Jedro

Za nepoštenega pridobitelja SPZ ne določa pravil o plačilu za uporabo stvari, zato se zanj res uporablja pravilo, določeno v 198. členu OZ, kot sicer pravilno opozarja pritožba. Vendar pa, nasprotno, za poštenega (dobrovernega) pridobitelja, SPZ to izrecno določa v 2. odstavku 95. člena.

Dobroverni lastniški posestnik ni dolžan plačati uporabnine do dne, ko je bil v dobri veri.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati uporabnino za čas do vložitve tožbe (6. 5. 2010) v višini 58,18 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter uporabnino v višini 7,83 EUR na mesec za čas od 6. 5. 2010 do 12. 9. 2014, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne v naslednjem mesecu za pretekli mesec. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine za čas od 3. 11. 2005 do 23. 9. 2009 v višini 4.386,98 EUR, za plačilo uporabnine za čas od 23. 9. 2009 do 6. 5. 2010 v višini 640,24 EUR, nadalje za plačilo uporabnine v višini 94,00 EUR na mesec za čas od dne izdaje sodbe (12. 9. 2014) do dne odstranitve premičnin in nepremičnin iz sporne nepremičnine ter vzpostavitve prvotnega stanja ter za plačilo uporabnine v višini 86,17 EUR na mesec za čas od 6. 5. 2010 do 12. 9. 2014, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženki je naložilo v plačilo stroške pravdnega postopka v višini 1.104,39 EUR.

2. Tožeča stranka pravočasno izpodbija sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ne strinja se s stališčem, da uporabnino dolguje le tisti uporabnik tuje stvari, ki je v slabi veri. Sodišču očita odstop od ustaljene sodne prakse, ki vprašanje uporabnine vedno presoja po 198. členu OZ in ne po 96. členu SPZ ali 190. členu OZ. OZ v 198. členu določa, da je uporabnino dolžan plačati vsakdo, ki uporabi tujo stvar v svojo korist. Pogoja nedobrovernosti OZ ne pozna niti ga ne pozna ustaljena sodna praksa. Meni, da je bilo med postopkom dokazano, da je bila toženka že ob ureditvi meje seznanjena z dejstvom, da sporno zemljišče ni njeno(1). Glede na navedeno je tožena stranka dolžna plačati uporabnino tudi za čas pred 23. 9. 2009, upoštevaje petletni zastaralni rok. Sodišče prve stopnje pri določitvi višine uporabnine ni upoštevalo, da je po ustaljeni sodni praksi uporabnina enaka tržni najemnini. Izvedenka je predstavila tri(2) različne metode izračuna uporabnine, ki jih ni znala utemeljiti, sodišče pa je zato uporabnino dejansko določilo po prostem preudarku. V nadaljevanju še navaja, da odlok ene občine ne more biti merilo za določitev višine uporabnine v drugi občini, poleg tega je izbor občin, ki ga je določila izvedenka, po njenem mnenju sporen, saj izbrane občine niso primerljive z občino ... ne po velikosti ne po legi niti po ceni zemljišč. Meni, da bi sodišče moralo določiti višino uporabnine 0,50 EUR za 1 m2 mesečno (za celotno zemljišče 94,00 EUR mesečno), kot je bilo določeno s prvotno sodbo z dne 14. 11. 2012. Predlaga spremembo izpodbijane odločbe.

3. Toženka in stranski intervenient na vročeno pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je od toženke zahtevala prenehanje vznemirjanja lastninske pravice na nepremičnini, parc. št. 1/2, k. o. X, ter plačilo uporabnine za čas do vložitve tožbe in za vsak mesec, ko po vložitvi tožbe zaseda zadevno nepremičnino, ker je toženka nepremičnino, ki ima status javnega dobra in je v upravljanju tožeče stranke, uporabljala (in jo še uporablja) brez pravne podlage.

6. Sodišče prve stopnje je 14. 11. 2012 delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da je toženka dolžna z zemljišča parc. št. 1/2, k. o. X, odstraniti vse premičnine in nepremičnine, na navedenem zemljišču vzpostaviti prvotno stanje in vrniti tožeči stranki posest nad celotno nepremičnino (v navedenem obsegu je med strankama že pravnomočno razsojeno). V ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje odločilo še glede (dela) zahtevka, ki ga je sodišče druge stopnje prvič razveljavilo, in je sedaj razsodilo, kot izhaja iz 1. točke obrazložitve te sodbe.

7. Višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravno pravilno uporabilo, pri tem pa ni storilo niti v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev. Svojo odločitev je tudi zanesljivo obrazložilo, zato višje sodišče v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne sprejema razloge sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa še odgovarja na pritožbene trditve tožeče stranke.

8. Pritožbeno sodišče uvodoma odgovarja na vprašanje, ali dobra vera neupravičenega uporabnika tuje stvari izključuje obveznost plačila uporabnine. Za primere neupravičene obogatitve, nastale z uporabo, je treba uporabiti pravila iz 95. in 96. člena SPZ. Gre namreč za predpis, ki je v razmerju do pravil OZ kasnejši, pa tudi specialnejši.(3) Po teh določbah ima dobrovernost pridobitelja oziroma njegova nedobrovernost poseben pomen. Sodišče prve stopnje je pri obravnavi zahtevka pravilno izhajalo iz določb SPZ ter splošnih določb OZ, kolikor v SPZ posamezni položaji niso urejeni.(4) Za nepoštenega pridobitelja SPZ ne določa pravil o plačilu za uporabo stvari, zato se zanj res uporablja pravilo, določeno v 198. členu OZ(5), kot sicer pravilno opozarja pritožba. Vendar pa, nasprotno, za poštenega (dobrovernega) pridobitelja, SPZ to izrecno določa v drugem odstavku 95. člena: Dobroverni lastniški posestnik ni dolžan plačati za uporabo stvari in ne odgovarja za poslabšanje in uničenje stvari, nastalo v času, ko je imel stvar v dobroverni posesti. Pritožbeno sodišče zato zavrača pritožbeno stališče, da povračilna obveznost/plačilo uporabnine obstaja ne glede na to, ali je neupravičeni uporabnik v dobri ali slabi veri(6).

9. Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki ni vedel ali ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvari v posesti kot svoje.(7) Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in zaključek, da toženka do 23. 9. 2009 ni vedela in ni mogla vedeti, da sporno zemljišče ni njeno, zato je pravilno odločilo, ko je tožeči stranki prisodilo uporabnino šele od 23. 9. 2009 dalje. Pavšalna pritožbena navedba, da je bilo med postopkom dokazano, da je bila toženka že ob ureditvi meje(8) seznanjena z dejstvom, da sporno zemljišče ni njeno, je glede na skrbno in natančno izpeljane razloge prvostopenjskega sodišča presplošna, da bi terjala podrobnejši odgovor pritožbenega sodišča. 10. Pritožbeno sodišče je že v sklepu z dne 4. 9. 2013 pojasnilo, zakaj tržna najemnina v danem primeru ni primerna podlaga za določanje uporabnine, in glede na pritožbeno grajo v zvezi z njeno višino še enkrat poudarja, da primerljivo zemljišče v konkretnem primeru ni zemljišče, ki se oddaja v najem na trgu (tj. po t. i. tržni najemnini), ampak zemljišče, ki je javno dobro v upravljanju občine, ki ima torej tak status, kot ga ima sporno zemljišče. Pritožbeno zavzemanje za uporabo tržne najemnine zato ni na mestu.

11. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju (skladno z navodilom višjega sodišča iz razveljavitvenega sklepa) izvedenko pozvalo k dopolnitvi izvedenskega mnenja glede metode za izračun uporabnine, ki jo je kot eno izmed možnih izvedenka v svojem dotedanjem mnenju že ponudila in ki upošteva podatke o višinah uporabnin v ostalih občinah v Sloveniji, ki imajo občinski odlok o višini najemnine za podobna stavbna zemljišča (metoda B), kar pritožbeno sodišče ocenjuje kot primerno metodo v obravnavanem primeru. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem dodaja, da ima pritožba sicer prav, ko opozarja, da odlok ene občine ne more biti merilo za določitev višine uporabnine v drugi občini, vendar pa je (kot je to pravilno štelo prvostopenjsko sodišče) to lahko izhodišče za primerjavo in ugotovitev primerne višine uporabnine. Iz izvedenskega mnenja in njegovih dopolnitev (ki jih je sodišče prve stopnje obširno povzelo v svojih razlogih) jasno izhaja, da je izvedenka pri določitvi višine uporabnine za sporno zemljišče upoštevala/primerjala 4 občine ravno glede na podoben (primerljiv) koeficient razvitosti z občino ... in svoje ugotovitve natančno obrazložila, zato ne drži pritožbena navedba, da izvedenka ni pojasnila, zakaj ni izbrala občin, ki bi bile z ... bolj podobne. Pritožbeno sodišče pritrjuje dejanskim ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, ki je skladno z izvedenskim mnenjem in dopolnitvami pravilno določilo, da je primerna cena za višino uporabnine za zadevno zemljišče (kot primerljiva cena najema primerljivih zemljišč po občinah s primerljivo gospodarsko razvitostjo) znesek 7,83 EUR na mesec, česar pritožba ne uspe izpodbiti.

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe.

(1) Tožeča stranka verjetno misli mejno obravnavo z dne 3. 11. 2005, ki jo je kot trenutek nastopa nedobrovernosti toženke štelo sodišče v prvem sojenju, v ponovljenem sojenju pa je ta trenutek premaknilo na kasneje - 23. 9. 2009. (2) Kot razvidno iz izvedenskega mnenja in dopolnitev, dejansko 4 metode (ter še metodo E, ki je podmetoda metode C).

(3) Tako izrecno Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbi z dne 24. 4. 2014, II Ips 100/2013. (4) Sodba Višjega sodišča v Ljubljani z dne 22. 1. 2014, opr. št. I Cp 3260/2013. (5) Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbi z dne 24. 4. 2014, II Ips 100/2013. (6) Tako tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi z dne 25. 2. 2014, opr. št. III Ips 54/2011. (7) Juhart M. in drugi, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, str. 486, GV založba, 2004. (8) Pritožnica niti na pavšalnem nivoju ne polemizira z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede dobroverne lastniške posesti toženke pred prvo mejno obravnavo.