Jedro

ZIZ nima posebnih določb, v kakšnem roku se mora dolžnik iz nepremičnin, ki so bile prodane in izročene kupcu, izseliti. Določba drugega odstavka 313. člena ZPP, katerega določbe se smiselno uporabljajo v izvršilnem postopku (15. člen ZIZ), sicer določa 8-dnevni in 15-dnevni rok za izpolnitev denarne terjatve, medtem ko za nedenarno terjatev izrecno določa, da lahko sodišče določi daljši rok.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep v II. točki izreka razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se bodo po pravnomočnosti sklepa nepremičnine citirane v I. točki izreka izročile kupcu M.V., v zemljiški knjigi pa se bo pri predmetnih nepremičninah vpisala lastninska pravica v korist kupca (III.a točka izreka) in izbrisala bremena in pravice, ki jih je citiralo v III.b točki izreka. V II. točki izreka je odločilo, da se je dolžnica dolžna v roku 60 dni po pravnomočnosti sklepa izseliti iz nepremičnine parc. št. *142/0 in parc. št. *212/0 k.o. X in jo praznih oseb in stvari izročiti kupcu.

2. Zoper II. točko izreka sklepa vlaga dolžnica po pooblaščencu pravočasno pritožbo. V njej uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne oporeka dejstvu, da sta bili nepremičnini parc. št. *142/0 in parc. št. *212/0 obe k.o. X prodani kupcu, kot tudi ne pravni podlagi na temelju katere je sodišče dolžnici določilo rok za izpraznitev in izročitev nepremičnin kupcu. Opozarja pa, da določilo drugega odstavka 192. člena ZIZ daje sodišču podlago zgolj za določitev roka za izselitev iz družinske stanovanjske hiše ali stanovanja oziroma izpraznitev poslovnega prostora, nikakor pa drugih nepremičnin, kar je v bistvu storilo sodišče v obravnavanem primeru. Kot izhaja iz podatkov spisa, parc. št. *142/0 k.o. X namreč ne predstavlja niti družinske stanovanjske hiše, niti stanovanja, niti poslovnih prostorov. Sama namenska raba predmetne parcelne številke kot stavbnega zemljišča pa po mnenju dolžnice ne daje podlage za naložitev obveznosti po drugem odstavku 192. člena ZIZ. Dolžnica očita, da je odločitev sodišča v tem delu tudi sicer pomanjkljiva in se je sploh ne da preizkusiti, saj iz obrazložitve sploh ni razvidno, zakaj je sodišče dolžnici naložilo izselitev in izpraznitev kar dveh nepremičnin in zakaj ter na podlagi katerih okoliščin je določilo rok za izpraznitev in izselitev v trajanju 60 dni od pravnomočnosti sklepa. Dejstvo namreč je, da določba drugega odstavka 192. člena ZIZ roka ne določa in je ta v domeni sodišča. Slednje pomeni, da mora sodišče svojo tovrstno odločitev tudi ustrezno pojasniti in utemeljiti ter strankam postopka dati možnost, da se z razlogi seznanijo (22. in 25. člen Ustave Republike Slovenije). Sodišče je s tem, ko svoje odločitev o dolžnosti izselitve in izpraznitve kar dveh nepremičnin ter o dolžini roka za izvedbo teh dejanj ni prav z ničemer obrazložilo in pojasnilo, zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po drugem odstavku 192. člena ZIZ sodišče v sklepu o izročitvi nepremičnin kupcu tudi odloči, kdaj se je dolžnik dolžan izseliti iz družinske stanovanjske hiše ali stanovanja. Sklep je izvršilni naslov za izpraznitev in izročitev nepremičnin.

5. ZIZ nima posebnih določb, v kakšnem roku se mora dolžnik iz nepremičnin, ki so bile prodane in izročene kupcu, izseliti. Določba drugega odstavka 313. člena ZPP, katerega določbe se smiselno uporabljajo v izvršilnem postopku (15. člen ZIZ), sicer določa 8-dnevni in 15-dnevni rok za izpolnitev denarne terjatve, medtem ko za nedenarno terjatev izrecno določa, da lahko sodišče določi daljši rok.

6. V konkretnem primeru se dolžnici nalaga izselitev iz stanovanjske hiše, torej nedenarna terjatev, kar pomeni, da je presoja dolžine roka po drugem odstavku 313. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ prepuščena sodišču. Tudi iz smiselne uporabe določbe 226. člena ZIZ, ki v prvem odstavku določa, da če mora dolžnik po izvršilnem naslovu nekaj storiti, kar ne more namesto njega storiti nihče drug, mu sodišče s sklepom o izvršbi določi primeren rok izpolnitve obveznosti, izhaja, da sodišče oceni, kaj je primeren rok.

7. Ker ZIZ torej posebnih določb o roku nima, mora sodišče v sklepu o izročitvi nepremičnine določiti primeren rok, v katerem je mogoče pričakovati, da se bo dolžnik izselil iz stanovanjske hiše. Pri tem mora upoštevati položaj obeh strank, upnika, ki je sprožil izvršilni postopek in ga vodi, kot tudi dolžnika, ki je seznanjen z izvršbo in prodajo nepremičnine ter možnostjo izselitve iz nepremičnine. Prav tako mora upoštevati položaj kupca, ki je v fazi izročitve nepremičnine že položil kupnino, kot tudi vse druge konkretne okoliščine primera. Pri odločanju je sodišče dolžno upoštevati tudi 11. člen ZIZ, po katerem mora sodišče postopati hitro.

8. V obravnavani zadevi je sodišče dolžnici določilo rok 60 dni za izselitev iz predmetnih nepremičnin. Odločitev je obrazložilo zgolj z utemeljitvijo, da je odločitev sprejeta na podlagi drugega odstavka 192. člena ZIZ. Glede na vse zgoraj obrazloženo, da ZIZ roka ne določa, zato ga mora določiti sodišče na podlagi ocene, kateri rok se šteje za primeren, je utemeljen pritožbeni očitek, da odločitev sodišča nima ustrezne obrazložitve o tem odločilnem dejstvu.(1) S sprejeto odločitvijo sodišče dolžnici nalaga nedenarno obveznost, sestavni element te obveznosti pa je rok izpolnitve. Kot taka prvostopenjska odločitev ne omogoča seznanitve strank z razlogi za odločitev in tudi ne njenega preizkusa, posledično tudi ne možnosti izpodbijanja razlogov s pravnimi sredstvi. Dolžnica v pritožbi ne more argumentirano napadati razlogov, ki jih v sklepu ni.

9. Ker je izpodbijani del sklepa obrazložen tako, da ga ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, je sodišče druge stopnje izpodbijani del sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V novem postopku bo sodišče moralo odpraviti ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka tako, da bo navedlo razloge za rok, v katerem je dolžnici naložilo izselitev, pri tem pa upoštevati, da je po drugem odstavku 192. člena ZIZ mogoče dolžnici naložiti le izselitev iz družinske stanovanjske hiše ali stanovanja, ki se nahaja na nepremičnini, katera je predmet izvršbe. Sodišče druge stopnje ugotovljene kršitve ni moglo samo odpraviti, saj bi s tem odvzelo stranki pravico do pritožbe.

10. V posledici razveljavitve odločbe, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in vrnitve zadeve v nov postopek, je odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1) : Drugače VSL sklep II Ip 2130/2015 z dne 10. 6. 2015. Sodišče meni, da gre le za postransko odločitev, saj gre za vprašanje določitve paricijskega roka.