Jedro

Tožnica ugotovitvam ogleda polnilne postaje (tj. da polnilna postaja ni delovala in da so kabli na polnilni postaji prekratki za polnjenje na za to določenem parkirnem prostoru) med postopkom ni oporekala, navajala je le, da odpravlja napako z dobavo nove polnilnice z daljšimi kabli ter da je nedelovanje postaje pripisati prekinjeni wifi povezavi. Že to pa zadošča, da sodišče more pritrditi zaključku toženca, da tožnica pogojev iz javnega poziva glede na citirane določbe 4. d) in 9. točke javnega poziva ne izpolnjuje in se ji pravica do dodeljene finančne spodbude more odvzeti.

Tožnica se tudi brez uspeha sklicuje, da prekratki kabli pomenijo zgolj oteženo uporabo (uporabnik je ''moral zgolj zapeljati čez robnik na priključno mesto''), kot tudi, da ni bila naložba pogojevana z oddaljenostjo vozila. Namen naložbe je delovanje polnilne postaje, kar po oceni sodišča nedvomno vključuje ustrezen (dejanski) dostop do te postaje, zaradi česar sta med drugim kot pogoj določena tudi (poleg izgradnje priključno merilnega mesta, če nimajo obstoječega) 2 (dva) parkirna prostora za polnjenje dveh vozil hkrati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Eko sklad, Slovenski okoljski javni sklad (v nadaljevanju toženec) je z izpodbijano odločbo tožnici odvzel pravico do pridobljenih sredstev, ki ji je bila dodeljena z odločbo o dodelitvi pravice do nepovratne finančne spodbude, št. 36006-11/2017-2 z dne 25. 1. 2018, za nakup 1 DC polnilne postaje (1. točka izreka), zadržal izvršitev odločbe o dodelitvi pravice do nepovratne finančne spodbude, št. 36006-11/2017-2 z dne 25. 1. 2018, in Pogodbe o izplačilu nepovratne finančne spodbude, št. 36006-11/2017 P 1 z dne 30. 1. 2018, do pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka) in še odločil, da stroškov postopka ni bilo (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi je toženec navedel, da je tožnica z odločbo z dne 25. 1. 2018 pridobila pravico do nepovratne finančne spodbude za novo naložbo v ukrep nakupa 1 DC polnilne postaje za električna vozila, sklenjena je bila tudi pogodba. Toženec je 22. 10. 2018 izvedel ogled polnilne postaje in ugotovil, da naložba ni bila izvedena v skladu z določbami 4. d), 9. in 8. c) točke Javnega poziva 53SUB-EVPOL17 Nepovratne finančne spodbude občinam za polnilne postaje za električna vozila v zavarovanih območjih narave in območjih Natura 2000 (v nadaljevanju Javni poziv), ker polnilna postaja ne deluje in ker je od vozila na parkirnem mestu preveč oddaljena (kabli za polnjenje ne dosežejo vozila). Toženec je tožnico seznanil z ugotovljenimi dejstvi, tožnica pa je na poziv odgovorila, da gre pri prekratkih kablih za polnjenje za napako, ki jo odpravljajo, in da v osnovi to ni bila njena napaka, zaradi česar je predlagala, da se ji odprava napake omogoči. Toženec je zaključil, da postaja ne deluje, to pa pomeni, da pravica do sredstev ni bila dodeljena namensko in je naložba izvedena v nasprotju s pogoji javnega poziva. Toženec je zato na podlagi 146. h člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) odločil, kot izhaja iz izreka odločbe.

3. Tožnica je v tožbi uvodoma povzela potek postopka javnega poziva, ki se je zaključil z izdajo odločbe z dne 25. 1. 2018 in sklenitvijo pogodbe o izplačilu nepovratne finančne spodbude. Slednja je v 2. členu določala pogoje za izplačilo, tj. zaključek naložbe v roku mesecev od dokončnosti odločbe z dne 25. 1. 2018. Navedla je, da je v roku zaključila naložbo in 3. 7. 2018 predložila poročilo z ustrezno dokumentacijo, ki je to tudi izkazovala. Ne drži, da polnilna postaja ni delovala v času opravljenega ogleda 22. 10. 2018. To je razvidno že iz dokumentacije o zaključku naložbe. Drži, da so bil kabli polnilnih ročk prekratki, vendar to ne pomeni, da postaja ni delovala, le njena uporabnost je bila s tem otežena, saj bi moral uporabnik za to, da bi svoje električno vozilo napolnil, s svojimi prednjimi kolesi zapeljati čez robnik. To dokazuje tudi prisotnost predstavnika toženca na dan otvoritve DC postaje, ki je imel tam govor. Na tej prireditvi so se izvedle polnitve 5 vozil (2 skirojev in 3 avtomobilov). Tožnica je bila prepričana, da je bila izvedba popolna. Zaradi dolgih dobavnih rokov za daljše ročke, ki so razvidni iz dokumentacije, je konec preteklega leta uspela to napako odpraviti in sedaj polnilna postaja deluje brez ovir do njene dostopnosti. V razpisni dokumentaciji, v odločbi o dodelitvi sredstev in v pogodbi se dodelitev sredstev ni pogojevalo z oddaljenostjo vozila od polnilne postaje. Treba je bilo zgraditi priključno merilno mesto, ob pogoju, da nimajo obstoječega priključnega mesta, 2 parkirna prostora za polnjenje dveh vozil hkrati in ustrezno talno označbo, vključno s prometnim znakom. Vsem tem pogojem je bilo zadoščeno in dela pravočasno zaključena. Toženec je bil o napaki obveščen in o aktivnosti tožnice, da jo odpravi, vendar pa ta napaka ni imela nobenega vpliva na to, ali polnilna postaja deluje ali ne. Na dan pregleda je bila v polnem delovanju. Gre za pavšalni zaključek toženca o nedelovanju postaje zaradi prekratkih ročk. Toženec bi moral vozilo pripeljati bližje. Zadoščeno tudi ni bilo strokovnosti izvedbe ogleda na kraju samem. Za tehnično opremo je nemogoče trditi, da bo vedno 100 % delovala. Tožnica ima garancijo in pogodbo o vzdrževanju. Podroben tehnični pregled delovanja DC polnilne postaje, ki bi strokovno ugotovil nedelovanje postaje, se lahko opravi le v kontroliranem okolju, ko so na razpolago vse 3 faze: fazna elektrika, dostop do internetnega in GSM omrežja in drugi pogoji za delovanje postaje, kar na terenu praviloma ni mogoče ugotoviti. Razlogov za nedelovanje postaje je več (npr. če je vozilo preveč polno, baterija preveč hladna, če vozilo ni ugasnjeno). Polnjenje ni mogoče, če je drug uporabnik rezerviral polnilno mesto v istem času, ali, če je v računalniku vozila zabeležena napaka v diagnostiki. To niso razlogi, ki bi izključevali njeno delovanje, in zato ne razlog za odvzem pravice do sredstev. Toženec je nenapovedano opravil nestrokovni pregled in postavil oceno, za kar je tožnici neupravičeno nastala škoda v višini 5.000,00 EUR. Voznik amater iz društva voznikov električnih vozil nedvomno ni strokovnjak s področja delovanja DC polnilnih postaj. Takšno testiranje ne more prikazati resničnega stanja. Pogoj dostopnosti do polnilne postaje je naknadno postavljen pogoj, kar je nezakonito. Pogoje za pridobitev sredstev je tožnica izpolnila, odprava napake pa ni pomenila pogoja za delovanje postaje, ampak zgolj pogoj za lažjo dostopnost do nje. Tožnica je ročki zamenjala in vse od menjave lahko vsak postajo redno uporablja tako, da ima vozilo parkirano na parkirnem mestu in mu ni treba zapeljati na ploščad, kjer stoji postaja. Prekratki ročki za bolj udobno in dostopnejšo uporabo postaje, ki nima nikakršnega vpliva na njeno delovanje, ne predstavljata nenamenske uporabe sredstev in podlage za njihov odvzem (kot to izhaja iz 5. člena pogodbe). Tožnica je predlagala, da sodišče odločbo odpravi in ji prizna sredstva po odločbi z dne 25. 1. 2018, tožencu pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

4. Toženec je v odgovoru na tožbo navedel, da tožnica s tem, ko je vgradila DC postaje s prekratkimi ročkami, naložbe ni izvedla v skladu z namenom javnega poziva. Iz odločbe z dne 25. 1. 2018 jasno izhaja, da je bila tožnica upravičena do pridobitve sredstev za novo naložbo v ukrep nakupa polnilne postaje za električna vozila in sicer za 1 DC postajo, ki izpolnjuje pogoje javnega poziva. Od uporabnikov polnilnic nikakor ni pričakovati, da bodo svoje vozilo zapeljali čez robnik do polnilnice, da bi lahko polnili svoje vozilo. Iz zahteve javnega poziva o zagotovitvi parkirnih mest je jasno razvidno, da se bodo vozila polnila na parkirnem mestu z ustrezno talno označbo, kar je tudi skladno s Pravilnikom o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah. Javni poziv tudi določa, da mora biti naložba izvedena v skladu z veljavnimi predpisi. Pavšalne so tudi navedbe tožnice o prisotnosti predstavnika toženca na otvoritvi. K dokumentaciji o zaključku naložbe pa je tožnica priložila fotografije polnilne postaje v času njene otvoritve, vendar iz njih izhaja, da se avto ne polni z enosmernim DC tokom. Avto je povezan s polnilno postajo s kabli, lahko bi šlo za AC polnjenje (kar določene postaje omogočajo), za kar pa spodbuda ni bila dodeljena. Pogoji za izplačilo spodbude tako tudi niso bili izpolnjeni glede na 8. c) ter 8. d) točko javnega poziva. Tožnici sredstva tudi nikoli niso bila izplačana. Ugotovitve ogleda je tožnica potrdila. Glede na rok 9 mesecev od dokončnosti odločbe o zaključku naložbe se je rok za zaključek naložbe v tem primeru iztekel 29. 10. 2018 in do tega roka bi morala biti naložba izvedena v skladu s pogoji javnega poziva, kar ni bila. Skliceval se je še na sodbo, III U 380/2016 z dne 22. 11. 2018. Predlagal je zavrnitev tožbe in naložitev stroškov postopka tožnici.

5. Tožnica je v prvi pripravljalni vlogi vztrajala pri navedbah in še dodala, da je za morebitne tehnične okvare pri delovanju wifija v ta namen na polnilnici navedena telefonska številka, ki jo lahko uporabnik pokliče in se napaka poskuša odpraviti. Toženec ima 5-letno pravico nadzora namenske uporabe sredstev in tako možnost, da se prepriča, da postaja deluje. Dokončno odločitev je toženec sprejel po prvem nestrokovnem pregledu, ne da bi tožnici dal možnost izjasnitve v zadevi v skladu z načelom kontradiktornosti. Vztrajala je kot doslej.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je sporna odločitev toženca, izdana na podlagi prvega odstavka 146. h člena ZVO-1, o odvzemu pravice tožnici do pridobljenih sredstev. Toženec je svojo odločitev sprejel po ugotovitvi, da polnilna postaja, za katero je bila tožnici priznana pravica do sredstev, ne deluje, s tem pa ni izpolnjen namen, določen z odločbo.

8. Po prvem odstavku 146. h člena ZVO-1 toženec pravico do pridobljenih sredstev odvzame z odločbo, če upravičenec (med drugim): 1. pridobljenih sredstev deloma ali v celoti ne uporabi za namen, določen z odločbo.

9. Med strankama ni sporno, da se je tožnica z vlogo prijavila na Javni poziv, objavljen v Uradnem listu RS, kar pomeni, da se je tožnica v celoti lahko seznanila z njegovo vsebino in pogoji. Iz podatkov spisa (natančno: iz vloge tožnice, ki jo je zakoniti zastopnik tožnice tudi lastnoročno podpisal) tudi izhaja, da je tožnica podala izjavo o sprejemanju pogojev, med drugim, da bo naložba izvedena s pogoji javnega poziva in veljavnimi predpisi.

10. Javni poziv v prvem in drugem odstavku 1. točke določa, da so predmet javnega poziva nepovratne finančne spodbude za vzpostavitev infrastrukture (novih polnilnih postaj) za električna vozila, namenjenih za spodbujanje električne mobilnosti kot pomembnega elementa trajnostne mobilnosti v zavarovanih območjih narave in območjih Natura 2000. Namen je spodbuditi trajnostno mobilnost prebivalcev in zaposlenih ter urediti ustrezno infrastrukturo za obisk teh območij. 3. točka določa upravičene osebe za kandidiranje na javnem pozivu in sicer lahko kandidirajo občine, ki imajo delež ozemlja na območjih Natura 2000 oziroma delež območja na zavarovanih območjih, polnilna postaja mora biti postavljena na območju občine vlagateljice, ki morajo zagotoviti pogoje za vzpostavitev polnilne postaje za električna vozila, in sicer: - izgradnjo priključno merilnega mesta, ob pogoju, da nimajo obstoječega priključnega mesta, 2 (dva) parkirna prostora za polnjenje dveh vozil hkrati in ustrezno talno označbo, vključno s prometnim znakom. Če občine pogojev iz prejšnjega odstavka ne bodo zagotovile, niso upravičene do sofinanciranja po tem javnega pozivu.

11. Po 4. b) točki mora biti naložba, za katero bo dodeljena nepovratna finančna spodbuda, izvedena skladno z vsemi veljavnimi predpisi, v 4. d) točki pa (med drugim), da če se ugotovi, da polnilna postaja ne deluje več, mora občina prejeta sredstva vrniti Eko skladu z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V 8. točki je določen tudi rok za zaključek naložbe, kar je 9 (devet) mesecev od dokončnosti odločbe o dodelitvi pravice do nepovratne finančne spodbude; v primeru objektivnih razlogov se rok za zaključek naložbe lahko podaljša, v primeru zamude roka za zaključek naložbe pogoji za izplačilo nepovratne finančne spodbude niso izpolnjeni. Po 9. točki javnega poziva ima toženec pravico kadarkoli, v obdobju od izdaje odločbe o dodelitvi nepovratne finančne spodbude do 5 (pet) let po nakupu polnilne postaje, z ogledi, preverjanjem dokumentacije ali na drug način preveriti namensko porabo prejetih sredstev, skladnost dokumentacije in izvedbe naložbe z določili javnega poziva in z veljavnimi predpisi ter spoštovanje prepovedi odtujitve predmeta nepovratne finančne spodbude. V primeru nenamenske uporabe sredstev, kršitev predpisov ali določil pogodbe o izplačilu nepovratne finančne spodbude je prejemnik nepovratne finančne spodbude dolžan Eko skladu vrniti prejeta sredstva skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od prejema do vračila neupravičeno pridobljene nepovratne finančne spodbude.

12. Kot izhaja iz podatkov spisa (natančneje iz njenega odgovora na poročilo toženca z dne 29. 11. 2018), tožnica ugotovitvam ogleda polnilne postaje (tj. da polnilna postaja ni delovala in da so kabli na polnilni postaji prekratki za polnjenje na za to določenem parkirnem prostoru) med postopkom ni oporekala, navajala je le, da odpravlja napako z dobavo nove polnilnice z daljšimi kabli ter da je nedelovanje postaje pripisati prekinjeni wifi povezavi. Že to pa zadošča, da sodišče more pritrditi zaključku toženca, da tožnica pogojev iz javnega poziva glede na zgoraj citirane določbe 4. d) in 9. točke javnega poziva ne izpolnjuje in se ji pravica do dodeljene finančne spodbude more odvzeti. Na drugačno odločitev zato tudi ne more vplivati v tožbi obširno opisan način kontrole delovanja polnilne postaje, ki bi po tožničinem mnenju bil edini verodostojni za tak zaključek, kot ga je toženec sprejel po ogledu 22. 10. 2018, kot tudi navedbe o delovanje DC postaje na dan otvoritve (s polnjenjem 5 vozil) z udeležbo predstavnika toženca, saj ne spremeni ugotovitev z ogleda 22. 10. 2018. 13. Tožnica se tudi brez uspeha sklicuje, da prekratki kabli pomenijo zgolj oteženo uporabo (uporabnik je ''moral zgolj zapeljati čez robnik na priključno mesto''), kot tudi, da ni bila naložba pogojevana z oddaljenostjo vozila. Namen naložbe je delovanje polnilne postaje, kar po oceni sodišča nedvomno vključuje ustrezen (dejanski) dostop do te postaje, zaradi česar sta med drugim kot pogoj določena tudi (poleg izgradnje priključno merilnega mesta, če nimajo obstoječega) 2 (dva) parkirna prostora za polnjenje dveh vozil hkrati (in ustrezno talno označbo, vključno s prometnim znakom) (3. točka javnega poziva). Zato ni mogoče slediti zatrjevanju tožnice, da je na dan ogleda postaja delovala, ker to (kot zgoraj povedano) ne drži, oziroma, da oddaljenost vozila od postaje ni bil pogoj po javnem pozivu.

14. Glede na citirano 9. točko javnega poziva pa je toženec imel podlago za nadzor namenske porabe sredstev z opravo nenapovedanega ogleda polnilne postaje (kar je eno izmed določenih načinov za kontrolo porabe sredstev), saj ga je opravil v roku 5 (petih) let od izdaje odločbe.

15. Delovanje polnilne postaje od odprave napake dalje tudi ni razlog, ki bi terjal odpravo izpodbijane odločbe. Odločba je bila izdana na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v času izdaje odločbe, torej s spoštovanjem načela materialne resnice kot enega izmed temeljnih načel upravnega postopka (8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP).

16. Tožnica je v pripravljalni vlogi ugovarjala odločitvi še iz razloga absolutne bistvene kršitve določb postopka, ki naj bi jo toženec zagrešil s tem, ko tožnici ni dal možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, konkretno o ugotovitvah ogleda na kraju samem, s čimer naj bi kršil 9. in 146. člen ZUP.

17. Uvodoma sodišče ugotavlja, da ta ugovor tožnica uveljavlja prepozno. Po 28. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve izpodbijanega akta, s katerim je bil postopek končan, tj. v tem primeru izpodbijane odločbe. In v tožbi je treba glede na 30. člen ZUS-1 med drugim razložiti, zakaj toži, torej navesti razloge, zaradi katerih tožnik upravni akt izpodbija. Ker je tožnica ugovor uveljavljala šele v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 26. 3. 2019, kar je nedvomno po preteku 30-dnevnega roka za vložitev tožbe, sodišče temu ugovoru že iz tega razloga ne more slediti. Ne glede na povedano sodišče še dodaja, da iz podatkov spisa izhaja, da je toženec tožnici posredoval poročilo o ugotovitvah v postopku odvzema pravice do nepovratne finančne spodbude za naložbo v ukrep nakupa polnilnih postaj za električna vozila po javnem pozivu 53SUB-EVPOL17, št. 36006-11/2017-8 z dne 29. 11. 2018, s katerim jo je med drugim seznanil z ugotovitvami ogleda polnilne postaje 22. 10. 2018 ter jo pozval, da se o tem izreče, kar je tožnica tudi storila in poslala svoj odgovor.

18. Sodišče je glede na povedano presodilo, da je tožba tožnice neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 19. Sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave, temveč je odločilo na nejavni seji, ker tožnica ni predlagala njene izvedbe, kot dokaz pa je predlagala vpogled v listine, ki so del upravnih spisov in jih je sodišče vpogledalo v okviru presoje zakonitosti in pravilnosti upravnega akta, listine (Program porabe sredstev Sklada za podnebne spremembe v letih 2017 in 2018, Odlok o Programu porabe sredstev Sklada za podnebne spremembe v letih 2017 in 2018 ter Uredba o vzpostavitvi infrastrukture za alternativna goriva v prometu) pa niso materialnopravno relevantne glede na izpodbijano odločitev, izdano na podlagi ZVO-1 ter Javnega poziva (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

20. Odločitev o stroških postopka tožnice in toženca temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.