Jedro

Poseben ugotovitveni postopek se izvede za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev zadeve, ali zato, da se da strankam možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba (1. točka izreka).

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo tožbi tožnikov in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 20.3.2003, ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek (1. točka izreka). Z navedeno odločbo je tožena stranka ugotovila, da za pridobitev lastninske pravice z nakupom nepremičnine, ki se nahaja na območju gradbenih parcel na območju posebnega pomena za obrambo, na območju s turističnimi in zdraviliškimi funkcijami ter na območju sekundarnih počitniških naselij, to je parcele št. ... vl. št. ..., k.o. ..., s strani državljanov Republike Avstrije B.B. in D.B. ne obstaja materialna vzajemnost med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo (deželo Gornjo Avstrijo).

Po presoji sodišča prve stopnje je v obravnavani zadevi tožena stranka kršila določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) glede obveznosti organa odločanja v upravni stvari, da stranki omogoči, da na učinkovit način uveljavlja in zavaruje svoje pravice in pravne koristi v upravnem postopku. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je tožena stranka pri izdaji odločbe uporabila določbo 207. člena ZUP v uvodu odločbe, v odgovoru na tožbo pa pojasnjuje, da je odločila na podlagi 1. in 2. točke 1. odstavka 144. člena ZUP. Odločba tožene stranke je nezakonita, ker je tožena stranka odločila na podlagi skrajšanega postopka, čeprav za to v konkretnem primeru niso bili podani pogoji. Na podlagi določbe 1. točke 1. odstavka 144. člena ZUP tožena stranka ne bi smela odločiti v zadevi, ker dejanskega stanja ni bilo mogoče v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je predložila stranka, saj stranka ni predložila primerjave med slovenskim in avstrijskim pravnim redom, niti ni mogla tožena stranka odločiti na podlagi splošno znanih dejstev, ker primerjava pogojev, pod katerimi lahko pridobivajo lastninsko pravico na konkretni nepremičnini tujci v Sloveniji in slovenski državljani v Avstriji, ni splošno znano dejstvo. Ključna dejstva, na katera je tožena stranka oprla izpodbijano odločbo, niso takšna, ki so organu znana v smislu določbe 1. točke 1. odstavka 144. člena ZUP, ampak so postala dejstva toženi stranki znana šele na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka po Zakonu o ugotavljanju vzajemnosti (ZUVza). Tožena stranka je namreč za ustrezne podatke zaprosila Avstrijo in je na podlagi slovenske in avstrijske zakonodaje napravila primerjalno pravno analizo, kar je treba šteti za poseben ugotovitveni postopek. Druga podlaga, na katero se sklicuje tožena stranka, pa je določba 2. točke 1. odstavka 144. člena ZUP. Vendar uradni prevod relevantne avstrijske zakonodaje ni dovolj za ugotovitev stanja stvari v predmetni zadevi. Za ugotovitev relevantnega stanja stvari je potrebna primerjalno-pravna analiza pravnega reda v obeh državah, kar pa je dejansko ne pa pravno vprašanje, kar zmotno trdi tožena stranka v odgovoru na tožbo. Da ureditev ugotovitvenega postopka po ZUVza ne izključuje možnosti, da pristojni organ seznani stranko z opravljeno primerjalno pravno analizo in ključnimi ugotovitvami pred izdajo odločbe v upravnem postopku, v konkretnem primeru zahteva tudi vrednost zavarovane dobrine, ki je predmet spora. V konkretni zadevi gre za upravno stvar, ki pomeni odločanje (v smislu 2. člena ZUP) o lastninski pravici tujca. Stranka je imela šele v upravnem sporu prvo možnost uveljavljati bistvene argumente za svoj zahtevek oziroma šele v upravnem sporu je lahko prvič odgovorila na bistveno okoliščino, na podlagi katere je upravni organ odločil v upravnem postopku, čeprav upravni organ ni uporabil samo slovenskega prava, ampak tudi pravo države, katere državljana sta tožnika. Ker tožena stranka ni v upravnem postopku seznanila tožnika glede ključne dejanske ugotovitve, do katere je prišla na podlagi primerjalno pravne analize dveh pravnih redov, zato da bi tožnika lahko s tem zavarovala svoje pravice že v upravnem postopku, je kršila določbe 1. odstavka 145. člena ZUP in 146. člena ZUP. V ponovnem postopku pa tožena stranka ne bo smela spregledati novega dejstva, da je Slovenija z dnem 1.5.2004 vstopila v Evropsko unijo.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper 1. točko izreka izpodbijane sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, da izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da ZUVza v 8. členu natančno določa način seznanitve s predpisi države tujca. Pravni red države tujca, ki ga ministrstvo po tej poti pridobi, so določbe Ustave, zakonov in podzakonskih predpisov. Pravnih pravil stranki v postopku ni treba dokazovati, saj jih mora poznati upravni organ po uradni dolžnosti, kar se odraža v načelu iura novit curia. Pravna pravila so del procesnega gradiva. Tožena stranka v postopku ugotavljanja vzajemnosti vse tuje pravne predpise pošlje v pisni prevod vladni prevajalski službi. Pri odločanju torej ne more upoštevati morebitnih prevodov, ki bi jih predložile stranke, saj bi se s tem zastavilo vprašanje verodostojnosti prevodov predvsem z vidika pravne terminologije, zaradi česar bi tožena stranka morala tujo zakonodajo kljub temu predložiti v ponovni prevod. Tožeče stranke pa za razjasnitev dejanskega stanja ni potrebno posebej zaslišati. Posebna seznanitev strank s predpisi in prevodi predpisov pa ni potrebna tudi zaradi tega, ker imajo stranke v skladu z 82. členom ZUP vedno pravico pregledovati spise in zahtevati obvestila o poteku postopka. Materialna vzajemnost pomeni, da država priznava tujemu državljanu določeno pravico le, če priznava tujčeva država enake pravice njenim državljanom. Pomembna je enakost pravnih redov, da tuje pravo določa enaka ali podobne pogoje za pridobitev lastninske pravice tujcev. Dejstvo, da tožeča stranka ni bila seznanjena z vsebino opravljene primerjalno pravne analize, ki jo v skladu z 8. in 10. členom ZUVza opravi ministrstvo in ne stranka, pa nikakor ni moglo vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

ZUP v 144. členu določa primere, ko organ lahko po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi. V 1. odstavku 145. člena ZUP pa je določeno, da se poseben ugotovitveni postopek izvede v vseh primerih, razen v primerih iz 144. člena tega zakona. Poseben ugotovitveni postopek se izvede za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev zadeve ali za to, da se da strankam možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ni šlo za primer iz 144. člena ZUP, ko organ lahko po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi. Kot izhaja iz predloženih spisov, je tožena stranka za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so bile pomembne za razjasnitev zadeve, izvajala aktivnosti, ki pomenijo del posebnega ugotovitvenega postopka po 145. členu ZUP in že po naravi stvari ni šlo za skrajšani ugotovitveni postopek. Dejanskega stanja namreč ni bilo mogoče ugotoviti le na podlagi dejstev in dokazov, ki sta jih navedla oziroma predložila tožnika v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana, kar je po 1. točki 1. odstavka 144. člena pogoj za skrajšani ugotovitveni postopek. To pa je pravilno presodilo tudi sodišče prve stopnje.

V obravnavani zadevi je bila izdana odločba tožene stranke dne 20.3.2003, torej v času, ko Republika Slovenija še ni bila članica Evropske unije. Z vstopom Republike Slovenije v Evropsko unijo pa se je pravni režim pridobivanja lastninske pravice na ozemlju Republike Slovenije s strani državljanov držav članic Evropske unije spremenil. Od 1.5.2004 namreč le-ti lahko pridobivajo vse stvarne pravice na nepremičninah na podlagi vseh pravnih temeljev pod enakimi zakonskimi pogoji kot veljajo za slovenske državljane, zato od 1.5.2004 za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini ne potrebujejo več odločbe Ministrstva za pravosodje o ugotovitvi vzajemnosti. Ker pa se v obravnavani zadevi v upravnem sporu izpodbijana odločba tožene stranke nanaša na tožnika, ki sta državljana Republike Avstrije, ki pa je članica Evropske unije, bo morala tožena stranka v ponovnem postopku to upoštevati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvo točko izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.