Jedro

Davčni zavezanec lahko po pravočasno vloženi davčni napovedi v postopku za odmero dohodnine od dobička iz kapitala po 326. členu ZDavP-2 spremeni zahtevek tudi tako, da priglasi odlog ugotavljanja davčne obveznosti po 100. členu ZDoh-2.

Izrek

I.Revizijam se ugodi tako, da se:

◦sodba Upravnega sodišča I U 419/2022-9 z dne 28. 11. 2024 spremeni tako, da se tožbi ugodi in se sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 42153-285/2021-2 z dne 25. 5. 2021 odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek,

◦sodba Upravnega sodišča I U 420/2022-10 z dne 2. 12. 2024 spremeni tako, da se tožbi ugodi in se sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 42153-284/2021-2 z dne 25. 5. 2021 odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek in

◦sodba Upravnega sodišča I U 421/2022-9 z dne 20. 9. 202, spremeni tako, da se tožbi ugodi in se sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 42153-287/2021-2 z dne 25. 5. 2021 odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu te sodbe tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora na obeh stopnjah v višini 3.423,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.V obravnavanih zadevah gre za vprašanje dopustnosti uveljavljanja odloga davčne obveznosti, če je davčni zavezanec v roku že vložil napoved za odmero davka od dobička od kapitala, pa o tej še ni bilo odločeno. Vrhovno sodišče je s sklepom X Ips 18/2025 z dne 4. 2. 2026 združilo zadeve, ki so se pri Vrhovnem sodišču vodile pod opravilnimi številkami X Ips 18/2025, X Ips 21/2025 in X Ips 22/2025 v skupno obravnavanje in odločanje pod opravilno številko X Ips 18/2025.

2.Tožnik je v letu 2016 ženi in otrokoma podaril poslovne deleže v gospodarski družbi. Istega leta, dne 23. 12. 2016, je pri Finančni upravi Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) vložil napoved za odmero dohodnine od dobička iz kapitala za leto 2016. Ker po presoji davčnega organa vrednost kapitala ob odsvojitvi ni bila ustrezno navedena, je davčni organ tožniku štiri leta kasneje, dne 10. 12. 2020, poslal pojasnilo in zahtevek za dopolnitev vložene napovedi. Tožnik je skladno s tem 31. 1. 2021 vložil popravljeno napoved in ji priložil cenitev vrednosti te gospodarske družbe. Dne 9. 2. 2021 pa je tudi priglasil za vse navedene primere odlog ugotavljanja davčne obveznosti v zvezi z obravnavano odsvojitvijo kapitala.

3.Davčni organ je s svojimi sklepi, št. DT 42153-285/2021-2, DT 42153-284/2021-2 in DT 42153-287/2021-2 z dne 25. 5. 2021, tožnikove vloge za odlog ugotavljanja davčne obveznosti pri podaritvi kapitala zavrgel kot prepozne. Ministrstvo za finance je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je tožnikove tožbe zoper sporne sklepe davčnega organa zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

4.V razlogih navedenih pravnomočnih sodb je Upravno sodišče navedlo, da ima na podlagi Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) ter po razlagi iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 3/2024 davčni zavezanec ob nastanku davčne obveznosti (ob odsvojitvi kapitala) dve možnosti: ali vloži davčno napoved za odmero davka od dobička od kapitala, ali pa priglasi odlog ugotavljanja te davčne obveznosti na podlagi 100. člena ZDoh-2. Gre za dva ločena postopka, zato se odloga ugotavljanja davčne obveznosti ne more uveljavljati po preteku prekluzivnega roka iz 331. člena v povezavi s 326. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

5.Upravno sodišče je presodilo, da v obravnavanih zadevah vse tri tožnikove priglasitve odloga ugotavljanja davčne obveznosti z dne 9. 2. 2021 ni moč šteti za dopolnitev davčnih napovedi, temveč jih je smiselno moč šteti kvečjemu za umike davčnih napovedi in uveljavljanje davčnih ugodnosti, torej odlogov. To pa bi moral tožnik storiti do 28. februarja 2017, ko je potekel zakonsko predpisani rok za tako priglasitev. Posledično je davčni organ ravnal pravilno s tem, da je njegove priglasite zavrgel kot prepozne. Upravno sodišče je zavrnilo tudi tožnikove navedbe, da gre v obravnavanih primerih za kršitev načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, saj je običajno, da je uveljavljanje pravic omejeno s prekluzivnim rokom, prav tako se ni mogoče sklicevati na ureditev obdavčitve daril, saj gre po Zakonu o davku na dediščine in darila za drugo davčno osnovo in drugega davčnega zavezanca. Glede navedb, da tožnik ni vedel, da je obdavčljiva neodplačna odsvojitev kapitala, pa se sodišče sklicuje na načelo ignorantia iuris nocet.

6.Zoper to sodbo Upravnega sodišča je tožnik na Vrhovno sodišče vložil predloge za dopustitev revizije po 367. b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), na podlagi katerih je Vrhovno sodišče s sklepi X DoR 182/2024-5, X DoR 187/2024 in X DoR 162/2024-5 z dne 12. 2. 2025 dopustilo revizije za rešitev vprašanja: "Ali je mogoče v odmernem postopku davka, na podlagi pravočasne priglasitve odsvojitve kapitala (davčne napovedi za odmero davka) po 326. členu ZDavP-2 uveljavljati tudi odlog ugotavljanja davčne obveznosti po 100. členu ZDoh-2?"

7.Na podlagi navedenih sklepov je tožnik (v nadaljevanju revident) na Vrhovno sodišče vložil revizije zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. V njih predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijam ugodi in izpodbijane sodbe razveljavi ter vrne zadeve Upravnemu sodišču v novo sojenje oziroma, naj izpodbijane sodbe spremeni tako, da tožbam ugodi, odpravi izpodbijane sklepe davčnega organa ter v vseh treh zadevah razsodi, da se tožeči stranki dovoli odlog ugotavljanja davčne obveznosti iz 100. člena ZDoh-2 za leto 2016, zato zanj tudi ni nastala davčna obveznost iz naslova dohodnine od dobička od neodplačne odsvojitve kapitala (poslovnega deleža v družbi). Zahteva tudi povrnitev vseh stroškov teh postopkov.

8.Tožena stranka v odgovoru na revizije predlaga njihovo zavrnitev.

K I. točki izreka

9.Revizije so utemeljene.

Bistvene navedbe strank in procesno dejansko stanje

10.V zadevah je med strankama nesporno, da je revident pravočasno vložil davčne napovedi za odmero dohodnine od dobička iz kapitala za leto 2016, torej v roku, ki ga določa 326. člen ZDavP-2.

Prav tako je nesporno, da je priglasitve odlogov uveljavljanja davčnih obveznosti vložil naknadno (štiri leta kasneje), vendar še preden je o njegovih davčnih napovedih odločil davčni organ. Sporno tako ni dejansko stanje temveč razlaga pravil, ki se nanašajo na pravočasnost navedenih priglasitev.

11.Revident navaja, da je napovedi za odmero davka od kapitalskih dobičkov v zadevah vložil pravočasno oziroma še preuranjeno in je najprej sklepal, da ni davčnih obveznosti. Ko pa ga je davčni organ seznanil, da bodo te davčne obveznosti nastale, je svoje vloge spremenil v odloge ugotavljanja davčnih obveznosti v skladu z drugim odstavkom 100. člena ZDoh-2 oziroma je v vseh treh zadevah priglasil tudi odloge ugotavljanja davčnih obveznosti po 331. členu ZDavP-2. Po njegovem mnenju so bila navedene vloge pravočasne, saj so bile vložene v teku davčnega postopka, ko so vsi prekluzivni roki prekinjeni, tudi tisti iz 331. člena ZDavP-2. Iz pravilne razlage 100. člena ZDoh-2 in 331. člena ZDavP-2 izhaja, da zakon ni izključil dopustnosti odločanja o odlogu znotraj odmernega postopka na podlagi pravočasno priglašene odsvojitve kapitala do izdaje odmerne odločbe. Nobena od navedenih določb tudi ne izključuje dopustnosti samoprijave v zvezi z uveljavljanjem odloga po 331. členu ZDavP-2 tudi v času odmernega postopka. Zato je treba upoštevati končni rok iz 63. člena ZDavP-2, kar pomeni, da je odlog mogoče vložiti najpozneje do vročitve odmerne odločbe oziroma do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka.

12.Tožena stranka v odgovorih na revizije pritrjuje stališčem Upravnega sodišča v izpodbijanih sodbah. Poudarja, da je eno izmed osnovnih načel, ki jih določata tako Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) kot tudi ZDavP-2, načelo zakonitosti. Pri uveljavljanju odloga ugotavljanja davčne obveznosti po določbi 100.člena ZDoh-2 gre za zakonsko točno določen način uveljavljanja in materialnopraven prekluzivni rok, v katerem se ta pravica lahko uveljavlja. Ker je revident svoje priglasitve podal po preteku roka za vložitev davčnih napovedi, so te prepozne. Ker je zakonodajalec posebej uredil rok za vložitev napovedi in rok za vložitev vlog za odlog ugotavljanja davčnih obveznosti, po mnenju tožene stranke tudi ni možna inkluzija postopka odločanja o odlogu ugotavljanja davčnih obveznosti znotraj postopka odmere davka na način, da se zaobidejo zakonsko določeni roki glede možnosti uveljavljanja davčnega upravičenja odloga ugotavljanja davčnih obveznosti. V kolikor bi zakonodajalec imel namen, da uredi uveljavljanje upravičenja na način, kot je v konkretni zadevi postopal revident, potem bi tudi tako določil zakonski okvir in bi v dejansko stanje znotraj ugotovitvenega postopka glede odmere davka vključil tudi odločanje o odlogu ugotavljanja davčnih obveznosti in bi imeli zavezanci možnost to upravičenje uveljavljati do izdaje odločbe o odmeri davka. Zakonodajalec pa je v določbi 331. člena ZDavP-2 jasno zapisal, da gre za upravičenje, ki se lahko uveljavlja v roku za vložitev napovedi za odmero davka.

Presoja dopuščenega pravnega vprašanja

13.Iz prakse Vrhovnega sodišča že izhaja poudarek, da sta tako davčna napoved za odmero davka od dobička iz kapitala kot tudi priglasitev odloga ugotavljanja te davčne obveznosti obe namenjeni izpolnitvi iste obveznosti plačila davka, saj imata enako vsebino.

Prav tako je Vrhovno sodišče že poudarilo, da je izbira med njima prepuščena davčnemu zavezancu, ki ju lahko uveljavlja s ciljem, da vpliva na lastno obdavčitev. Pri tem pa ob uspešni priglasitvi odloga obveznost plačila dohodnine iz dobička od kapitala ne preneha, temveč se v zakonskem okviru prenese na drugo osebo, ki ji je bil ta kapital odsvojen (100. člen ZDoh-2). Uveljavljanje odloga ima tako materialnopravne učinke, ki se raztezajo tudi na drugo osebo, torej na obdarjenca (iz 1. točke drugega odstavka 100. člena ZDoh-2), ki postane davčni zavezanec namesto darovalca.

14.Iz navedenih zakonskih podlag torej izhaja, da gre za dva različna postopka, ki pa sta oba namenjena izpolnjevanju davčne obveznosti, ki nastane ob obdavčljivi odsvojitvi kapitala skladno z ZDoh-2. Obe možnosti tako izhajata iz davčnih posledic istega pravnega posla med odsvojiteljem in pridobiteljem kapitala, torej darovalcem in obdarjencem v smislu 100. člena ZDoh-2.

15.Po naravi stvari lahko davčni zavezanec obe navedeni možnosti uveljavlja v istem roku, torej v roku za vložitev davčne napovedi iz 326. člena ZDavP-2, kot to jasno določa drugi odstavek 331. člena ZDavP-2.

Izjema velja v primeru, da dobiček iz kapitala ni (več) obremenjen z dohodnino (npr. po 96. členu ZDoh-2), saj davčni zavezanec odloga v povezavi z neobstoječo davčno obveznostjo sploh ne more priglasiti niti ne more v zvezi s tako obveznostjo vložiti davčne napovedi. V tem primeru obdarjenec ob nadaljnji obdavčljivi odsvojitvi podarjenega kapitala v svoji davčni napovedi (326. člen ZDavP-2) uveljavlja ugodnosti, ki mu gredo po 100. členu ZDoh-2.

16.Vrhovno sodišče je tudi že poudarilo, da lahko davčni zavezanec v primeru, če v predpisanem roku ne vloži nobene od obeh vlog, v okviru samoprijave iz 63. člena ZDavP-2 vloži tako davčno napoved kot tudi priglasi odlog ugotavljanja davčne obveznosti iz 100. člena ZDoh-2.

Če je davčni zavezanec za izpolnitev navedene obveznosti že pravočasno vložil (eno ali drugo) vlogo na davčni organ, je uporaba instituta samoprijave izključena, saj je ta po zakonu izrecno namenjena le primerom zamude tega roka (glej 63. člen ZDavP-2). Zato je zmotno stališče revidenta, da lahko ob pravočasni vložitvi ene vloge (davčne napovedi) uporabi samoprijavo za vložitev druge vloge (priglasitve odloga), ki je namenjena izpolnitvi iste davčne obveznosti, saj v takem primeru roka sploh ni zamudil.

17.Za odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje torej ostaja odprto le, ali je skladno z ZDoh-2 in ZDavP-2 davčni zavezanec vloge, ki jih je za izpolnitev navedenih davčnih obveznosti pravočasno vložil na davčni organ, upravičen spremeniti in če da, v kakšnem roku.

18.Upravno sodišče nima prav, da bi lahko v obravnavanih zadevah naknadne vložitve priglasitve odlogov smiselno šteli le za umik davčnih napovedi in uveljavljanje odlogov v ločenih postopkih (17. točka obrazložitve izpodbijanih sodb I U 419/2022-9 ter I U 420/2022-10 in 13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe I U 421/2022-9). Tudi v davčnem postopku je dopustna sprememba zahtevka, na kar se sklicuje revident.

Ta ima namreč pravno podlago v 133. členu ZUP, ki se uporablja tudi v davčnem postopku skladno s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2. Prvi odstavek 133. člena ZUP tako določa: "Ko je postopek uveden, lahko stranka do izdaje odločbe na prvi stopnji razširi ali spremeni postavljeni zahtevek ne glede na to, ali ima razširjeni oziroma spremenjeni zahtevek isto pravno podlago ali ne, če se tak zahtevek opira na iste bistvene sestavine dejanskega stanja in, če je organ pristojen za njegovo reševanje." Vendar pa tudi v davčnem postopku uporaba instituta spremembe zahtevka ni dopustna, da bi se s tem obšlo materialni prekluzivni rok, ki velja za uveljavljanje spremenjenega zahtevka.

Za pravilno presojo dopustnosti oziroma pravočasnosti take spremembe zahtevka kot v obravnavanih zadevah, je torej odločilna razlaga, v kakšnem roku je po vložitvi davčne napovedi za odmero dohodnine od dobička iz kapitala (še) dopustna njena sprememba v priglasitev odloga uveljavljanja davčne obveznosti.

19.Kot poudarja tudi ustaljena praksa Vrhovnega sodišča, na katero se pravilno sklicuje tudi Upravno sodišče v izpodbijanih sodbah, gre pri vložitvi davčne napovedi in priglasitvi odloga za dva različna postopka. Vendar pa ni pravilno stališče tožene stranke in Upravnega sodišča, da ta postopka nista medsebojno povezana. Kot že poudarjeno, sta namenjena izpolnitvi iste davčne obveznosti, ki je nastala na podlagi posameznega pravnega posla odsvojitve kapitala in se tudi lahko uveljavljata v istem roku (331. člen se sklicuje na 326. člen ZDavP-2). Še več, če odlog na podlagi priglasitve ni odobren, mora davčni zavezanec v naknadnem roku vložiti davčno napoved (četrti odstavek 331. člena ZDavP-2).

20.Glede na navedeno ni videti razloga, da bi rok za vložitev davčne napovedi iz 326. člena ZDavP-2 za izpolnitev obveznosti davčnega zavezanca razlagali tako, da omejuje njegovo upravičenje, da izpolni svojo obveznost na drugega od (dveh) možnih načinov, če je najprej želel izpolniti svojo obveznost s tem, da je vlogo glede enega od njih vložil v predpisanem roku. Bistvo upravnopravnega materialnega roka, ki se nanaša na izpolnitev (davčne) obveznosti je namreč prav v tem, da nalaga stranki, kako mora v tem roku ravnati, da bo (lahko) izpolnila navedeno obveznost. Če je stranka temu sledila, je ne morejo zadeti negativne posledice. Enako tudi ni mogoče šteti, da stranka želi nedopustno zaobiti predpisani rok, če kasneje spremeni svojo vlogo tako, da uveljavi spremembo zahtevka, ki zadosti istemu cilju. To je podano tudi v primeru, ki izhaja iz obravnavane zadeve, saj v obeh primerih davčni zavezanec s svojimi vlogami sledi istemu cilju: izpolnitvi davčne obveznosti. Ali to stori z uveljavljanjem priglasitve odloga ali vložitve davčne napovedi je z vidika bistva tega postopka enako.

21.Zato ni pravilna razlaga tožene stranke, da se v teh zadevah obravnavana postopka medsebojno razlikujeta že po svoji naravi. Res je učinek uspešnega uveljavljanja navedenega odloga za davčnega zavezanca ugodnost, ki služi tudi spoštovanju načela davčne pravičnosti (objektivnega neto obdavčenja). Vendar pa bo kot navedeno davčna obveznost tedaj prešla na drugo osebo (obdarjenca) in bo s tem prav tako dosežen zakonsko določen cilj obdavčenja dobička iz kapitala iz ZDoh-2. Enako bi seveda veljalo, če bi se po pravočasni vložitvi priglasitve odloga davčni zavezanec odločil, da bo raje sam izpolnil davčno obveznost in plačal dohodnino od dobička iz kapitala ter bi po izteku roka vložil davčno napoved za odmero tega davka kot spremembo svojega zahtevka v že začetem davčnem postopku, če o odlogu še ne bi bilo odločeno.

22.Odgovor na dopuščeno revijsko vprašanje je torej, da lahko davčni zavezanec po pravočasno vloženi davčni napovedi v postopku za odmero dohodnine od dobička iz kapitala po 326. členu ZDavP-2 spremeni zahtevek tudi tako, da priglasi odlog ugotavljanja davčne obveznosti po 100. členu ZDoh-2.

23.Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da sicer tudi v davčnih postopkih velja pravilo, da nepoznavanje prava škoduje (ignorantia iuris nocet), na katero se sklicuje Upravno sodišče. Vendar pa ob tem velja tudi načelo varstva pravic strank, ki določa, da mora davčni organ po uradni dolžnosti skrbeti za to, da lahko zavezanec za davek svoje pravice uveljavi in da mu pri tem nevednost in neukost ne bo v škodo (drugi in četrti odstavek 7. člena ZUP), kar je celo poudarjeno z načelom gotovosti, seznanjenosti in pomoči, ki jih določa 7. člen ZDavP-2. Kdaj pa pride do kršitve tega načela in kakšne so posledice za procesni položaj davčnega zavezanca pa sicer presega okvir dopuščenega revizijskega vprašanja.

Uporaba stališč v obravnavani zadevi

24.Kot navedeno je procesno dejansko stanje v zadevi nesporno v bistvenem delu, torej da so bile davčne napovedi za odmero dohodnine od dobička iz kapitala za leto 2016, ki jih je vložil revident, vložene pravočasno. Prav tako je nesporno, da je revident vložil priglasitve odlogov uveljavljanja davčnih obveznosti pred odločitvijo v zadevah.

25.Glede na zgoraj predstavljena stališča, bi moral davčni organ navedene priglasitve obravnavati kot spremembe postavljenih zahtevkov in šteti, da so vložene pravočasno. Ob izpolnjevanju tudi ostalih pogojev za navedene spremembe bi moral šteti, da so te dopustne in o njih odločiti na podlagi 100. člena ZDoh-2, namesto o vloženih davčnih napovedih.

26.Odločitev tožene stranke, da je revidentove priglasitve zavrgla kot prepozne, je v nasprotju s 133. členom ZUP v povezavi s 326. ter 331. členom ZDavP-2. Zaradi tega je Vrhovno sodišče revizijam ugodilo tako, da je izpodbijane sodbe spremenilo ter ugodilo tožbam in odpravilo izpodbijane sklepe tožene stranke, zadeve pa vrnilo istemu organu v ponovne postopke (94. člen v povezavi s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

27.Ker je revident z revizijami uspel, je Vrhovno sodišče odločilo o stroških celotnega sodnega postopka (drugi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroški postopka pred Upravnim sodiščem so priznani na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu ter odmerjeni v višini 285,00 EUR za vsako zadevo, povečani za 22 % DDV (62,70 EUR), skupaj torej 1.043,10 EUR.

28.Za revizijske postopke je Vrhovno sodišče stroške priznalo na podlagi Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) z vrednostjo točke 0,60 EUR in ob neocenljivi vrednosti spornega predmeta. Glede na to, da OT ne vsebuje izrecne določbe o stroških za predlog za dopustitev revizije v upravnem sporu, revizijski postopek v upravnem sporu pa je enak revizijskemu postopku v pravdnih zadevah, se za obrazložen predlog za dopustitev revizije ta strošek obračuna na podlagi šestega odstavka 4. člena OT ob upoštevanju 1. in 4. točke tar. št. 34 (neocenljiva zadeva, zvišano za 25 %) v višini 625 točk, od katerih se - 50 %, enako kot v pravdnem postopku po 4. točki tar. št. 22, všteva v odvetniške stroške za izredno pravno sredstvo, kar znese 312,5 točk za vsako zadevo, torej skupno za obrazložene predloge za dopustitev revizije 937,5 točke. Za revizijo se stroški odmerijo ob upoštevanju 1. in 5. točke tar. št. 34 (zvišano za 50 %) v višini 750 točk, torej skupno za vse tri revizije 2.250 točk. Revidentu se torej za stroške revizij in predlogov za dopustitev revizije prizna skupaj 3.187,5 točk v znesku 1.912,50 EUR in 21,25 točk za vsako zadevo, torej skupno 63,75 točk v znesku 38,25 EUR za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), oboje povečano za 22 % DDV, skupaj torej 2.379,92 EUR. Drugih priglašenih stroškov Vrhovno sodišče ni upoštevalo, saj so že zajeti v priznanih odvetniških tarifah (tar. št. 43 OT jasno določa, da se stroški opravljenih storitev iz te tarifne številke priznajo le, če so bile storitve opravljene samostojno). Skupni stroški upravnih sporov pred Upravnim sodiščem in revizijskim sodiščem tako znašajo 3.423,02 EUR.

29.Vračilo plačanih sodnih taks bo v skladu s prvim odstavkom 37. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi določbo točke c opombe 6.1. taksne tarife izvršilo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti.

Glasovanje

30.Senat, naveden v uvodu tega sklepa, je odločitev sprejel soglasno.