Jedro

Tožnik je v škodnem dogodku dne 14. 7. 2016 utrpel izpah leve podlahti v komolčnem sklepu. Sodišče prve stopnje mu je priznalo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, kot jo ureja 179. člen OZ, in sicer v višini 9.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.300,00 EUR za strah in 5.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v točki III izreka, tako da se pravdni stroški, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, zvišajo na znesek 2.104,30 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača odškodnino v višini 9.369,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.180,00 EUR od 25. 11. 2018 do plačila in od 189,37 EUR od 11. 9. 2017 do plačila (točka I izreka). V presežku za 12.946,24 EUR z obrestmi je zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača pravdne stroške v višini 1.989,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka). Tožniku je naložilo, da stranskemu intervenientu plača stroške v višini 17,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o njegovih pravdnih stroških (točki II in III izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da mu je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino glede na poškodbo, ki jo je utrpel, in posledice te poškodbe. Odločitev odstopa od sodne prakse. Odstop od sodne prakse posega v ustavno pravico do enakosti pred zakonom. Glede na ugotovljene telesne bolečine, nevšečnosti med zdravljenjem in strah je prisojeni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo iz tega naslova bistveno prenizek. Prenizko odškodnino mu je sodišče prve stopnje prisodilo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Kot trajna posledica poškodbe je prisotna močno omejena gibljivost leve roke, predvsem levega komolca. Prisotno je mravljinčenje. Tožnik je omejen pri aktivnostih, ki zahtevajo uporabo leve roke. Ko je bil zaslišan, je izpovedal o omejitvah pri igranju košarke, sodišče prve stopnje njegove izpovedi neutemeljeno ni upoštevalo, češ da s tem v zvezi ni podal konkretnih navedb. Omejen je pri opravljanju gospodinjskih opravil in opravil okoli hiše. Njegove življenjske aktivnosti so bistveno zmanjšane. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni sledilo mnenju sodnega izvedenca, da se mora tožnik potruditi pri izvajanju vaj fizične aktivnosti in pri izvajanju takšnih vaj kot vojak. Sodni izvedenec je ugotovil, da ima tožnik še vedno bolečine, da bo imel bolečine tudi v prihodnje in da bo trpel strah. Ni upoštevalo dejstva, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star 38 let. Pri odločanju o pravdnih stroških ni ugotavljalo uspeha strank ločeno po temelju in po višini. Tožniku neutemeljeno ni priznalo stroškov za pot na naroke in odsotnost iz pisarne ter za udeležbo na ogledu (VSK sklep I Cp 266/2019). Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev, razen glede pravdnih stroškov.

5. Tožnik je v škodnem dogodku dne 14. 7. 2016 utrpel izpah leve podlahti v komolčnem sklepu. Sodišče prve stopnje mu je priznalo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, kot jo ureja 179. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), in sicer v višini 9.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.300,00 EUR za strah in 5.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pritožba se neutemeljeno zavzema za zvišanje odškodnine. Priznana odškodnina v skupni višini 15.300,00 EUR oziroma 12,2 povprečni neto plači na zaposlenega v Republiki Sloveniji ustrezno odraža poškodbo tožnika in njene posledice ter je umeščena v sodno prakso (odločbe VSRS II Ips 112/2003, II ips 620/2003, II Ips 704/2008).

6. Tožnik v pritožbi ne oporeka ugotovljenim telesnim bolečinam in nevšečnostim med zdravljenjem kot tudi ne ugotovljenemu strahu. Hude bolečine je trpel dva dni in šest ur, srednje hude bolečine pet mesecev in pet dni ter lahke bolečine sedem mesecev in deset dni, te se občasno še pojavijo. Opravil je pregled v urgentni ambulanti, osem pregledov pri kirurgu, štirinajst pri osebni zdravnici, sedem rentgenskih slikanj, jemal je protibolečinsko terapijo, nastavljen je imel venski kanal, prejemal je infuzijo, naravnali so mu izpah v levem komolcu, osemnajst dni je nosil doramensko longeto na levi roki, nato še nekaj dni ruto pestovalko, hladil je predel levega komolca, dolgotrajno je izvajal vaje za izboljšanje gibljivosti in dvaintrideset intenzivnih fizikalnih terapij. Zdravljenje je trajalo približno šest mesecev, nato je tožnik opravil še šest pregledov zaradi spremljanja funkcionalnega stanja po poškodbi. Primaren strah je utrpel v veliki intenzivnosti ob škodnem dogodku, sekundarni strah se je izrazil v obliki zaskrbljenosti za izid zdravljenja. Stalen hud strah je trpel en dan in občasen hud strah sedem dni, nato je trpel sedem dni stalen srednje hud strah in pet mesecev občasen srednje hud strah, nato štirinajst dni stalen lažji sekundarni strah in sedem mesecev občasen lažji strah. Še po tem času je prisotna zaskrbljenost zaradi težav z levo roko.

7. Tožnik v pritožbi ponavlja svoje navedbe, s katerimi je v tožbi utemeljil zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Te navedbe, da je prisotna močno omejena gibljivost leve roke, predvsem levega komolca ter mravljinčenje, da je tožnik omejen pri aktivnostih, ki zahtevajo uporabo leve roke, je v obrazložitvi sodbe povzelo sodišče prve stopnje. Povzelo je izvedensko mnenje, da je pri tožniku po poškodbi podlahti v levem komolcu ostal omejen izteg v primerjavi z desno roko za triindvajset stopinj, sicer pa petnajst stopinj do polnega iztega, pri čemer ima v levem komolcu naravno prekomeren izteg za osem stopinj, sunkovit gib je v končni točki iztega boleč; ostal mu je omejen obrat (zasuk) leve podlahti navzven, v primerjavi z desno roko za deset stopinj, v skrajni legi so prisotne bolečine; minimalno omejen upogib v desnem komolcu, za pet stopinj v primerjavi z desno roko. Pravilno je upoštevalo mnenje sodnega izvedenca, da tožnik lahko opravlja vsa dela, kot jih je pred škodnim dogodkom, le da se mu pri nekaterih pojavlja bolečina in da mora biti previdnejši in v aktivnosti vložiti več časa in truda.

8. Sodni izvedenec je ugotovil, da bi tožnik težje opravljal dela, ki bi zahtevala popolni izteg leve roke v komolcu oziroma pri katerih bi moral sunkovito iztegniti roko v komolcu, kot so borilne veščine. Tega sodišče prve stopnje pri odločanju utemeljeno ni upoštevalo, saj tožnik navedb, da bi se pred škodnim dogodkom ukvarjal z borilnimi veščinami, ni podal. V tožbi je navedel le, da je prikrajšan pri prostočasnih športnih aktivnostih, ki jih je pred škodnim dogodkom opravljal z veseljem in brez bolečin, sedaj jih je moral v določeni meri opustiti. Ko je bil zaslišan, je v zvezi z rekreacijo izpovedal, da se je prej ukvarjal s košarko, da je igral vsaj enkrat tedensko, kar še vedno počne, vendar "je vseeno malo drugače", včasih ne doseže, ker ima krajši izteg roke. Nadalje je sodni izvedenec ugotovil, da je tožnik omejen pri izvajanju vaj fizične aktivnosti v službi kot vojak, česar sodišče prve stopnje prav tako utemeljeno ni upoštevalo, saj tožnik ne opravlja dela kot vojak (je v rezervni sestavi vojske), ampak v laboratoriju, kot je izpovedal, in to načeloma brez težav.

9. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o višini odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevalo tudi dejstvo, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star 38 let. 10. Glede stroškov postopka si tožnik v pritožbi neutemeljeno prizadeva, da bi sodišče prve stopnje ločeno upoštevalo uspeh po temelju in po višini. Vsak dajatveni zahtevek ima svojo podlago oziroma temelj, zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini) v pravdah zaradi plačila odškodnine (odločbi VDSS Pdp 108/2021, Pdp 141/2021).

11. Sodišče prve stopnje v okviru priznanja za pravdo potrebnih stroškov (prvi odstavek 155. člena ZPP) tožniku utemeljeno ni priznalo stroškov za pot na naroka za glavno obravnavo in odsotnost iz pisarne za čas te poti. V pritožbi se neutemeljeno sklicuje na sodno prakso (VSK I Cp 266/2019), v kateri je višje sodišče zavzelo stališče, da se praviloma kot potrebne prizna le potne stroške pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča; izven tega okvirja pa v primeru, če to opravičujejo narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem in druge okoliščine. Tožnik še v pritožbi ne utemelji teh posebnih okoliščin. Utemeljeno se zavzema le za priznanje stroškov za udeležbo na ogledu, za pot na ogled in za odsotnost iz pisarne za čas te poti (pot od Celja, kjer je sodišče, do Velenja, kjer je bil ogled), torej za 300 točk za ogled in 40 točk za odsotnost iz pisarne, skupaj z materialnimi stroški 206,04 EUR, za potne stroške (25 kilometrov v eno smer) 18,50 EUR, vse z davkom na dodano vrednost v višini 273,94 EUR. Glede na delni uspeh tožnika v pravdi (42 %) je upravičen do plačila še pravdnih stroškov v višini 115,05 EUR.

12. Pritožbeno sodišče je pritožbi delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe (točka III izreka), tako da je pravdne stroške, ki jih je dolžna toženka plačati tožniku, zvišalo za 115,05 EUR na 2.104,30 EUR. Ker v ostalem niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je sicer pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik, ki je delno uspel s pritožbo le glede pravdnih stroškov, torej v neznatnem delu, sam krije svoje stroške (154. člen ZPP).