Jedro

Kadar delavec dokaže, da je opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, je upravičen do plačila razlike v plačilu za delo, saj mu mora delodajalec na podlagi 44. člena ZDR-1 zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. To pomeni, da delavcu pripada razlika v osnovni plači med obema delovnima mestoma in posledično tudi razlika v pripadajočih dodatkih. V zvezi z dodatki je med strankama sporen dodatek za izravnavo.

Če se delavcu prizna razlika v plači na podlagi 44. člena ZDR-1, to ne pomeni, da je delavec s tem napredoval oziroma sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto z višjo osnovno plačo. Gre zgolj za odpravo protipravnega stanja, ker tožnica ni imela sklenjene ustrezne pogodbe o zaposlitvi in je posledično prejemala prenizko plačilo za delo. Tožnica bi od uvedbe univerzalnih okenc morala imeti s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto sodelavec I in prejemati plačilo za delo za to delovno mesto, saj se od takrat glede na ugotovitev sodišča prve stopnje delo med obema delovnima mestoma ni več razlikovalo.

Delavec, ki dokaže, da je v določnem obdobju opravljal višje vrednoteno delo, je za celotno to obdobje upravičen do višjega plačila za delo, tudi za čas, ko dela ni opravljal iz upravičenih razlogov.

Izrek

I.Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi tako, da se izpodbijana sodba razveljavi

v točki I v delu, ki se nanaša na plačilo zneska v višini 713,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od:

-zneska 11,62 EUR od 10. 2. 2020 dalje do plačila,

-zneska 12,94 EUR od 10. 3. 2020 dalje do plačila,

-zneska 15,02 EUR od 10. 6. 2020 dalje do plačila,

-zneska 31,96 EUR od 10. 7. 2020 dalje do plačila,

-zneska 24,26 EUR od 10. 8. 2020 dalje do plačila,

-zneska 18,10 EUR od 10. 9. 2020 dalje do plačila,

-zneska 24,07 EUR od 10. 10. 2020 dalje do plačila,

-zneska 14,63 EUR od 10. 11. 2020 dalje do plačila,

-zneska 3,08 EUR od 10. 12. 2020 dalje do plačila,

-zneska 57,76 EUR od 10. 1. 2021 dalje do plačila,

-zneska 23,87 EUR od 10. 2. 2021 dalje do plačila,

-zneska 14,63 EUR od 10. 3. 2021 dalje do plačila,

-zneska 21,18 EUR od 10. 5. 2021 dalje do plačila,

-zneska 24,26 EUR od 10. 6. 2021 dalje do plačila,

-zneska 21,18 EUR od 10. 7. 2021 dalje do plačila,

-zneska 21,20 EUR od 10. 8. 2021 dalje do plačila,

-zneska 16,56 EUR od 10. 9. 2021 dalje do plačila,

-zneska 22,72 EUR od 10. 10. 2021 dalje do plačila,

-zneska 25,80 EUR od 10. 11. 2021 dalje do plačila,

-zneska 28,88 EUR od 10. 12. 2021 dalje do plačila,

-zneska 12,27 EUR od 10. 1. 2022 dalje do plačila,

-zneska 15,40 EUR od 10. 3. 2022 dalje do plačila,

-zneska 30,80 EUR od 10. 4. 2022 dalje do plačila,

-zneska 21,56 EUR od 10. 5. 2022 dalje do plačila,

-zneska 16,94 EUR od 10. 6. 2022 dalje do plačila,

-zneska 32,34 EUR od 10. 7. 2022 dalje do plačila,

-zneska 16,94 EUR od 10. 8. 2022 dalje do plačila,

-zneska 29,26 EUR od 10. 9. 2022 dalje do plačila,

-zneska 30,80 EUR od 10. 10. 2022 dalje do plačila,

-zneska 23,10 EUR od 10. 11. 2022 dalje do plačila,

-zneska 18,48 EUR od 10. 12. 2022 dalje do plačila,

-zneska 32,34 EUR od 10. 1. 2023 dalje do plačila;

v točki II v delu, ki se nanaša na plačilo zneska v višini 873,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od:

-zneska 108,99 EUR od 10. 7. 2019 dalje do plačila,

-zneska 108,99 EUR od 10. 8. 2019 dalje do plačila,

-zneska 108,99 EUR od 10. 9. 2019 dalje do plačila,

-zneska 108,99 EUR od 10. 10. 2019 dalje do plačila,

-zneska 108,99 EUR od 10. 11. 2019 dalje do plačila,

-zneska 108,99 EUR od 10. 12. 2019 dalje do plačila,

-zneska 108,99 EUR od 10. 1. 2020 dalje do plačila,

-zneska 109,79 EUR od 10. 4. 2020 dalje do plačila,

-zneska 109,79 EUR od 10. 5. 2020 dalje do plačila;

-v celoti v točki IV in V,

ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.V preostalem se pritožbi zavrneta in se potrdi nerazveljavljen del sodbe sodišča prve stopnje.

III.Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici plača 2.357,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov (I. točka izreka) in zavrnilo zahtevek za plačilo 3.391,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Tožbo je zavrglo v delu, kjer je tožnica zahtevala obračun in odvod davkov in prispevkov (III. točka izreka). Tožnici je naložilo, da toženki povrne 141,22 EUR iz naslova stroškov postopka (IV. točka izreka), toženko pa določilo kot zavezanko za plačilo 41 % sodne takse (V. točka izreka).

2.Zoper zavrnilni del sodbe in stroške postopka se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje zavrnitvi zahtevka za čas bolniškega staleža. Meni, da je sodišče prve stopnje v tem delu napačno uporabilo materialno pravo in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Dokazano je bilo, da je celotno obdobje opravljala višje vrednoteno delo, zato je sodišče prve stopnje brez dokazne podlage omejilo obdobje upravičenosti do razlike v plači. Plačilo in nadomestilo plače sta neločljivo povezana. Delodajalec mora delavcu plačati pravilno osnovo za opravljeno delo (44. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1). Ta osnova se upošteva pri odmeri nadomestila plače (31. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju - ZZVZZ). Sodišče prve stopnje je s svojim stališčem kršilo načelo enake obravnave in plačne kontinuitete. Pravilno je ugotovilo, da je opravljala višje vrednoteno delo vse od uvedbe univerzalnega okenca, napačno pa zaključilo, da višje vrednotnega dela ni opravljala ves čas, zato ji ne pripada polna razlika v plači. Tožnici pripada razlika v plači tudi za čas bolniške odsotnosti, saj bi morala imeti enako plačno osnovo tudi pri izračunu nadomestila plače. Pasivno legitimiran za zahtevek iz naslova nepravilno določene plačne osnove je lahko le delodajalec, saj je on odgovoren za pravilen obračun plače, s prenizko osnovo pa krši svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) le izvede oziroma refundira nadomestilo plače na podlagi podatkov, ki mu jih posreduje delodajalec, in ni pasivno legitimiran v sporu, katerega bistvo je nepravilno določena plača. Dodatno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje za izračun prikrajšanja moralo postaviti izvedenca finančne stroke, saj je bila sporna višina prikrajšanja. Sodišče nima ustreznega strokovnega znanja, izračun toženke pa ne upošteva vseh elementov plače. Sodišče prve stopnje tudi ne pojasni, zakaj sprejema izračun toženke, čeprav je ugotovilo, da ni vključila izravnalnega dodatka in da je napačno obračunala dodatek za delovno dobo. Iz priloženih izračunov za čas od 1. 6. 2019 do 31. 12. 2022 je razvidno, da je skupni znesek prikrajšanja 5.748,47 EUR, sodišče pa tega dokaza ni ovrednotilo in se do njega ni opredelilo. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka. Uveljavlja napačno uporabo materialnega prava, ker sodišče prve stopnje šteje, da plačila po dejanskem delu ni mogoče enačiti s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto z višjo osnovno plačo, zaradi česar tožnica ni izgubila pravice do izravnalnega dodatka. Toženka je izračunala plačo, ki bi tožnici pripadala, če bi s 1. 6. 2019 sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto sodelavec I. Glede na tretji odstavek 83. člena Kolektivne pogodbe A. (Kolektivna pogodba) bi ta dodatek izgubila, če bi napredovala že s 1. 6. 2019. Sodišče prve stopnje je tožnici neutemeljeno in neupravičeno k izračunu razlike v plači prištelo izravnalni dodatek, ki ji je bil izplačan na delovnem mestu sodelavec II. Tožnica ni podala konkretnega izračuna, trditev ali odgovora na preračun toženke, ki je svoj preračun podrobno pojasnila. Tožničino neaktivnosti in odsotnost konkretnih trditev je popravilo sodišče. S tem je bila tožnica postavljena v boljši položaj kot že zaposleni delavci na delovnem mestu sodelavec I, saj ji je bil priznan izravnalni dodatek, ki ga drugi delavci na tem delovnem mestu niso prejemali. Tožnica dela ni opravljala na dveh delovnih mestih hkrati, zato ni upravičena do dvakratnega plačila, ampak ji pripada le plačilo na višje vrednotenem delovnem mestu. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek.

4.Obe stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagali njeno zavrnitev ter priglasili stroške odgovora.

5.Pritožbi sta delno utemeljeni.

6.Tožnica od toženke zahteva plačilo razlike v plači zaradi opravljanja višje vrednotnega dela za nezastarano obdobje od junija 2019 do decembra 2022. Trdi, da je od uvedbe univerzalnega okenca dejansko opravljala delo sodelavca I, in ne dela sodelavca II, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Toženka je z njo dne 1. 11. 2023 sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto sodelavec I in ji za čas od 1. 1. 2023 izplačala razliko v plači med obema delovnima mestoma, ne pa tudi za predhodno obdobje. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da je tožnica tudi pred 1. 1. 2023 opravljala naloge delovnega mesta sodelavec I. Stranki v pritožbi takšnemu dokaznemu zaključku ne nasprotujeta, pritožujeta se le zoper odločitev o tem, v katerem obdobju in v kakšni višini pripada tožnici razlika v plačilu za delo.

Kadar delavec dokaže, da je opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, je upravičen do plačila razlike v plačilu za delo, saj mu mora delodajalec na podlagi 44. člena ZDR-1 zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. To pomeni, da delavcu pripada razlika v osnovni plači med obema delovnima mestoma in posledično tudi razlika v pripadajočih dodatkih. V zvezi z dodatki je med strankama sporen dodatek za izravnavo.

Delavcem pri toženki na podlagi 73. člena Kolektivne pogodbe pripada izravnalni dodatek oziroma dodatek za izravnavo, če se jim je ob spremembah sistemizacije v letu 2012 in 2018 znižala plača. Kolektivna pogodba iz leta 2012 je v prvem odstavku 73. člena določala, da delavcem, ki se jim je ob uveljavitvi nove Kolektivne pogodbe in Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest v letu 2012 znižala plača, pripada dodatek za izravnavo. Dodatek predstavlja fiksen znesek, ki se ne usklajuje, izračuna pa se v višini razlike v plači (osnovne plače, posebnega usklajevalnega zneska in dodatka za delovno dobo) pred in po spremembi sistemizacije. Določeno je še bilo, da delavec dodatek za izravnavo obdrži do izpolnitve minimalnih pogojev za upokojitev (drugi odstavek 73. člena Kolektivne pogodbe iz leta 2012). Pravico do dodatka pa izgubi tudi v primeru, če v obdobju, ko prejema dodatek za izravnavo sklene pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto z višjo osnovno plačo (četrti odstavek 73. člena Kolektivne pogodbe iz leta 2012). S spremembo in dopolnitvijo Kolektivne pogodbe v letu 2018 je bil 73. člen spremenjen tako, da je delavcem, ki se jim je s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi ob uveljavitvi Pravilnika o sistemizaciji dela s 1. 3. 2018 znižala osnovna bruto plača pripadal dodatek za izravnavo v višini razlike med seštevkom osnovne bruto plače, dodatkom za delovno dobo, dodatkom za napredovanje (karierne stopnice) in morebitnim dodatkom za izravnavo iz leta 2012. Enako kot leta 2012 je bilo določeno, da delavec obdrži pravico do dodatka za izravnavo do izpolnitve minimalnih pogojev za upokojitev oziroma do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za drugo delovno mesto z višjo osnovno bruto plačo (drugi do peti odstavek 73. člena Kolektivne pogodbe iz leta 2018). Dodatek za izravnavo se je ohranil tudi ob spremembi Kolektivne pogodbe v letu 2022, ki prav tako določa, da delavec izgubi pravico do dodatka, če izpolni minimalne pogoje za upokojitev ali če sklene pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto z višjo osnovno plačo (83. člen Kolektivne pogodbe iz leta 2022).

Toženka neutemeljeno nasprotuje pravilnemu stališču sodišča prve stopnje, da če se delavcu prizna razlika v plači na podlagi 44. člena ZDR-1, to ne pomeni, da je delavec s tem napredoval oziroma sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto z višjo osnovno plačo. Gre zgolj za odpravo protipravnega stanja, ker tožnica ni imela sklenjene ustrezne pogodbe o zaposlitvi in je posledično prejemala prenizko plačilo za delo. Tožnica bi od uvedbe univerzalnih okenc morala imeti s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto sodelavec I in prejemati plačilo za delo za to delovno mesto, saj se od takrat glede na ugotovitev sodišča prve stopnje delo med obema delovnima mestoma ni več razlikovalo. Tožnica je tako že pred uvedbo nove sistemizacije v letu 2012 in 2018 opravljala naloge delovnega mesta sodelavec I, s priznanjem pravice do pripadajočega plačila za opravljanje višje vrednotenega dela pa ni napredovala oziroma sklenila nove pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljene so pritožbene navedbe toženke, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o priznanju dodatka za izravnavo nadomestilo manjkajočo trditveno podlago tožnice. Trditve tožnice so bile skope, vendar je trdila, da je upravičena do poračuna razlike v višini plače med obema delovnima mestoma tudi pred 1. 1. 2023 (tožba), da dodatek za izravnavo ni vezan na razliko v plači med obema delovnima mestoma, ker je bil uveden na vseh delovnih mestih, kjer se je plača znižala, zato bi tožnici pripadal tudi, če bi zasedala delovno mesto sodelavec I (druga in četrta pripravljalna vloga). Te navedbe zadostujejo, vprašanje upravičenosti tožnice do dodatka za izravnavo pa tudi sicer predstavlja materialno pravno vprašanje. Smiselno uveljavljana kršitev iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v povezavi s 7. in 212. členom ZPP ni podana.

Pravilno pa toženka izpostavlja, da sodišče prve stopnje k izračunani razliki v plači, tj. razliki v osnovni plači, napredovanju (karierne stopnice), dodatku na podlagi dogovora iz leta 2020, dodatku za delovno dobo, popoldansko in sobotno delo, ne bi smelo prišteti dodatka za izravnavo, ki je tožnici pripadal zaradi razlike v plači ob spremembah sistemizacije v letu 2012 in 2018 na delovnem mestu sodelavec II. Za izračun prikrajšanja je relevantno, do kakšnega plačila za delo bi bila tožnica upravičena na delovnem mestu sodelavec I. To pa pomeni, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali bi tožnici leta 2012 in leta 2018 ob spremembah sistemizacije pripadal dodatek za izravnavo, če bi bila že takrat tudi pravilno formalno zaposlena na delovnem mestu svetovalec I. Če bi ji dodatek za izravnavo pripadal (ali na podlagi Kolektivne pogodbe iz leta 2012 in/ali Kolektivne pogodbe iz leta 2018), je potrebno ugotoviti, v kakšni višini, saj je višina dodatka za izravnavo odvisna od razlike v osnovni plači delovnega mesta sodelavec I (in ne sodelavec II) in dodatkov, kot so določeni v prvem odstavku 73. člena Kolektivne pogodbe iz leta 2012 in 2018. Tega pa sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega stališča, da tožnici za delo na delovnem mestu sodelavec I pripada dodatek za izravnavo, ki ga je prejemala na delovnem mestu sodelavec II, ni ugotavljalo. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi toženke in na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka v delu, kjer je bila tožnici prisojena razlika iz naslova dodatka za izravnavo v skupni višini 713,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v tem obsegu vrnilo zadevo v nov postopek.

V preostalem pritožba toženke zoper I. točko izreka ni utemeljena. Toženka ni navedla razlogov, zakaj izpodbija tudi preostali del prisojenega zneska razlike v plači, tj. za 1.643,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zato je pritožbeno sodišče v tem delu preizkusilo odločitev v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, prav tako je v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo. Toženka ne oporeka pravilnosti presoje sodišča prve stopnje, da je tožnica od uvedbe univerzalnega okenca opravljala delo sodelavca I, zato ji na podlagi 44. člena ZDR-1 pripada razlika v višini osnovne plače, dodatka za delovno dobo, napredovanje (karierne stopnice), dodatka iz dogovora v letu 2020, dodatka za dopoldansko in sobotno delo, v višini 1.643,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnica se neutemeljeno pritožuje zoper zavrnilni del sodbe v delu, s katerim je bil zavrnjen njen zahtevek iz naslova prikrajšanja pri plači, ki je bil višji, kot je znašala izračunana razlika v plači. Med strankama je bila sporna višina prikrajšanja pri plači, vendar samo to dejstvo ne pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje postaviti izvedenca ekonomske stroke. Sodišče mora postaviti izvedenca le v primeru, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je v 3. točki obrazložitve ustrezno utemeljilo, zakaj je zavrnilo ta dokazni predlog, prav tako je navedlo jasne razloge, zakaj je zgolj delno ugodilo tožničinemu zahtevku in uporabilo izračunu toženke pod B17, kjer je izračunana razlika ne samo v osnovni plači, ampak tudi glede na pripadajoče dodatke, z izjemo dodatka za izravnavo. S tem se je posredno opredelilo do izračuna pod B15, kjer je izračunana zgolj razlika v osnovnih plačah obeh delovnih mest, pri čemer je v stolpcu, kjer je končni seštevek razlike v osnovni plači 5.748,47 EUR prikazan izračun tožnice, kateremu je toženka oporekala s svojim izračunom, prikazanim v predhodnem stolpcu.

Toženka je izračun pod B17 ustrezno utemeljila. Iz izračuna je razviden odmerni odstotek za dodatke, urna postavka in število opravljenih ur, zato se izračun lahko preizkusi, za ta preizkus pa ni potrebno posebno strokovno znanje, s katerim sodišče prve stopnje ne bi razpolagalo. Tožnica zoper izračun ni podala konkretnega ugovora, izpostavila je le napako pri izračunu dodatka za delovno dobo v juliju 2020, kar že samo po sebi kaže na to, da je izračun lahko preverila, zato ni bilo potrebe po postaviti izvedenca ekonomske stroke, da bi preveril izračun toženke oziroma pripravil nov izračun. Sodišče prve stopnje je edini konkretni ugovor tožnice ustrezno upoštevalo, v preostalem delu pa je glede na nekonkretizirane ugovore utemeljeno uporabilo izračun toženke. Sodba ima jasne razloge za sprejeto odločitev, med razlogi sodišča prve stopnje tudi ni podano nasprotje, zato ni podana smiselno uveljavljana kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnica pa v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da je stališče sodišča prve stopnje, da tožnica za čas, ko je bila na bolniškem staležu, to je od junija do decembra 2019 in marca do aprila 2020, ni upravičena do razlike v plačilu za delo zaradi opravljanja višje vrednotnega dela, napačno. Skladno s sodno prakso je delavec, ki dokaže, da je v določnem obdobju opravljal višje vrednoteno delo, za celotno to obdobje upravičen do višjega plačila za delo, tudi za čas, ko dela ni opravljal iz upravičenih razlogov,1 sklicevanje na odločitev v zadevi Pdp 587/2022 pa je neutemeljeno, saj se je odločitev v citirani zadevi nanašala na plačilo dodatka za delo v rizičnih razmerah.

Obveznost delodajalca, da delavcu zagotovi ustrezno plačilo za opravljeno delo (44. člen ZDR-1), ni omejena le na čas, ko delavec opravlja delo, ampak tudi na čas, ko je delavec z dela upravičeno odsoten, saj mu za čas upravičene odsotnosti z dela pripada ustrezno nadomestilo plače (prvi odstavek 137. člena ZDR-1). Nadomestilo plače se v takšnih primerih namreč odmeri glede na plačo, ki jo je delavec prejemal oziroma bi jo moral prejemati v relevantnem obdobju pred tem (sedmi in osmi odstavek 137. člena ZDR-1 ter prvi odstavek 31. člena ZZVZZ).

Toženka v odgovoru na pritožbo neutemeljeno uveljavljala, da tožnici za obdobje od junija do decembra 2019 in marca do aprila 2020 ne more pripadati višje nadomestilo plače, ker se nadomestilo odmeri glede na plačo v predhodnem letu, kar ni predmet tožbenega zahtevka. Tožnica je zatrjevala, da je vse od uvedbe univerzalnega okenca opravljala delo sodelavca I. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica od uvedbe univerzalnega okenca v letu 2008 ali 2009 opravljala delo višje vrednotnega delovnega mesta, zato bi ji že od takrat pripadalo višje plačilo za delo. To pomeni, da bi se ji moralo nadomestilo plače za čas od junija do decembra 2019 in marca do aprila 2020 odmeriti glede na plačo, do katere je bila tožnica dejansko upravičena v upoštevnem obdobju pred nastopom bolniškega staleža, čeprav obdobje pred junijem 2019 ni predmet tožbenega zahteva zaradi zastaranja.

Tožnica za čas upravičene odsotnosti z dela zahteva povrnitev prikrajšanja, ki ji je nastalo pri dohodku zaradi toženkine kršitve 44. člena ZDR-1 v predhodnem obdobju, zato ji toženka za ta del zahtevka odgovarja na podlagi drugega odstavka 179. člena ZDR-1. Tožnica v pritožbi pravilno izpostavlja, da je tudi za ta del zahtevka podala ustrezno trditveno podlago. V drugi pripravljalni vlogi je pojasnila, da je zaradi zasedbe nižjega delovnega mesta, kot je delovno mesto, katerega delo je dejansko opravljala, prejemala nižjo plačo in posledično nižje nadomestilo v času bolniškega staleža (druga pripravljalna vloga). Dodatno je v četrti pripravljalni vlogi navedla, da se je nadomestilo plače v času bolniške odsotnosti odmerilo glede na višino osnove plače, katera bi morala biti višja, posledično bi ji pripadalo višje nadomestilo v času bolniške odsotnosti. Prav tako je ves čas trdila, da ji toženka neutemeljeno ni izplačevala pripadajoče plače za opravljeno delo, s čimer je kršila svoje obveznosti po 44. členu ZDR-1. S tem je podajal dovolj navedb o prikrajšanju tudi za čas bolniškega staleža.

Pasivno legitimiran za takšen zahtevek je lahko le delodajalec. Nadomestilo plače, če je delavec zaradi zdravstvenih razlogov upravičeno odsoten z dela več kot 30 dni, sicer izplačuje ZZZS (tretji odstavek 137. člena ZDR-1), vendar tožnica ne zahteva, da se ji popravi odmerjeno nadomestilo plače za čas bolniškega staleža, ampak da ji toženka zaradi protipravnega ravnanja (kršitve 44. člena ZDR-1) povrne prikrajšanje pri plačilu za celotno nezastarano obdobje. Tožnica tako ni bila dolžna navesti, od kdaj do kdaj je bila na bolniškem staležu v breme toženke in od kdaj do kdaj v breme ZZZS. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje, da tožnica v času bolniškega staleža ni upravičena do izplačila prikrajšanja in o pomanjkljivi trditveni podlagi, je ostalo dejansko stanje glede višine prikrajšanja tožnice v obdobju od junija do decembra 2019 in od marca do aprila 2020 neraziskano. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP v tem delu ugodilo pritožbi tožnice in razveljavilo II. točko izreka za zahtevani znesek iz tega naslova (873,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) in v tem delu vrnilo zadevo v nov postopek sodišču prve stopnje. V preostalem pa je pritožba tožnice zoper II. točko izreka neutemeljena (tj. za znesek 2.517,83 EUR), zato jo je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in v tem delu potrdilo nerazveljavljeni del II. točke.

Zaradi napačne materialnopravne presoje je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbama tožnice in toženke in razveljavilo izpodbijano sodbo v I. in II. točki izreka v delu, kot to izhaja iz I. točke izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posledično je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev sodišča prve stopnje v IV. in V. točki izreka glede stroškov postopka, saj končni uspeh strank še ni znan. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku raziskati okoliščine, ki jih zaradi zmotne uporabe materialnega prava še ni ugotavljalo, tj. ali bi tožnica ob uvedbi nove sistemizacije leta 2012 in 2018 bila upravičena do izravnalnega dodatka in če bi bila v kakšni višini, kot tudi, za koliko je bila prikrajšana pri plačilu za čas bolniškega staleža od junija do decembra 2019 in marca do aprila 2020. Pritožbeno sodišče ni moglo samo dopolnjevati postopka v tem delu, saj se mora dokazni postopek dopolniti glede pomembnega sklopa dejstev, tj. glede obstoja in višine dodatka za izravnavo na delovnem mestu sodelavec I in razlike v plačilu za delo za čas bolniškega staleža, ki jih sodišče prve stopnje še ni ugotavljalo, s čimer bi poseglo v pravico strank do pritožbe. Z razveljavitvijo izpodbijanega dela sodbe in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje glede na datum vložitve tožbe ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).