Jedro

O skupnem namenu pogodbenikov gre sklepati na podlagi predpisov, zapisanega in nespornih dejstev. Med okoliščinami, na podlagi katerih se na splošno lahko sklepa o skupnem namenu pogodbenikov, so na prvem mestu pogajanja. Teh v konkretnem primeru ni bilo. O tožničini pravici do sofinanciranja ŠIPK projektov je toženec odločil s sklepom, ki je bil izdan na podlagi javnega razpisa. Pogodba, ki sta jo po izdaji sklepa sklenili pravdni stranki, ni bila predmet svobodnega urejanja, ampak so bili vanjo vneseni pogoji, ki jih je določil toženec. Tožnica je zato ponujeno besedilo pogodbe sprejela brez drugačnih nasprotnih predlogov. Volja toženca, ki je javni sklad in zato oseba javnega prava, pa ne more biti drugačna, kot je zapisana v pravnih aktih, saj je omejitve in pogodbene pogoje pripravila sama.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo plačilo 18.224,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2018 dalje in povrnitev tožničinih stroškov postopka.

2. Toženec v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica izpolnjevala pogoje ob vključitvi v projekt, nikjer pa ni bilo določeno, da mora te pogoje izpolnjevati tudi tekom projekta. Določba je jasna in iz nje logično izhaja, da študent ne more biti istočasno vključen v dva projekta. Pogoj se nanaša na obdobje študija posameznega študenta. Pri razlagi določb je treba upoštevati razlago, ki je najbolj logična, življenjska in razumna. Razpisna zahteva, da študent ne sodeluje hkrati na dveh projektih, logično izhaja iz same določbe, zato ni bilo potrebno, da bi bila prepoved izrecno navedena tudi v pogodbi. Ni logično, da bi moral biti pogoj izpolnjen ob vključitvi v projekt, med izvajanjem projekta pa ne več. Izključitev študentov, ki so hkrati sodelovali na dveh projektih, je vplivala na razvrstitev vloge tožeče stranke, ker bi dosegla manj točk. Pogodba o sofinanciranju ni klasična vzajemna obligacijska pogodba. Projekti se sofinancirajo iz javnih sredstev. Pogodba ima elemente darilne pogodbe. Sama se je z njo zavezala k pravilnemu, zakonitemu, gospodarnemu in učinkovitemu izvajanju pogodbe. Namen sofinanciranja projektov iz sredstev evropske kohezijske politike je financiranje tistih projektov, ki niso obremenjeni s kršitvami. Sodišče pri odločanju ni upoštevalo posebnosti pogodbe o sofinanciranju. Pomembna so tudi načela pogodbene svobode strank. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da kršitev tožničine obveznosti pomeni neizpolnitev neznatnega dela obveznosti. Zaključek sodišča, da je treba nejasne določbe razlagati v korist tožeče stranke, je napačen. Sodišče bi moralo določbo kvečjemu razlagati na način, ki je manj težak za dolžnika, torej za toženca. Toleriranje kršitev pogodbe bi lahko pomenilo kaznivo dejanje. Sodišče se ni opredelilo do njenih navedb, da s pojasnilom ni spreminjala razpisnih pogojev. Delen odstop od pogodbe in zadržanje plačila za sofinanciranje spornih študentov sta bila utemeljena.

3. Tožnica se v odgovoru na pritožbo strinja z razlogi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica zahteva plačilo denarnega zneska, ki ji ga toženec dolguje na podlagi pogodbe o sofinanciranju, sklenjene 23. 1. 2018. Zahtevo za plačilo zneska 18.224,00 EUR utemeljuje s trditvijo, da je pogodbene obveznosti v celoti izpolnila, do kršitve pogodbenih obveznosti pa ni prišlo. Toženec plačilu zneska nasprotuje s trditvijo, da je tožnica po sklenitvi pogodbe kršila pogodbeno obveznost, ki izvira iz določbe javnega razpisa, zaradi česar je delno odstopila od pogodbe in zavrnila plačilo denarnega zneska.

6. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da sta pravdni stranki v okviru javnega razpisa za spodbujanje študentskih inovativnih projektov za družbeno korist (ŠIPK) v letu 2018 23. 1. 2018 sklenili pogodbo o sofinanciranju izvajanja projektov ŠIPK (v nadaljevanju pogodba o sofinanciranju), kasneje pa v okviru javnega razpisa Po kreativni poti do znanja (PKP) 14. 3. 2018 pogodbo o sofinanciranju projektov PKP, - da se je tožnica s pogodbo o sofinanciranju med drugim zavezala, da bo obveznosti, ki jih prevzema s pogodbo, izpolnjevala v skladu z določili in sestavnimi deli pogodbe, javnega razpisa in razpisne dokumentacije za projekte ŠIPK ter projektne aktivnosti izvajala skrbnostjo dobrega gospodarja, po pravilih stroke in skladno s toženčevimi navodili, - da so študenti A. A., B. B. in C. C. najprej sodelovali na projektu ŠIPK, naknadno pa tudi pri projektu PKP na način, da so projektna dela po obeh razpisih izvajali sočasno, pri čemer po mnenju toženke določba četrtega odstavka 4.2. točke javnega razpisa to prepoveduje, zato je toženka zavrnila zahtevek tožnice za sofinanciranje projektov ŠIPK, - da se relevantna določba v četrtem odstavku 4.2. točke javnega razpisa za projekte ŠIPK glasi: „V obdobju študija se lahko posamezen študent vključi le dvakrat, in sicer enkrat v času dodiplomskega študija in enkrat v času podiplomskega študija (ne glede na to, v kateri letnik je vpisan) ter dvakrat v času enovitega magistrskega študija, pri čemer se pri vključitvah upošteva tako JR Po kreativni poti do znanja (v obdobju 2014 – 2020) ter JR Študentski inovativni projekti za družbeno korist 2016 – 2018.“, - da so ob vključitvi v projekte ŠIPK ta pogoj izpolnjevali vsi študenti, - da ne razpisna dokumentacija ne pogodba o sofinanciranju nista vsebovali opozorila, da se bo vključitev istih študentov v projekte PKP obravnavala kot kršitev pogodbe, - da iz določb javnega razpisa za projekte ŠIPK ne izhaja direktna prepoved o naknadni vključitvi študentov v poznejše projekte po javnem razpisu PKP, prav tako v navodilih za prijavo in za izvajanje projektov ŠIPK ni bilo določeno, da bo toženec med izvajanjem projektov preverjal morebitno naknadno vključitev istih študentov v poznejše projekte PKP projekte, - da je toženec po sklenitvi pogodbe o sofinanciranju v maju 2018 javno objavila pojasnilo o tem, da se bo vključitev študentov v projekte ŠIPK in PKP preverjala ob vključitvi v projekte ŠIPK 2016 – 2020 in tudi kasneje, med izvajanjem projektov.

7. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, - da tožnica ni kršila pogodbene obveznosti, ki izvira iz četrtega odstavka 4.2. točke javnega razpisa, in je toženec neutemeljeno delno odstopil od pogodbe ter zavrnil tožničin zahtevek za sofinanciranje projektov ŠIPK v skupni višini 18.224,00 EUR, - da je morala biti omejitev iz četrtega odstavka 4.2. točke javnega razpisa izpolnjena le ob vključitvi (prijavi) na javni razpis ŠIPK, - da gre tudi v primeru, da naknadna vključitev spornih študentov v projekte PKP predstavlja kršitev določbe četrtega odstavka 4.2. točke javnega razpisa ŠIPK, le za neizpolnitev neznatnega dela tožničine obveznosti in je zato delni odstop od pogodbe in sofinanciranja neutemeljen, - da pogodba o sofinanciranju ni neodplačna in zato ni podlage, da bi se določilo razlagalo v toženčevo korist, - da okoliščine, ki so nastopile v izpolnitveni fazi pogodbe, na postopek javnega razpisa ŠIPK, in izbiro niso mogle vplivati.

8. Še v pritožbenem postopku ostaja sporno, ali četrti odstavek 4.2. točke javnega razpisa1 dopušča študentu, ki je že vključen v enega od projektov, da se na isti stopnji študija vključi v nov projekt in kako morebitna kršitev vpliva na upravičenost tožnice do sofinanciranja. Pritožnik vztraja pri stališču, da iz določbe izhaja smiselna in logična prepoved vključitve študenta na isti stopnji izobraževanja v dva projekta in da je zato tožnica kršila pogodbo in ni upravičena do plačila upravičenih stroškov trem študentom, ki so izvedli projekte v okviru ŠIPK. Tožnica se še vedno zavzema za razlago, po kateri določba ne prepoveduje naknadne vključitve študenta v nov projekt, ter da taka vključitev ne predstavlja bistvene kršitve pogodbe in da sta zato toženčev delni odstop od pogodbe in zavrnitev zahtevkov za sofinanciranje projektov ŠIPK za sporne tri študente neutemeljena.

9. Pritožnik utemeljeno uveljavlja zmotnost stališča v izpodbijani sodbi, da se obveznost iz sporne pogodbene določbe nanaša le na trenutek tožničine prijave na razpis ŠIPK in da zato s kasnejšo vključitvijo študentov (še) v projekte po PKP tožnica ni kršila pogodbe. Ne glede na to je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.2

10. Po prvem odstavku 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku (drugi odstavek 82. člena OZ). Za primer, ko tudi ob uporabi navedenih razlagalnih vodil pogodbena določba ostaja nejasna, OZ določa dodatna razlagalna pravila.

11. Med primere spornih določil po stališču sodne prakse sodi določilo, o vsebini katerega sta tezi pravdnih strank diametralno nasprotni, nobeni pa glede na vsebino pogodbe ni mogoče odrekati relevantne teže.3 V tem primeru je v smislu drugega odstavka 82. člena OZ treba iskati skupen namen pogodbenikov in ob tem upoštevati načela obligacijskega prava.

12. Ker določilo o omejitvi vključevanja študentov v projekte ŠIPK in PKP ni jasno in nedvoumno, pri opredelitvi njegovega pomena ni mogoče izhajati iz prvega odstavka 82. člena OZ.

13. Na podlagi jezikovne in logične razlage iz določbe izhaja dvoje: 1. da je isti študent med študijem vključen v največ dva projekta, 2. da se kot vključitev v projekt upoštevajo tako projekti iz razpisa ŠIPK kot projekti iz razpisa PKP. Glede na nedvoumno upoštevnost razpisa PKP in glede na to, da je bil razpis PKP kasnejši, je logično, da se določba 4.2. ne nanaša le na trenutek prijave na razpis ŠIPK. Določba pa omogoča več odgovorov na – med pravdnima strankama sporno – vprašanje, ali prepoveduje hkratno vključitev istega študenta v dva projekta v obdobju njegovega študija na isti stopnji izobraževanja. Možni sta tako razlaga, ki jo podaja toženec, da študent ne more biti istočasno vključen v dva projekta, kot tudi razlaga, ki jo podaja tožnica, da takšna zahteva iz določbe ne izhaja. Prepoved vključitve študenta, ki že sodeluje na projektu, v nov projekt na isti stopnji izobraževanja izhaja iz (dela) določbe, ki določa, da se študenti dodiplomskega in podiplomskega študija v projekte ŠIPK in PKP lahko vključijo "enkrat v času dodiplomskega študija in enkrat v času podiplomskega študija". Določba pa študentom enovitega magistrskega študija ne zapoveduje zaporednega in ne prepoveduje sočasnega vključevanja v ŠIPK in PKP projekte ("dvakrat v času enovitega magistrskega študija"), kar pomeni, da se študenti enovitega magistrskega študija, ki že sodelujejo na enem projektu, lahko kadarkoli vključijo v drugi projekt. Del določbe, ki se nanaša na študente dvostopenjskega študija, tako omogoča razlago, da se v primeru vključitve istega študenta v drugi projekt bodisi zavrne financiranje prvega projekta, bodisi se sankcionira vključitev istega študenta v drugi projekt. Na drugi strani tisti del določbe, ki se nanaša na študente enovitega magistrskega študija, ne daje podlage za zavrnitev financiranja projektov, v katere je vključen študent enovitega magistrskega študija.

14. Nedvoumen odgovor na sporno vprašanje, ali sočasna vključitev študenta dvostopenjskega študija predstavlja razlog za zavrnitev sofinanciranja, je mogoč ob upoštevanju skupnega namena pogodbenih strank.

15. O skupnem namenu pogodbenikov gre sklepati na podlagi predpisov, zapisanega in nespornih dejstev. Med okoliščinami, na podlagi katerih se na splošno lahko sklepa o skupnem namenu pogodbenikov, so na prvem mestu pogajanja. Teh v konkretnem primeru ni bilo. O tožničini pravici do sofinanciranja ŠIPK projektov je toženec odločil s sklepom, ki je bil izdan na podlagi javnega razpisa. Pogodba, ki sta jo po izdaji sklepa sklenili pravdni stranki, ni bila predmet svobodnega urejanja, ampak so bili vanjo vneseni pogoji, ki jih je določil toženec. Tožnica je zato ponujeno besedilo pogodbe sprejela brez drugačnih nasprotnih predlogov. Volja toženca, ki je javni sklad in zato oseba javnega prava, pa ne more biti drugačna, kot je zapisana v pravnih aktih, saj je omejitve in pogodbene pogoje pripravila sama.

16. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne razpisna dokumentacija ne pogodba o sofinanciranju nista vsebovali opozorila, da se bo kasnejša vključitev študentov, ki so že sodelovali na projektih ŠIPK, v nov projekt PKP, na isti stopnji izobraževanja obravnavala kot kršitev pogodbe o sofinanciranju. Zaključek temelji na celoviti oceni vsega, kar je bilo zapisano med pravdnima strankama, upoštevajoč namen javnega razpisa ŠIPK. Ob nasprotnih tezah o vsebini določila je po stališču višjega sodišča bolj življenjska, logična in verjetna tista, po kateri sta se stranki dogovorili, da kasnejša vključitev študenta na isti stopnji izobraževanja v nov projekt na upravičenost do financiranja prvega projekta nima vpliva, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo med strankama dogovorjeno, da se vključitev istega študenta v nov projekt naknadno ne bo preverjala. Tako razumevanje še posebej potrjuje dejstvo, da toženec kljub temu, da iz sporne pogodbene določbe izhaja, da se pri vključitvah študentov v projekte upošteva tudi razpis PKP, volje po naknadnem preverjanju vključitve študenta na isti stopnji izobraževanja v nov projekt ni izrazil v besedilu tega javnega razpisa in v kasnejših razpisih ŠIPK (2017/2018 in 2018/2019). Ker razlogov, zakaj je z vidika financiranja odločilnega pomena okoliščina, da študent na isti stopnji izobraževanja ne sodeluje na dveh projektih, toženec ni navedel, z drugačno razlago spornega določila ne more biti uspešen.

17. Taka razlaga pogodbene obveznosti je razumna in poštena ter v skladu s stališčem teorije,4 da je treba izmed več mogočih pomenov sporne določbe izbrati tistega, ki pogodbeni stranki daje funkcionalno upravičenje - pravico, ki ustreza interesu, zaradi katerega je sklenila pogodbo - in hkrati nima značilnosti nefunkcionalne obveznosti - takšne, ki je nesorazmerna in znatno otežuje uresničitev interesa, zaradi katerega je sklenila pogodbo - za drugo pogodbeno stranko. Glede na neizpodbijano ugotovitev sodišča prve stopnje, da je namen projektov ŠIPK zagotoviti mladim, da že med izobraževanjem pridobivajo izkušnje in si povečujejo možnosti za bodoče zaposlitve v lokalnem/regionalnem okolju, se izkaže, da je bil domet skupnega namena pravdnih strank v tipičnem5 (javnem) interesu obeh: na strani tožnice, ki je pravna oseba javnega prava, v zagotovitvi denarnih sredstev študentom za pridobitev praktičnih izkušenj že med študijem in na toženčevi, ki je ravno tako pravna oseba javnega prava, v izpolnitvi študentovih obveznosti na projektnem delu in izplačilu določene količine denarja iz javnih sredstev. V tem okviru je treba razlagati tudi sporno določilo in ga razumeti na način, ki funkcionalno upravičenje obema pravdnima strankama zagotavlja v enakem obsegu. Skupni namen pogodbenih strank je bil torej v pritegnitvi čim večjega števila študentov k pridobivanju praktičnih izkušenj z vključitvijo v ŠIPK in PKP projekte na način, da se posameznemu študentu v obdobju študija dopusti udeležba na dveh projektih. Odrekanje plačila upravičenih stroškov študentu, ki je sočasno sodeloval na dveh projektih, se ob upoštevanju skupnega namena pogodbenih strank pokaže kot nesorazmerno in zato neupravičeno.

18. Neutemeljeno je po navedenem pritožnikovo stališče, da iz določbe (edino) logično izhaja, da študent ne more biti istočasno vključen v dva projekta in da je bila s tem, ko so se trije študenti na isti stopnji izobraževanja vključili še v kasnejši projekt PKP, kršena pogodba o sofinanciranju projektov ŠIPK.

19. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženčevih navedb, da s pojasnilom ni spreminjala določila. Izpodbijana sodba v 19. točki obrazložitve navaja, da vsebina javno objavljenega pojasnila ni bila skladna z razpisno dokumentacijo. Glede na pritožbeno navedbo, da je bilo pojasnilo dano na zahtevo Univerze v ..., pritožbeno sodišče dodaja, da bi bilo obvestilo, kolikor bi bilo sporno določilo tako jasno, kot trdi toženec, nesmiselno in nepotrebno, tega pa toženec ni zatrjeval. 20. Pogodba o sofinanciranju v 14. alineji 1. člena določa namen sofinanciranja ŠIPK projektov, ki je v tem, da se iz sredstev evropske kohezijske politike sofinancirajo tisti upravičeni stroški in izdatki izbranih projektov, ki niso obremenjeni s kršitvami veljavnih predpisov ali pogodbe. Pritožbeno sklicevanje na povzeto pogodbeno določbo, na podlagi katerih naj bi bil toženec upravičen tožnici odreči denarna sredstva iz evropske kohezijske politike za izvedene projekte, ne more biti uspešno. Ker v obravnavanem primeru vključitev študenta na isti stopnji izobraževanja v drugi projekt nima finančnih posledic za financiranje izbranega projekta, ni mogoče govoriti o neupravičenem sofinanciranju izbranih (delov) projektov.

21. Toženčevo sklicevanje na izključitev enega od študentov iz projektne skupine pri tožnici ni utemeljeno. Tožencu je bilo že pojasnjeno, da kasneje nastale okoliščine, tudi ob razlagi spornega določila, za kakršno se zavzema, na postopek izbire v fazi javnega razpisa ne morejo vplivati. Zaključka ne spreminja njegov argument o drugačni razvrstitvi prijavne vloge. Gre za tako pavšalno navedbo, da nanjo ni mogoče argumentirano odgovoriti.

22. Upoštevaje pravilno ugotovitev v izpodbijani sodbi, da tožnica ni kršila pogodbe, ni bilo pogojev za uveljavitev odstopnega upravičenja in zavrnitev zahtevkov za sofinanciranje. Posledično je utemeljena tožničina zahteva za plačilo upravičenih stroškov za izvedene projekte ŠIPK v višini 18.224,00 EUR in pripadajočih zamudnih obresti.

23. Ker je že iz navedenih razlogov izpodbijana sodba pravilna, se ni treba izreči o utemeljenosti pritožbenih stališč o zmotnosti drugih (dodatnih) razlogov sodišča prve stopnje za ugoditev tožbenemu zahtevku (prvi odstavek 360. člena ZPP).

24. Pritožbeno sodišče je na podlagi opravljenega pritožbenega preizkusa, v okviru v pritožbi izpostavljenih pritožbenih razlogov ter pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka, toženec zaradi pritožbenega neuspeha, tožnica pa zato, ker njen odgovor na pritožbo vsebinsko ni prispeval k odločitvi (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Z 11. členom pogodbe o sofinanciranju se je tožnica zavezala, da bo obveznosti, ki jih prevzema s pogodbo, izpolnjevala v skladu z določili javnega razpisa in razpisne dokumentacije. 2 Ker je bilo pritožbeno sodišče v enakem spoznavnem položaju kot sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče o zadevi smelo odločiti na seji senata. 3 Glej npr. sodbi VS RS II Ips 95/2013 z dne 15. 10. 2015 in II Ips 1055/2007 z dne 17. 2. 2011. 4 N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba Ljubljana, 2003, 1. knjiga, stran 495. 5 Prav tam, stran 494.