Jedro

Če sodišče oškodovancu prizna premoženjskopravni zahtevek v višini, kot je ugotovilo prigoljufani znesek, posebnih razlogov v zvezi s to odločitvijo sodba ne potrebuje.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju je bil I. T. spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Po členu 50 tega zakona mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila za vsako od dejanj po prvem odstavku 234. a člena KZ določena kazen pet mesecev zapora ter za tem po določilih o steku enotna kazen devet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Sodišče mu je določilo še posebni pogoj, da mora v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe oškodovancem vrniti premoženjsko korist, ki je bila določena v znesku, v katerem je sodišče oškodovanima V. P. in J. G. priznalo premoženjskopravni zahtevek. Pritožbo obsojenčevega zagovornika je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbeno sodišče. 2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, in sicer iz razlogov kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka in drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi kršitve kazenskega zakona ter posledično napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo pa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovna državna tožilka menila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Očitane kršitve namreč niso podane, saj ima sodba sodišča prve stopnje vse potrebne razloge v zvezi z odločilnimi dejstvi, prav tako pa je tudi povzeta opredelitev sodišča do znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije. Drži sicer, da sodišče ni navedlo razlogov za ugoditev premoženjskopravnemu zahtevku, je pa glede teh znakov navedlo razloge, ko je obrazložilo svojo odločitev o nadaljnjem pogoju, ki ga je obsojencu naložilo ob izreku pogojne obsodbe. S tem, da se sodišče ni opredelilo, do izpovedbe ene od prič ni kršilo 11. točke prvega odstavka 371. člena, zaradi česar predlaga zavrnitev zahteve.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Skladno s prvim odstavkom 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Ne glede na to, da že iz navedenega zakonskega besedila nedvoumno izhaja, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja vsebuje drugi odstavek 420. člena še takšno izrecno prepoved.

6. Zagovornik sicer uvodoma v zahtevi uveljavlja kršitve procesnega zakona (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) in kršitev materialnega zakona, vendar pa v nadaljevanju zahteve teh kršitev ne obrazloži. Z navedbami, da izvajalci del niso bili v razmerju z obsojenim T., temveč v pravnem razmerju do W., da ni dokazov o obstoju naročila za delavce s strani T. napram oškodovancema, da je sporno, koliko materiala je bilo dejansko izkopano, z izražanjem dvomov v ugotovitve izvedenca, z navedbami, da sodišče ni ugotovilo goljufivega namena, saj je šlo samo za civilnopravno razmerje, z navedbami da se sodišče s finančnim stanjem T. podjetja sploh ni ukvarjalo, da sodišče ni strokovnjak ekonomske stroke, da bi lahko podajalo mnenje o tem, ali je družba plačilno nesposobna ali ne, da iz obrazložitve sodbe ne izhaja niti en dokaz, ki bi lahko bil za obsojenca obremenilen itd., vložnik ne očita sodišču kršitve zakona, temveč le izraža dvom v ugotovljeno dejansko stanje. Iz tega razloga pa, kot je bilo že povedano, zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati. Z navedbo, da se sodišče z obsegom škode v obrazložitvi ni ukvarjalo, še več škode sploh ni preverjalo, niti je ni obrazložilo, priznanja premoženjskopravnega zahtevka s strani obdolženca pa ni, vložnik uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev ni podana, saj je sodišče ugotovilo, za kakšen znesek je obsojenec oškodoval oba oškodovanca, in sicer na podlagi izstavljenih računov, višini zneskov pa obsojenec ni nasprotoval. Kot ugotavljata sodišči je namreč zatrjeval, da bo dolgovane zneske za opravljeno delo plačal, tega pa ni storil, čeprav bi lahko, glede na to, da je sam prejel plačilo iz O. W. V tem istem znesku, kot ga je sodišče ugotovilo kot prigoljufani znesek, je oškodovancema tudi priznalo premoženjskopravni zahtevek, zaradi česar posebnih razlogov v zvezi s to odločitvijo (o premoženjskopravnem zahtevku) sodba tudi ne potrebuje.

7. Ker uveljavljane kršitve določb procesnega zakona niso podane, zahteva pa je v pretežnem delu vložena iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga iz katerega se zahteve za varstvo zakonitosti po izrecni določbi zakona ne sme vlagati, jo je Vrhovno sodišče skladno z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

8. Odločitev o stroških, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilih členov 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.