kljub temu da je prejel dve. S tem bi morda lahko argumentirano oporekal domnevanemu dejstvu, da zavarovalni primer tatvine ni nastal (arg. 5. točka prvega odstavka 10. člena zavarovalnih pogojev). Tožnik pa v tožbi ni zatrjeval niti, da je predložil obe ključ-kartici, niti ni utemeljil, zakaj je predložil eno samo. Revizijsko sodišče se na načelni ravni strinja s tožnikom, da bi bil v obravnavani zadevi morda lahko pomemben razlog, zakaj tožnik ni predložil rezervne ključ-kartice. Če bi bila rezervna ključ-kartica res shranjena v zaprtem zaklenjenem prostoru (in ukradena), potem bi bilo omajano domnevano dejstvo, da se zavarovalni primer ni uresničil (prim. 11. točko prvega odstavka 2. člena in 5. točko prvega odstavka 10. člena splošnih pogojev). Vendar sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, zakaj tožnik ni predložil ene izmed dveh ključ-kartic, ker tožnik ni podal nobenih trditev v zvezi s tem v postopku pred sodiščem prve stopnje. Šele v pritožbi je prvič navedel, da je bila rezervna ključ-kartica v času zatrjevane tatvine v avtu. Zato se revizijskemu sodišču ni bilo treba ukvarjati s presojo o pomenu tega (v pritožbi prvič) zatrjevanega dejstva za odgovor na vprašanje, ali se je uresničil zavarovalni primer.

10. Iz doslej razloženega ni razvidno, da bi sporna določba splošnih pogojev omogočala več razlag. Sankcija za opustitev predložitve vseh ključev vozila je sicer res stroga, vendar pa je ni mogoče kvalificirati kot prestroge, upoštevaje pri tem, da zavarovalnica nima možnosti dokazovati, da je bil ključ, ki ga zavarovanec ni predložil, uporabljen za odtujitev avtomobila (zavarovalniška goljufija). Sporna določba tožniku tudi ni odvzela možnosti ugovorov in dokazovanja, da je do tatvine v resnici prišlo. Zakaj naj bi nasprotovala dobrim poslovnim običajem, revidentka ni obrazložila. Revizijsko sodišče pa na pavšalni očitek ne more konkretno odgovoriti.

11. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je materialnopravno pravilna presoja sodišč prve in druge stopnje, da se zavarovalni primer tatvine avta ni uresničil. Uveljavljeni revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP)