Jedro

ZZVZZ povračilni zahtevek zdravstvenega zavoda (ali zavarovalnice - glej 62. člen citiranega zakona) ureja drugače, kot ureja odškodnino za premoženjsko škodo, izraženo v denarju, za neposrednega oškodovanca po Zakonu o obligacijskih razmerjih v poglavju o povračilu gmotne škode (185. člen in nadaljnji). Pritožba zmotno meni, da sta tožnici vstopili v pravice svojih zavarovancev, pri čemer se očitno sklicuje na določilo 1. odstavka 939. člena ZOR in

186. člena ZOR. Tožnici, katerih odškodninske zahtevke specialno ureja zakon, ki ga je uporabilo tudi prvostopno sodišče, sta proti toženi stranki uveljavili svoja odškodninska zahtevka (glej 2. odstavek 92. člena citiranega zakona) in je vprašanje zamude treba presojati po določbah ZOR o dolžniški zamudi in ne po določbah ZOR, ki se nanašajo na uveljavljanje odškodnine po obligacijskopravnih določilih.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom potrdi.

Tožeča stranka sama krije pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko obsodilo, da prvotožnici plača

50.571,63 SIT, drugotožnici pa 13.040,72 SIT, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, ter da jima prvo in drugotožeča stranka povrneta 7.600,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Zavrnilo je tožbeni zahtevek prvotožnice za 568.252,37 SIT ter drugotožnice za

140.754,28 SIT s pripadki, glede vtoževanih 10.421,00 SIT s pripadki pa je postopek ustavilo. S popravnim sklepom je stroškovno odločitev v izvirniku izdane sodbe popravilo tako, da je tožnicama (in ne toženki) naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje.

Zoper sodbo in popravni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka, izrecno torej zoper zavrnilni in stroškovni del. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in prvostopno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter povrnitev pravdnih stroškov naloži toženi stranki. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba meni, da je prvostopno sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker je izhajalo iz določil Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 9/92 s spremembami in dopolnitvami, ZZVZZ), čeprav bi moralo glede vprašanja dolga tožene stranke iz naslova zakonskih zamudnih obresti uporabiti določbo 185. člena ZOR. Glede drugotožeče stranke se je na citirani zakon nepravilno sklicevalo tudi zato, ker je ta regresni odškodninski zahtevek postavila za izplačano odškodnino zavarovancu na podlagi pogodbe o prostovoljnem zdravstvenem zavarovanju. Pritožba navaja, da gre tožnicama odškodnina za škodo v obsegu, kot bi šla njunima zavarovancema, kar pomeni, glede zakonskih zamudnih obresti, od dne nastanka škode, to je, ko sta zavarovancem izplačali odškodninske zahtevke oziroma upravičenja in ne glede na to, kdaj sta zahtevek izven pravde uveljavili zoper toženo stranko. Sklicujoč se na pritožbene razloge o glavni stvari sta tožnici v pritožbi zoper stroškovni del prvostopne odločbe, ki ga je prvostopno sodišče s posebnim sklepom popravilo, uveljavljali, da imata pravico do povračila vseh pravdnih stroškov.

Na vročeno pritožbo nasprotna stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna povrniti le zamudne obresti za čas po izteku paricijskega roka, ki sta ji ga tožnici določili v trajanju 15 dni v dopisih, s katerima sta zahtevali povrnitev škode (z dne 6.3.2001 in 24.10.2001 - prilogi A1 in A2), ki ju je tožena stranka prejela dne 25.10.2001 (priloga B1 in B2) do dejanskega nakazila glavnic dne 29.1.2002. Obrazložilo je, da je regresni zahtevek zavoda neodvisen in samostojen zahtevek za povračilo škode, ki jo je dolžnik dolžan plačati v roku, ki je določen v izvensodnem zahtevku za plačilo škode v smislu 1. odstavka

92. člena ZZVZZ.

Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopnemu sodišču, da je bilo v konkretnem primeru treba uporabiti specialne določbe citiranega zakona, tako za presojo o zahtevku prvotožnice, ki je škodo oziroma stroške v zvezi s škodo svojih zavarovancev krila iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, kot o zahtevku drugotožnice, ki je škodo svojega zavarovanca krila iz naslova prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja. Citirani zakon namreč ureja obvezno in prostovoljno zdravstveno zavarovanje (glej 12., 61. in 62. člen citiranega zakona) in za obe vrsti zdravstvenega zavarovanja enotno ureja uveljavljanje pravic in povrnitev škode, kamor sodijo tudi določbe, ki jih je uporabilo prvostopno sodišče (glej 5. in 6. poglavje citiranega zakona).

Poleg tega sta tudi tožnici svoja odškodninska zahtevka uveljavili, sklicujoč se prav na zakon, ki ga je uporabilo tudi prvostopno sodišče (njuna predpravdna zahtevka z dne 6.3. in 24.10.2001).

Prav ima prvostopno sodišče, da ZZVZZ povračilni zahtevek zdravstvenega zavoda (ali zavarovalnice - glej 62. člen citiranega zakona) ureja drugače, kot ureja odškodnino za premoženjsko škodo, izraženo v denarju, za neposrednega oškodovanca po Zakonu o obligacijskih razmerjih v poglavju o povračilu gmotne škode (185. člen in nadaljnji). Specialne določbe namreč po citiranem zakonu nudijo podlago zavodu oziroma zavarovalnici v primeru, če povzročena škoda izvira iz namenoma ali velike malomarnosti povzročene bolezni, poškodbe ali smrti zavarovane osebe (glej 86. člen citiranega zakona). V 92. členu citiranega zakona je določen postopek, ki ga mora zavod (ali zavarovalnica) izvesti za uresničitev svoje pravice do zahtevka za povrnitev škode. Tožnici sta zakonsko ureditev v predpravdnem postopku proti toženi stranki očitno upoštevali, ko sta jo pozvali, da naj jima v določenem, 15 dnevnem roku, povrne zaradi škodnega dogodka, zakrivljenega s strani zavarovanca tožene stranke, nastale in izplačane stroške njunih zavarovancev. Pritožba zmotno meni, da sta tožnici vstopili v pravice svojih zavarovancev, pri čemer se očitno sklicuje na določilo 1. odstavka 939. člena ZOR in

186. člena ZOR. Tožnici, katerih odškodninske zahtevke specialno ureja zakon, ki ga je uporabilo tudi prvostopno sodišče, sta proti toženi stranki uveljavili svoja odškodninska zahtevka (glej 2. odstavek 92. člena citiranega zakona) in je vprašanje zamude treba presojati po določbah ZOR o dolžniški zamudi in ne po določbah ZOR, ki se nanašajo na uveljavljanje odškodnine po obligacijskopravnih določilih. Pri tem pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da bi pritožbeno stališče o subragacijskem upravičenju glede spornega vprašanja zamudnih obresti ne vzdržalo niti, če bi bilo pravilno, saj zamudne obresti niso bile predmet izplačila zavarovancem obeh tožnic in tudi niso prešle nanju v okviru subrogacije. Zato je prvostopno sodišče o spornem vprašanju časovnega obsega plačevanja zakonskih zamudnih obresti od sicer nesporno plačanih glavnic, pravilno razsodilo, ko je ugotovilo, da je tožena stranka prišla v plačilno zamudo šele po izteku 15 dnevnega roka, določenega v predpravdnem zahtevku - opominu tožeče stranke (glej 1. odstavek 324. člena ZOR v zvezi s 1. odstavkom 92. člena ZZVZZ).

S temi razlogi je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in pravilno sodbo prvostopnega sodišča potrdilo. Le-to namreč v postopku ni zagrešilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti.

Potrditev zajema tudi stroškovni del prvostopne sodbe, ki je sicer v zvezi s popravnim sklepom in zoper katerega se je tožeča stranka prav tako pritožila. Sodišče prve stopnje je glede stroškov obrazložilo, da sta tožnici uspeli le s sorazmerno majhnim delom zahtevka, zaradi česar morata toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Takšni obrazložitvi odločitve, glede na pritožbeni izplen, ni mogoče očitati ničesar (primerjaj 3. odstavek 154. člena ZPP).

Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora pritožbene stroške kriti sama (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).