Jedro

Tožena stranka je nepravilno uporabila materialni predpis 25. čl. ZDen, ki govori o vračanju nepremičnine, katere vrednost se je po podržavljenju povečala. V 2. odstavku tega člena je določeno, da se nepremičnina, katere vrednost se je zaradi novih investicij bistveno povečala, po izbiri upravičenca bodisi ne vrne ali se na njej vzpostavi lastninski delež do višine prvotne vrednosti nepremičnine ali vrne pod pogojem, da za razliko vrednosti plača odškodnino.

Tožena stranka pa je navedla, da ne more upoštevati znatnih vlaganj zavezanca v nepremičnino v smislu 25. čl. ZDen, ker gre po določilu tega člena za bistveno povečanje vrednosti celotne nepremičnine in ne samo za poslovne prostore zavezanca.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravita 2. točka in 6. točka v delu, ki se nanaša na 2. točko, izreka odločbe Ministrstva za kulturo Republike Slovenije št. ... z dne 29.5.1995.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v 2. točki izreka odločila, da se upravičencu Rimokatoliškemu samostanu Uršulink vrne v last nepremičnina parc. št. 70/1, stavbišče 3377 m2, do 159/1000, skupaj s pripadajočim deležem stavbnega zemljišča. Tožeča stranka pa je dolžna izročiti nepremičnine upravičencu v last z dnem pravnomočnosti te odločitve in v posest do 7.12.1998. Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločbe navedla, da je bila z odlokom o razglasitvi spomenikov naravne in kulturne dediščine na območju občine Ljubljana Center med Aškerčevo, Tivolsko in Slovensko cesto, objavljenim v Uradnem listu RS, št. 60/93, Rimokatoliška cerkev Uršulink s samostanom razglašena za arhitekturni spomenik. Po določbi 4. člena tega odloka poteka meja spomeniškega kompleksa tako, da so v kompleksu tudi vse parcele navedene v zahtevi za denacionalizacijo. Glede na to je pristojno za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije v skladu s 5. točko 1. odstavka 54. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Tožena stranka po pregledu celotne spisne dokumentacije ugotavlja, da je vlagatelj zahteve upravičenec do denacionalizacije v smislu 14. člena ZDen kot delujoča verska ustanova na območju Republike Slovenije. Po navedeni zakonski določbi gre pravica do vrnitve premoženja cerkvam in drugim verskim skupnostim, njihovim ustanovom oziroma redom, ki ob uveljavitvi ZDen delujejo na območju Republike Slovenije. Iz odločbe Mestne razlastitvene komisije z dne 10.3.1949 in z dne 2.7.1948 je razvidno, da so bile nepremičnine, katerih vrnitev se zahteva, podržavljene na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 28/47), ki je naveden v 12. točki 1. odstavka 3. člena ZDen, kot podlaga za denacionalizacijo.

Po določbi 51. člena ZDen je zavezanec za vrnitev stvari pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencem. Iz zemljiškoknjižnih podatkov je razvidno, da je kot imetnik pravice uporaba do 159/1000 parc. št. 70/1 vpisana tožeča stranka. Navedeni delež predstavlja v naravi poslovne prostore. Glede na določbi 51. člena in 2. odstavka 22. člena ZDen ima tožeča stranka kot zavezanec še nadalje pravico uporabljati nepremičnino za svojo dejavnost, vendar le za dobo, ki je nujno potrebna za prilagoditev njenega poslovanja spremenjenim razmeram. Ta ne more biti daljša od 5 let od pravnomočnosti odločbe, oziroma največ 7 let od dneva uveljavitve ZDen. ZDen torej ne določa ovir za vrnitev, pač pa le omogoča zavezancu, da v določeni dobi prilagodi svoje poslovanje po vrnitvi nepremičnine. Tožeči stranki je bil določen za nadaljnjo uporabo nepremičnine najdaljši možni zakonski rok. Tožeča stranka uveljavlja znatna vlaganja v nepremičnino v smislu 25. člena ZDen. Tožena stranka pa ugotavlja, da iz cenitve povečane vrednosti z dne 5.7.1993 izhaja, da imajo prostori tožeče stranke z dograditvijo podstrešja 43 % višjo vrednost. Vendar tožena stranka tega v tem postopku ne more upoštevati, ker gre po določbi 25. člena ZDen za bistveno povečanje vrednosti celotne nepremičnine in ne samo za poslovne prostore zavezanca.

Tožeča stranka v svoji tožbi zatrjuje, da se je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe popolnoma izognila navedbam in zahtevkom tožeče stranke o znatnem vlaganju v nepremičnino, ki je predmet denacionalizacijskega postopka. Tožeča stranka uveljavlja pravico po priznanju investicije v nepremičnino, katero ima v posesti že 30 let in katere vrednost se je bistveno povečala. Nesporna je ugotovitev, da gre za vrnitev 159/1000 na parc. št. 70/1. Tožena stranka pa se v izreku odločbe izogiba ugotovitvi, da gre pri vrnitvi te nepremičnine dejansko za vrnitev poslovne stavbe, skupaj s pripadajočim deležem stavbnega zemljišča. Stavba je samostojna gospodarska enota s samostojnim vhodom in samostojno infrastrukturo ter je kot taka popolnoma ločena od drugih delov nepremičnine, ki se tudi vrača. Tožena stranka pri odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi.

Prizadeta stranka Rimokatoliški samostan Uršulink v Ljubljani vztraja pri izpodbijani odločbi, ker naj bi tožeča stranka opravila posege na celotnem kompleksu nepremičnine in ne samo na svojih poslovnih prostorih, ki se vračajo upravičencu v last in posest. Tožeča stranka in prizadeta stranka kot upravičenec se v tem času pogajata o sporazumni rešitvi izven denacionalizacijskega postopka.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je nepravilno uporabila materialni predpis 25. člena ZDen, ki govori o vračanju nepremičnine, katere vrednost se je po podržavljenju povečala. V 1. odstavku tega člena je določeno, da se nepremičnina, katere vrednost se po podržavljenju ni bistveno povečala, vrne brez preračunavanja razlike v vrednosti. V 2. odstavku tega člena pa je določeno, da se nepremičnina, katere vrednost se je zaradi novih investicij bistveno povečala, po izbiri upravičenca bodisi ne vrne, ali se na njej vzpostavi lastninski delež do višine prvotne vrednosti nepremičnine, ali vrne pod pogojem, da za razliko v vrednosti plača odškodnino. Tožena stranka pa je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da ne more upoštevati znatnih vlaganj zavezanca v nepremičnino v smislu 25. člena ZDen, ker gre po določbi tega člena za bistvena povečanja vrednosti celotne nepremičnine in ne samo za poslovne prostore zavezanca.

Tožena stranka je tudi ugotovila dejanske okoliščine v nasprotju s spisom, ko zatrjuje, da podstrešni prostori niso poslovni prostori zavezanca, saj mu ne priznava investicije, ki je na podlagi cenitve z dne 5.7.1993 ugotovila 43 % povečanje vrednosti nepremičnine.

Na podlagi v upravnem postopku tako ugotovljenih okoliščin pa sodišče ne more rešiti spora in je bilo zato potrebno izpodbijani upravni akt odpraviti. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka natančno opredeliti obseg nepremičnin, za katerih vračilo je zavezana tožeča stranka in povečanje njihove vrednosti ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenih dejanskih okolišin odločiti na podlagi 25. člena ZDen.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo v tem delu na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - ZUS). ZUS je sodišče uporabilo smiselno kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).