Up-26/96

5.11.1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. H. iz L., ki ga zastopa B. Š., odvetnik v N. m. na seji senata dne 5. novembra 1998

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. H. zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 121/94 z dne 21.9.1995 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1400/93 z dne 3.11.1993 in sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, enota v Ljubljani št. II P 850/92 z dne 21.4.1993 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

1.Na temelju izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča mora pritožnik izprazniti vojaško stanovanje v Ljubljani, ki ga je pridobil z zamenjavo (za stanovanje v B.); k pogodbi o zamenjavi, sklenjeni 15.8.1991, je dal soglasje organ bivše JLA. Stališče sodišča je, da organ JLA po 25.6.1991 ni mogel več zakonito na ta način razpolagati z vojaškim stanovanjem v Sloveniji. Pogodba o zamenjavi in soglasje k njej sta po stališču revizijske sodbe nična, ker nasprotujeta določbi 9. člena Ustavnega zakona o izvrševanju Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (v nadaljevanju: ustavni zakon) in njeni stanovanjski zakonodaji. Zato pritožnik nima veljavnega pravnega naslova za uporabo stanovanja, ugotavlja izpodbijana sodba; veljavni pravni naslov bi mu po 25.6.1999 lahko dala le tožeča stranka v pravdi, to je Republika Slovenija oziroma njen pristojni organ.

2.Pritožnik meni, da mu je s tako presojo kršena pravica do socialne varnosti (50. člen Ustave) ter pravica do poštenega sojenja, kar - glede na pritožnikove utemeljitve - pomeni uveljavljanje pravice do enakega (sodnega) varstva pravic (22. člen Ustave). V utemeljitev teh očitkov ponavlja svoja pravna stališča, s katerimi v pravdi ni uspel, predvsem, da mu je soglasje za zamenjavo stanovanja dal tedaj še pristojen organ; da je bilo po tedaj še veljavni stanovanjski zakonodaji soglasje zaradi pravne napake izpodbojno, ne pa nično, in da je bilo tako tudi stališče sodne prakse. Kritizira pravno razlago v revizijski sodbi o tem, da pogodba o zamenjavi stanovanj s podanima soglasjema vsebinsko nadomešča dve odločbi o dodelitvi stanovanja. Ker je ničnost pogodbe in soglasja ugotovilo šele revizijsko sodišče, trdi pritožnik, je bil prikrajšan za možnost obravnavanja tega vprašanja v pravdnem postopku. Pritožnik uveljavlja tudi kršitev pravice do socialne varnosti (50. člen Ustave), varstva zakonske zveze in družine (53. člen Ustave) in pravice do primernega stanovanja (78. člen Ustave).

3.Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, o njegovi pravici samo odloči, do odločitve pa zadrži izvršitev sodbe.

4.Določb 50., 53. in 78. člena Ustave že zaradi njihove splošne narave ni mogoče razlagati ali jih uporabljati tako, kot da zagotavljajo državljanu pravico do uporabe na konkretnem stanovanju, če zanjo nima zakonitega pravnega temelja.

5.Ustavno sodišče je že v odločbi Up 65/94, objavljeni v Uradnem listu RS št. 24/97, obrazložilo, zakaj sodišča s pravnim stališčem o začetku veljavnosti in pravni naravi določbe iz 9. člena ustavnega zakona, kakršno je tudi temelj izpodbijane sodne odločbe, ne morejo kršiti človekovih pravic, in se na to odločbo, namesto ponavljanja, sklicuje tudi v tej zadevi.

6.Sodišče v tem primeru očitno ni uporabilo materialnega prava drugače kot v drugih enakih primerih; sodna praksa je v primerih, ko se stanovalci v vojaških stanovanjih sklicujejo na akte, ki jih je po 25.6.1991 izdal organ bivše JLA, enotna in nič drugačna kot v obravnavanem. Zakaj je v bistvenem tudi pritožnikov primer enak, je pritožniku pojasnilo revizijsko sodišče. Iz njegove obrazložitve tudi jasno izhaja, zakaj se na stališče Vrhovnega sodišča v zadevi PZZ 11/76 z dne 9.9.1976, ki jo pritožnik citira, v obravnavanem primeru ni mogoče sklicevati. Ničnost pogodbe in odločbe je pravna kvalifikacija in ne dejanska okoliščina, zato bi pritožnik ne bil prikrajšan za pravice iz načela kontradiktornosti postopka, kar bi lahko pomenilo kršitev do enakega varstva pravic, tudi ko bi te ničnosti izrecno ne ugotovilo že prvo sodišče.

7.Očitanih kršitev človekovih pravic torej v obravnavanem primeru ni, zato pritožbe ni bilo mogoče sprejeti v obravnavo.

8.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 1. alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v senatu v sestavi: predsednik dr. Lojze Ude in člana Franc Testen in Dragica Wedam-Lukić. Proti sklepu je glasovala sodnica Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata:

dr. Lojze Ude