Jedro

Kadar med razvezanima zakoncema ni spora, prevzame stanovanjsko pravico po sporazumu eden od njiju. Če se eden odseli, drugi pa ostane, je položaj enak, čeprav se je odseljeni zakonec do tedaj na vse načine trudil onemogočiti drugemu zakoncu pridobitev stanovanjske pravice.

Izrek

Reviziji se ugodi. Sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe med toženo stranko in tožnico za dvosobno stanovanje s kabinetom v 3. nadstropju hiše. Ugotovilo je, da tožnica ob uveljavitvi stanovanjskega zakona ni bila imetnica stanovanjske pravice na tem stanovanju. Položaj uporabnice pa ji ne daje pravice do odkupa po 117. čl. SZ.

Sodišče druge stopnje je z enakimi razlogi zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožnica revizijo. Uveljavlja revizijske razloge po 1. in 3. tč. 385.čl. ZPP in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni obe sodbi in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje drugemu senatu sodišča prve stopnje. Opisuje, kako ji je bivši mož M.G. onemogočil uporabo stanovanja. Poudarja, da je uspela v pravdi opr.št. II P ../90 tako, da je bil pravnomočno ugotovljen njen položaj uporabnice stanovanja in toženim strankam naložena izpraznitev. Po izselitvi M.G. je tožnica postala imetnica stanovanjske pravice po samem zakonu. Njegovo izselitev je treba razlagati kot konkludenten pristanek na to, da tožnica postane imetnica stanovanjske pravice. Zato ni bilo potrebno v nepravdnem postopku določati imetnika stanovanjske pravice. Sodbi sta dopustili zlorabo stanovanjske pravice. Končno tožnica postavlja vprašanje, kakšen je njen položaj po vselitvi v sporno stanovanje na podlagi navedene pravnomočne sodbe.

Stranska intervenientka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija je utemeljena.

Pravnomočna sodba opr.št. II P ../90 z dne 28.8.1990 je za odločitev v tej zadevi bistvenega pomena. S to sodbo je namreč ugotovljeno, da je tožnica uporabnica stanovanja v Ljubljani in je toženima strankama I. ter B.K. naloženo, da stanovanje izpraznita in ga izročita tožnici. Ker se je po ugotovitvi sodbe prve stopnje iz tega stnovanja že izselil tožničin nekdanji mož in imetnik stanovanjske pravice M.G., je torej položaj tak, da je po izvršitvi navedene pravnomočne sodbe ostala v stanovanju tožnica z mladoletno hčerko kot edina uporabnica. Tako je bilo s sodbo opr.št. II P ../90 odločeno še pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona. Ob uveljavitvi tega zakona je bil položaj tak, da se je M.G. iz stanovanja že izselil in tožnica je kot razvezana žena ostala edina uporabnica v stanovanju. Sodišče prve stopnje izčrpno ugotavlja, kaj vse je M.G. storil, da bi tožnici onemogočil uporabo stanovanja. Vendar njegovo ravnanje ni dobilo podpore v sodnih postopkih, saj je ugotovljeno, da je bila tožnica uspešna v pravdi zaradi motenja posesti, uspešna pa je bila zlasti v pravdi zaradi ugotovitve statusa uporabništva in z zahtevkom na izpraznitev in izročitev stanovanja. Kljub nasprotovanju M.G., da bi omogočil tožnici uporabo stanovanja, pa se je vendarle iz stanovanja izselil, nakar je bilo pravnomočno ugodeno tožničinemu zahtevku na vselitev v to stanovanje. Teh sodnih odločb ni mogoče prezreti in jim je treba dati ustrezen pomen.

Smiselno rešuje opisani položaj 17.člen tedaj veljavnega zakona o stanovanjskih razmerjih. Kadar med zakoncema ni spora, prevzame stanovanjsko pravico po sporazumu eden od njiju. Če se eden odseli, drugi pa ostane, je položaj enak, čeprav se je odseljeni zakonec do tedaj na vse načine trudil onemogočiti drugemu zakoncu pridobitev stanovanjske pravice. V takem položaju, posebno ker je bila v teku pravda opr.št. II P ../90, pred tem pa motenjska pravda, nepravdni postopek ni bil potreben. Po odselitvi razvezanega zakonca je tožnica pridobila stanovanjsko pravico, ki ji jo tožena stranka ni mogla odvzeti z ravnanjem, ki ni dobilo priznanja v pravdi II P ../90. Odločitev revizijskega sodišča temelji na določbi 2. odst. 395.čl. ZPP. Podan je uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zaradi napačnega pravnega pristopa niso ugotovljena dejstva, ki so potrebna za odločanje. V nadaljnjem postopku bo treba ugotoviti okoliščine, ko so pomembne za določitev pogojev prodaje.

Tožnica svojega predloga za dodelitev zadeve drugemu senatu ni obrazložila. Zato mu revizijsko sodišče ni ugodilo.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odst. 166.čl. ZPP.