Jedro

Tožnik je storil kazniva dejanja, se v času prestajanja kazni ni podrejal redu v zaporu ter bil zato premeščen na strožji oddelek. Tožnik še vedno predstavlja realno nevarnost za življenje in varnost ljudi oziroma premoženja, saj ta potencialna nevarnost za javni red lahko obstaja tudi po prestani kazenski sankciji. Pristojni organ lahko izreče ukrep upravne narave na tej pravni podlagi, če je potencialna nevarnost prosilca za javni red v zadostni meri izkazana, če je ukrep pridržanja sorazmeren in nujen, tako da ni mogoč z milejšim ukrepom doseči istega legitimnega cilja, to je zaščititi pravice do svobode in varnosti drugih ljudi. Pri tem je potrebno upoštevati individualno ravnanje prosilca, ki ogroža javni red, v smislu resnične, sedanje in dovolj resne nevarnosti, ki ogroža temeljni interes družbe. To nevarnost mora pristojni organ pred izrekom pridržanja preveriti in odločiti tako, da je ukrep zaščite svobode in varnosti drugih uravnotežen s posegom v svobodo prosilca.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda ter ker mu je bilo pred vložitvijo zahtevka za uvedbo ponovnega postopka omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ali pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tujca iz države ali ukrepa prepovedi vstopa, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnjo oziroma zahtevek za uvedbo ponovnega postopka podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito oziroma podati namero za vložitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka (točka 1. izreka). Gibanje mu je omejila na prostore Centra za tujce, ..., in sicer od 2. 6. 2026 od 12:25 do prenehanja nalogov, vendar najdlje do 2. 9. 2026 do 12:25, z možnostjo podaljšanja za en mesec (točka 2. izreka). Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (točka 3. izreka).

2.Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik pri toženki 4. 9. 2024 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Ta je bila zavrnjena z odločbo z dne 28. 1. 2025 in je postala pravnomočna 20. 2. 2025. V navedeni odločbi je bil tožniku določen 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki je začel teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka odločbe, v katerem bi moral zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 in se vrniti v izvorno državo Kraljevino Maroko. Če v tem roku ne bi zapustil navedenega območja, je bilo odločeno, da se ga odstrani v izvorno državo. Tožnik Republike Slovenije ni zapustil. V tem primeru se mu skladno z omenjeno odločbo določi prepoved vstopa na navedeno območje.

3.Sektor uniformirane policije Policijske uprave Novo mesto je 29. 5. 2026 toženko obvestil, da bo tožnik izpuščen iz Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni in pristojnemu organu predlagal, da če so za to izpolnjeni pogoji skladno s 84. členom Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), naj se tožniku izreče ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma. Tožnik je 2. 6. 2026 vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. Povedal je, da se sicer ne spomni, iz katerih razlogov je prvič vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, zahtevek za uvedbo ponovnega postopka pa vlaga, ker se ne more vrniti v izvorno državo. Tam ima namreč družinske težave, ki so obstajale še preden je zapustil izvorno državo.

4.Kot izhaja iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 77131/2024 z dne 11. 12. 2024, je bil vlagatelj spoznan za krivega, da je resno zagrozil, da bo z nevarnim sredstvom napadel uradni osebi, ko sta ti opravljali naloge državne varnosti. Dne 13. 10. 2024 je v azilnem domu v Ljubljani dvema varnostnikoma resno zagrozil z nožem dolžine 30 cm. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri je bila določena enotna kazen zapora za eno leto in dva meseca ter stranska kazen izgona tujca iz države za obdobje štirih let. Dalje iz sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani št. II K 97039/2024 s 1. 4. 2025 izhaja, da je bil tožnik spoznan za krivega, da je v noči iz 19. 12. 2024 na 20. 12. 2024 storil kaznivo dejanje odvzema motornega vozila in kot udeleženec v prometu iz malomarnosti povzročil prometno nesrečo, v kateri je bila oseba hudo telesno poškodovana. Pod vplivom alkohola in psihoaktivnih drog je z vozilom trčil v pešca, zapeljal čezenj in nadaljeval vožnjo. Zaradi navedenih kaznivih dejanj je bil obsojen na enotno kazen enega leta in sedem mesecev zapora. Slednji dve kaznivi dejanji je storil zgolj dober teden dni po tem, ko je bil izpuščen iz pripora zaradi druge kazenske zadeve. S tem se izkazuje tožnikov brezbrižen odnos do spoštovanja pravnih predpisov v Republiki Sloveniji. Prav tako iz dopisa Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni z 28. 5. 2026 izhaja, da je bilo treba tožnika tekom prestajanja zaporne kazni v zaporu opozarjati na primeren odnos do zaposlenih, kot tudi na spoštovanje hišnega reda. Ugotovljeno je bilo, da je vlagatelj nevaren, saj ogroža življenje ali zdravje drugih. Zato je bil 9. 6. 2025 nameščen v poseben, strožji režim. Pri tožniku so 7. 11. 2025 med osebnim pregledom našli zavojček z belimi tabletami.

5.Po vloženem zahtevku je bil tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce ... na podlagi tretje in četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Pred ustnim izrekom ukrepa je bil tožnik seznanjen z njegovimi kaznivimi dejanji in drugimi ravnanji, zaradi katerih pristojni organ ocenjuje, da mu je treba gibanje omejiti.

6.V sklepu je nato povzeto, kaj je glede tega izjavil tožnik. Med drugim je bil soočen z dejstvom, da iz spisovne dokumentacije izhaja, da je bil v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni premeščen v posebno strožji režim kot nevarni obsojenec. Grozil je inštruktorju in pravosodnemu policistu. Tožnik je navedeno zanikal. Pojasnil je, da je kuharje seznanil, da je vegan. Tistega dne njegovega imena ni bilo na seznamu, na kar je opozoril kuharja. Rekel mu je, da bo videl, kaj bo storil, saj bo govoril s socialnim delavcem. Uradna oseba ga je soočila tudi z dejstvom, da so pri bile njem, ko se je vračal z dela, med osebnim pregledom najdene tablete. Policisti so jih našli in mu povedali, da je to med delom prepovedano. Tožnik je pojasnil, da je šlo za tablete za spanje, ki mu jih je predpisal zdravnik. Tožnik je tudi povedal, da odločbe o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito ni prejel.

7.Toženka oceni, da je iz okoliščin tožnikove vložitve zahtevka za uvedbo ponovnega postopka evidentno, da je zahtevek vložil šele po tem, ko je bil izpuščen iz zapora in je postalo jasno, da bo odstranjen iz države. Tega ni storil prej, čeprav je bil več mesecev v zaporu in bi to lahko storil, prav tako mu je postopek mednarodne zaščite poznan. Glede na navedeno utemeljeno sklepa, da je tožnik zahtevek vložil šele po izpustu iz zapora z namenom, da bi zadržal oziroma oviral postopek odstranitve iz države. Pri tem ni nepomembno, da zahtevka ni utemeljeval z nobenimi novimi razlogi, ampak se je zelo pavšalno in ne konkretizirano skliceval na družinske težave v izvorni državi, ki so obstajale že v času njegovega prvega postopka mednarodne zaščite.

8.Ugotavlja tudi, da so navedbe tožnika o tem, da mu odločba o zavrnitvi prošnje za priznanje mednarodne zaščite ni bila vročena, protispisne. Iz spisa upravne zadeve izhaja, da mu je bila odločba z dne 28. 1. 2025 osebno vročena 4. 2. 2025. Tožnik je namreč lastnoročno podpisal vročilnico ob osebni vročitvi. Povsem jasno je torej, da je bil z navedeno okoliščino seznanjen, s tem pa tudi, da mu je bil določen 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, v katerem bi moral zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 in se vrniti v izvorno državo. To dodatno dokazuje tudi dejstvo, da je tožnik ob seznanitvi z ukrepom omejitve gibanja sam povedal, da je v zaporu poskušal ponovno zaprositi za priznanje mednarodne zaščite. Povsem nerazumljivo je, da bi poskušal ponovno zaprositi za mednarodno zaščito, če sploh ni bil seznanjen, da je bilo o njegovi prvi prošnji za priznanje mednarodne zaščite že odločeno.

9.V nobenem primeru toženka ne more slediti pojasnilom tožnika, zakaj namere za vložitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ni podal prej. Tožnik je sicer navajal, naj bi ta namen izrazil socialni delavki v zaporu. Rekla naj bi mu, naj se obrne na vodjo, za to pa ni imel časa. Toženka pojasnjuje, da lahko skladno s prvim odstavkom 42. člena ZMZ-1 vlagatelj namere namen podati prošnjo, izrazi pri kateremkoli državnem organu ali organu samoupravne lokalne skupnosti v Republiki Sloveniji, ki o tem obvesti policijo. Če bi torej tožnik svojo namero izrazil socialni službi oziroma drugim zaposlenim v zaporu, bi ti zagotovo o tem obvestili policijo. Zato toženka utemeljeno sklepa, da je namero za vložitev zahtevka podal šele po tem, ko je postalo jasno, da bo odstranjen iz države, z namenom, da odstranitev prepreči. Povsem evidentno je, da gre pri tem za zlorabo instituta mednarodne zaščite in oviranje odstranitve iz države. To dodatno izkazuje tudi samo dejstvo, da je zahtevek za uvedbo ponovnega postopka vložil zaradi težav, ki so obstajale še preden je zapustil izvorno državo in ne zaradi morebitnih novih dejstev ali dokazov.

10.Razen tega je tožnik v preteklosti storil več kaznivih dejanj, med drugim je z nožem grozil varnostnikom v azilnem domu, povzročil telesno poškodbo osebe v prometni nesreči z vozilom, ki si ga je protipravno pridobil, prav tako je v času prestajanja kazni zapora kršil hišni red in grozil zaposlenim. Toženka zanikanje tožnika, da je kršil hišni red in grozil zaposlenim, oceni kot protispisne. Iz dopisa Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni z dne 28. 5. 2026 izhaja, da je bilo treba tožnika tekom prestajanja zaporne kazni opozarjati na primeren odnos do zaposlenih, kot tudi na spoštovanje hišnega reda. Denimo, 8. 6. 2025 je v času kosila izrekal grožnje inštruktorju in pravosodnemu policistu v kuhinji obsojencev. Kot dalje izhaja iz sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani št. II K 97039/2024 s 1. 4. 2026, je po mnenju sodišča podana resna nevarnost za javni red in javno varnost če bi vlagatelj po prestani kazni ostal v Republiki Sloveniji. Predhodni kazenski postopek, v katerem je bil celo v priporu, in pravnomočno izrečena pogojna obsodba, ga nista odvrnila od izvršitve kaznivih dejanj, ki ju je storil dober teden dni po izpustitvi iz pripora v prejšnji zadevi.

11.V nadaljevanju obrazložitve sklepa toženka pojasnjuje, zakaj je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce in ne na prostore azilnega doma. Glede na pretekla kazniva dejanja in nasilno obnašanje tožnika je ocenila, da bi bila zanj omejitev gibanja zgolj na območje azilnega doma povsem neučinkovita. Tožnik bi v prostore azilnega doma utegnil vnašati nemir in bi še naprej ogrožal svojo varnost in varnost drugih oseb ter premoženja. Pri tem se sklicuje na zgoraj opisana kazniva dejanja, glede katerih je bil spoznan za krivega. Torej je že kršil hišni red azilnega doma in ogrožal varnost zaposlenih, kmalu po izpustu iz pripora pa storil novo kaznivo dejanje. Toženka ocenjuje, da je ravnanje tožnika tudi nepredvidljivo in zato ni primerno, da bi se mu izrekel ukrep obveznega zadrževanja v azilnem domu. Tam je nastanjenih izredno veliko število oseb, med katerimi je tudi veliko ranljivih posameznikov.

12.Hkrati obstajajo okoliščine, ki v skladu s 84.a členom ZMZ-1 opredeljujejo tožnikovo nevarnost pobega. Tožnik je namreč vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v času, ko je bil v postopku vračanja (prva alineja). Poleg tega je bil v zadnjih dveh letih v Republiki Sloveniji pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti (deseta alineja). Vse navedeno še toliko bolj kaže na potrebo, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, saj bi si s pobegom zagotovil nenadzorovano gibanje na ozemlju Republike Slovenije.

13.Ker možnosti za varovanje oseb, ki jim je odrejen ukrep zadrževanja na območju azilnega doma, niso ustrezne, toženka ugotavlja, da bo le z omejitvijo gibanja na Center za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovem zahtevku in bo kasneje mogoče izvršiti odstranitev iz države. V azilnem domu bi imel možnost izhoda, v primeru, da bi mu bil izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore azilnega doma, bi se njegov izhod izredno težko preprečil. Tam sta receptorja ves čas prisotna samo v recepciji azilnega doma, varnostniki pa opravljajo naloge po Zakonu o zasebnem varovanju na celotnem območju azilnega doma. Območje je obdano tudi z varovalno ograjo v višini okoli dva metra. Varnostnika na območju azilnega doma zaradi izvrševanja ukrepa pridržanja ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območju azilnega doma. Prosilec lahko zapusti območje azilnega doma tudi pri glavnem vhodu, če se tako odloči, varnostnika pa mu tega ne moreta preprečiti. Ukrep pridržanja na območju azilnega doma za begosumne prosilce se je izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območju azilnega doma le-tega samovoljno zapustila.

Tožba in predlog za izdajo začasne odredbe

Tožnik zoper odločitev vlaga tožbo zaradi nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Sodišče naj tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

Navaja, da se ne strinja s trditvijo toženke, da je namero za vložitev zahtevka podal šele po tem, ko je postalo jasno, da bo odstranjen iz države, z namenom, da odstranitev prepreči. Ni nujno, da se je v praksi to dejansko zgodilo. Vztraja pri tem, kar je navedel že v predhodnih postopkih glede tega, zakaj ni zaprosil za mednarodno zaščito že prej v zaporu.

Toženki je Sektor uniformirane policije Policijske uprave Novo mesto že dne 29. 5. 2026 predlagal,

da mu izreče ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma. Toženka stranka mu je omejila gibanje šele par dni kasneje, 2. 6. 2026. Tožnik meni, da zakonske podlage za omejitev gibanja ni. Gre za hud poseg v človekove osnovne pravice, ki mora temeljiti na taksativno izrecno določenih razlogih, pri čemer je ob izreku treba opraviti strogi test sorazmernosti posegov v človekove pravice. Meni, da mu je s tem kršeno eno bistvenih načel Ustave ter več pravnih načel (načelo jasnosti ter določnosti, načelo nediskriminacije, načelo enakopravnosti obravnavanja prosilcev, načelo nujnosti ter načelo sorazmernosti). Namreč upoštevajoč upravno-sodno in ustavno-sodno prakso v Sloveniji, je treba izpodbijani akt o pridržanju tožnika šteti kot ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo oziroma prostost tožnika iz 19. člena Ustave (6. člen Listine EU o temeljnih pravicah - v nadaljevanju Listina EU oziroma 5. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Ena zadnjih sodb, ki je to potrdila, je sodba Upravnega sodišča I U 1322/2022-18 z dne 6. 10. 2022. Ta obrazloži, kdaj se v skladu z drugim odstavkom 32. člena Ustave pravica do gibanja sme omejiti z zakonom, vendar samo, če je to potrebno, da bi se zagotovil potek kazenskega postopka, da bi se preprečilo širjenje nalezljivih bolezni, se zavaroval javni red, ali če to zahtevajo interesi obrambe države.

Tožnik dalje navaja, da je po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 mogoče odrediti ukrep omejitve gibanja na Center za tujce le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka 84. člena, torej obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma. Ker zakon izrecno govori o posameznem primeru, se toženka ne more zgolj sklicevati na ureditev oziroma varnostne ukrepe v Azilnem domu ter na statistiko, temveč mora navesti razloge, ki se nanašajo na konkretnega prosilca, v našem primeru na tožnika. Ukrep pridržanja in omejitev gibanja na Center za tujce ... brez dvoma pomeni odvzem osebne svobode ter gre za ukrep primerljiv z institutom pripora ali s kazensko sankcijo zapora na zaprtem oddelku v slovenskih zaporih. Tožnika ne bi smeli pridržati v Centru za tujce iz razloga, da država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu in tudi ne zato, ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja, ki je obveznost na podlagi člena 28(2) ter uvodne izjave št. 20 Dublinske uredbe ter člena 8(4) Direktive o sprejemu zvezi z 28(4) členom Dublinske uredbe. Slovenski zakonodajalec je uredil samo možnost "omejitev gibanja na prostore Centra za tujce" (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1) ter "omejitve gibanja na območje azilnega doma" (prvi odstavek 84. člena ZMZ-1).

Slovenski zakonodajalec je uredil manj prisilno sredstvo pridržanja v centru za tujce in sicer pridržanje na območje azilnega doma, kar pa je manj prisilni ukrep znotraj okvirov ukrepa odvzema prostosti, ne gre pa za manj prisilni ukrep od odvzema prostosti. Manj prisilni ukrepi od odvzema prostosti so npr: redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva, ali obveznost zadrževanja na določenem mestu (čl. 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU). Ker noben od možnih manj prisilnih ukrepov, kot je odvzem prostosti v ZMZ-1 ni urejen, tožena stranka ne more izvajati tega ukrepa v primerih, ko ni povsem očitno, da je tožnik znatno begosumen. Takšen pa je konkreten primer glede na dosedanjo obrazložitev izpodbijane sodbe. Toženka bi morala pred izdajo sklepa o omejitvi gibanja opraviti ustavnopravni test sorazmernosti, ki ga je za omejitev osebne svobode prosilcem za mednarodno zaščito postavilo Ustavno sodišče v zadevi I Up 1116/09-22 z dne 3. 3. 2011.

Kar se tiče absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, tožnik navaja, da "jih je že navedel" in vztraja, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Odločilna dejstva ter razlogi za omejitev gibanja sploh ne obstajajo in ni jasno, na kaki podlagi je toženka sklepala na njihov obstoj. Razlogi za pridržanje mu niso bili ustrezno obrazloženi in navedbe dejstev protizakonito manjkajo.

Tožnik je na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predlaga tudi izdajo začasne odredbe. Z njo naj sodišče do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce (...).

Navaja, da je v tožbi izkazal, zakaj v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, po drugi strani pa mu bo izvrševanje ukrepa prizadelo nepopravljivo škodo. V Centru za tujce se počuti izredno slabo. Dni brez osebne svobode mu ne bo mogel nihče nadomestiti. Kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU predstavlja škodo že samo po sebi. Tudi Ustavno sodišče je v sklepu Up 729/03 z dne 11. 12. 2003 navedlo, da "vsak poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo nepopravljive posledice". Dodaten argument za utemeljenost zahteve za začasno odredbo je dejstvo, da mora Republika Slovenija osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode, v skladu s četrtim odstavkom 15. člena Ustave, prvim in drugim odstavkom 47. člena Listine EU in 18. člena Procesne direktive zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Ker pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča ne zadrži njene izvršitve, bi lahko nastala situacija, ko bi tožnik uspel s tožbo, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve. To bi bila kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva ter četrtega odstavka 5. člena EKČP.

Odgovor na tožbo

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa. Opozori, da sodba naslovnega sodišča v zadevi I U 1322/2022 v konkretnem primeru ni uporabna, saj je bil tam izrek omejitve gibanja izrečen na drugi pravni podlagi. Izpostavi sodbo tega sodišča I U 100/2021 z dne 26. 1. 2021. Poudari, da tožniku gibanja ni omejila na Center za tujce zato, ker država ne bi bila sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu, pač pa zato, ker lahko le na ta način doseže cilje po določbah prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

Dokazni postopek

Sodišče je v dokaznem postopku pogledalo in prebralo upravni spis št. 2142-3966/2024, ki se nanaša na zadevo, v sodnem spisu pa priloge tožnika A 1 in A 2 ter toženke B 1. Zaslišalo je tožnika.

Odločitev sodišča

a) K sodbi

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izrek ukrepa omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

Toženka je svojo odločitev oprla na ugotovitev, da tožnik še vedno (kljub prestani kazni zapora) predstavlja realno nevarnost za življenje in varnost ljudi oziroma premoženja in da je prošnjo oziroma zahtevek za uvedbo ponovnega postopka podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve. To je iz razlogov po četrti in tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

Po določbi tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ odredi prosilcu ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave, kadar mu je bilo pred vložitvijo prošnje omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ali pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tujca iz države ali ukrepa prepovedi vstopa, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave, kadar se preprečuje ogrožanje varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije ali je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda.1 V obeh primerih se v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka.

Sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi (več) ne nasprotuje dejanskim zaključkom toženke glede tega, da obstajajo razlogi za omejitev tožnikovega gibanja po četrti alineji 84. člena ZMZ-1. To je, da je storil zgoraj povzeta kazniva dejanja, da se v času prestajanja kazni ni podrejal redu v zaporu, da je bil zato premeščen na strožji oddelek in da našteto kaže na to, da njegova dejanja in obnašanje predstavljajo resno nevarnost za javni red in javno varnost. Dejansko stanje glede povzetega sodišče zato šteje za priznano.

Prav tako ugotavlja, da tožnik sicer navaja, da se ne strinja s trditvijo toženke, da je namero za vložitev zahtevka podal šele po tem, ko je postalo jasno, da bo odstranjen iz države, z namenom, da odstranitev prepreči. Pravi, da vztraja pri tem, kar je navedel že v predhodnih postopkih glede tega, zakaj ni zaprosil za mednarodno zaščito že v zaporu, konkretnih razlogov pa ne poda. Tudi ne trdi, da bi toženka napačno povzela njegovo izpoved, ali da bi na podlagi njegove izpovedi sprejela napačne dejanske zaključke. Sodišče opozarja, da se je toženka do vseh okoliščin oz. dejstev, ki jih je izpostavil na osebnem razgovoru glede slednjega, že obrazloženo opredelila v izpodbijanem sklepu. Tožnik se z argumentacijo toženke ne sooči in ne pove, zakaj bi bila ta nepravilna. Tudi na zaslišanju o tem ni dal nobenih dodatnih pojasnil.

Sodišče tako lahko sklene, da očitek tožnika o nepopolno oz. zmotno ugotovljenem dejanskem stanju ni utemeljen, izpodbijani sklep pa je glede dejanskih okoliščin tako glede razlogov za omejitev po tretji kot četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 jasno, prepričljivo in logično obrazložen.

Dalje pojasnjuje, da ne more preizkusiti, kako naj bi okoliščina, da je Sektor uniformirane policije Policijske uprave Novo mesto toženki že dne 29. 5. 2026 predlagal, da tožniku izreče ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, toženka pa mu je omejila gibanje šele par dni kasneje, 2. 6. 2026, vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

Pritrditi pa gre tožniku, da je iz okoliščin obravnavane zadeve razvidno, da je bilo z ukrepom poseženo v njegovo ustavno pravico do osebne svobode. To po presoji sodišča pomeni, da sporni ukrep po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, zato je treba najprej presoditi, ali je nevarnost, ki jo tožnik pomeni za varstvo osebne in premoženjske varnosti, vsaj enaka teži posega, ki ga tak ukrep pomeni za njegovo pravico do svobode.

Toženka je obravnavani ukrep po oceni sodišča pravilno oprla na okoliščino, da tožnik še vedno predstavlja realno nevarnost za življenje in varnost ljudi oziroma premoženja. Ta potencialna nevarnost za javni red namreč lahko obstaja tudi po prestani kazenski sankciji, kar pomeni, da lahko pristojni organ izreče ukrep upravne narave na tej pravni podlagi, če je potencialna nevarnost prosilca za javni red v zadostni meri izkazana, če je ukrep pridržanja sorazmeren in nujen, tako da ni mogoč z milejšim ukrepom doseči istega legitimnega cilja, to je zaščititi pravice do svobode in varnosti drugih ljudi. Po sodni praksi SEU je treba pri tem upoštevati individualno ravnanje prosilca, ki ogroža javni red, v smislu resnične, sedanje in dovolj resne nevarnosti, ki ogroža temeljni interes družbe. To nevarnost mora pristojni organ pred izrekom pridržanja preveriti in odločiti tako, da je ukrep zaščite svobode in varnosti drugih uravnotežen s posegom v svobodo prosilca. 

Sodišče ugotavlja, da je za ukrep pridržanja zaradi zaščite javnega reda in varnosti toženka pravilno upoštevala težo tožnikovih kršitev pravil bivanja oz. sobivanja v zaporu. Glede na tako obnašanje in tudi že pretekle okoliščine storjenih kaznivih dejanj (vrsta in teža, storitev novega kaznivega dejanja le teden dni po izpustitvi iz pripora, …) je tudi pravilno sklenila, da tožnikova ravnanja tudi za v bodoče očitno ne izkazujejo, da se bo pravilom javnega reda podrejal. Pravilno je sklenila, da nedvomno gre ravnanja tožnika, ki jih gre podrediti pod pojem resnične, sedanje in dovolj resne nevarnosti, ki ogroža temeljni interes družbe. Sodišče teh razlogov zato ne bo ponavljalo. Lahko le pritrdi toženki, da gre za ravnanja take teže, ki terjajo najstrožji ukrep po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1, ki ga z milejšim ukrepom po ZMZ-1 ni možno obvladovati, kar vse je toženka tudi argumentirano obrazložila. Ukrep omejitve gibanja tožnika na Center za tujce je iz tega razloga sorazmeren in nujen.

Enako velja glede drugega razloga. Tožnik, kot prav tako že obrazloženo, v ničemer ni izpodbil zaključkov toženke, da je v postopku vračanja v izvorno državo in da bi lahko za mednarodno zaščito zaprosil še v času, ko je bil v zaporu, a je šele zatem, ko je postalo jasno, da bo odstranjen iz države. Glede na to, da v zahtevku tudi ni navedel nobenih novih ali spremenjenih okoliščin glede prošnje za mednarodno zaščito, se tako za pravilnega izkaže sklep, da je ponovni zahtevek podal zgolj z namenom, da odstranitev prepreči. Da se očitno odstranitvi iz države želi izogniti, je smiselno potrdil tudi s svojo izpovedjo na zaslišanju pred sodiščem. Povedal je namreč, da si je po prestajanju zaporne kazni želel urediti svoje življenje (v Sloveniji - op. sodišča). Kot je dodal, je imel denar in bi lahko zapustil državo, vendar je raje zaprosil za mednarodno zaščito.

Omejitve gibanja tožnika po oceni sodišča ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom pridržanja na območje oziroma prostore Azilnega doma (ali njegove izpostave). Ta, za razliko od pridržanja v Centru za tujce, ne preprečuje nenadzorovanih odhodov s tega območja in s tem tudi iz Republike Slovenije, kar vse je toženka prepričljivo in argumentirano obrazložila (sodišče se na te razloge sklicuje). Poleg tega tožnik ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da bi bilo v danem primeru mogoče uporabiti druge, milejše ukrepe za katere se zavzema. Ukrep je sorazmeren in ustreza okoliščinam individualnega primera tožnika.

Ob povedanem očitek tožnika, da toženka ni navedla razlogov, zaradi katerih mu gibanja ni omejila na izpostavo azilnega doma, ni utemeljen. Zato v konkretni zadevi tudi ni pravno pomembno, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo še ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II. Uporabiti je bilo treba najstrožji ukrep.

Sklepno sodišče še pojasnjuje, da se tožnik v dani zadevi ne more uspešno sklicevati na odločbo Ustavnega sodišča Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011. Zadeva se nanaša na presojo določb Zakona o mednarodni zaščiti, ki ni več v veljavi. Ustavno sodišče je v navedeni odločbi zavzelo stališče, da lažna predstavitev razlogov (sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena in druge alineje prvega odstavka 51. člena v zvezi s četrto alinejo 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 111/07 in 58/09)) sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika. Aktualni ZMZ-1 omejitve gibanja iz tega razloga več ne predpisuje, tožnik pa tudi ne pojasni, kako naj bi navedena odločba vplivala konkretno na njegov položaj in na presojo izpodbijanega sklepa.

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev toženke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

b) K sklepu

Predlog ni utemeljen.

Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se mu z izvršitvijo akta prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po določbi tretjega odstavka istega člena tožnik lahko iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS). To sodišče je že pojasnilo, da zgolj s sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, ne da bi tožnik ob tem izkazal osebno okoliščino posebne ranljivosti, ne more izkazovati težko popravljive škode. Tožnik je zaslišan izpovedal, da se v centru za tujce počuti omejenega. To pa po oceni sodišča ne odkazuje na morebitno hudo duševno ali telesno stisko tožnika.

Zato je tudi predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (tretji in peti odstavek 32. člena ZUS-1).-------------------------------1 Naslovno sodišče v sodbi I U 1322/2022-18 z dne 6. 10. 2022 tako s citiranjem drugega odstavka 32. člena Ustave ni povedalo nič takega, kar zakonodajalec v ZMZ-1 ne bi upošteval. Omejitev gibanja je po citiranih alinejah določena z zakonom zaradi zavarovanja javnega reda, kamor spada tudi spoštovanje in izvrševanje sodnih odločb (glede stranske sankcije izgona iz države).2 Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je v zvezi z enako določbo točke e tretjega odstavka 8. člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta že presodilo, da ni v nasprotju s 6. členom Listine EU, ki ureja pravico do osebne svobode in ustreza pravici do osebne svobode iz 5. člena EKČP (zadeva C-601/15, J. N. proti Staatssecretaris voor Veiligheid en Justitie).3 C-601/15 (56. in 63. točka obrazložitve).4 Prav tam (61. točka obrazložitve).5 Prav tam (53. točka obrazložitve).6 Prav tam (52. 67. in 73. točka obrazložitve).7 Prav tam (67. točka obrazložitve). Glej tudi: Z.Zh, C-554/13, 11. 6. 2015 (50. točka obrazložitve).8 C-601/15 (69. točka obrazložitve).9 Tožnik je bil zato premeščen v poseben, strožji režim, kar kot rečeno, v tožbi ne prereka.10 Glej Z.Zh, C-554/13 (50. in 54. točka obrazložitve ter 55. in 62. točka obrazložitve).11 Primerjaj Sodbo in sklep tega sodišča I U 765/2023.