Jedro

Za opredelitev tuje hiše po 226. členu KZ ni odločilno, ali je že dokončana, ampak je odločilen namen njene uporabe, ki je vsekakor vezan z bivanjem (hiša je stavba za bivanje). Čeprav KZ namen bivanja zahteva v zvezi z "drugo stavbo" in ne za hišo.

Izrek

Pritožba zagovornice obdolženca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer povprečnino v višini 400,00 (štiristo 00/100) EUR, medtem ko se nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljene zagovornice izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega pod točko 1 poskusa kaznivega dejanja požiga po prvem odstavku 226. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi z 22. členom KZ in pod točko 2 kaznivega dejanja po prvem odstavku 226. člena KZ ter mu za kaznivo dejanje pod točko 1 po prvem odstavku 226. člena KZ v zvezi z 22. členom in 42. členom KZ (pravilno bi bilo: po prvem odstavku 226. člena KZ z uporabo omilitvenih določil iz 1. točke 42. člena KZ in 2. točke 43. člena KZ) določilo kazen šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2 po prvem odstavku 226. člena KZ eno leto zapora ter mu nato po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora. Po prvem odstavku 49. člena KZ je obdolžencu v izrečeno enotno kazen vštelo čas, prestan v priporu, od 18.6.2007 od 21.45 ure dalje. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Obdolženca je po določbi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, naložilo pa mu plačilo povprečnine, medtem ko je bilo za nagrado in potrebne izdatke po uradni dolžnosti postavljene zagovornice (očitno na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP) sklenjeno, da se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica uvodoma v pritožbi očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in iz drugega odstavka 371. člena ZKP, pri čemer slednje kršitve v pritožbi ne obrazloži. Obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožba utemeljuje z navedbo, da iz izpovedbe priče izhaja, da obdolženec nikoli ni navajal določno kaj misli "spustiti v zrak", da ji obdolženec L. ni posebej omenjal in da je sama sklepala, da ima v mislih tako nepremičnino v E. kot na L. ter da priča ni nikoli izjavila, da bo požgal E. in L. in da zato tudi pričanje oškodovanca, da mu je prenesla grožnje obdolženca o tem, da bo spustil v zrak tako "bajto v E." kot tudi "R.", ne more biti resnično in je očitno nastalo pod vtisom kasnejših dogodkov. Povzete navedbe pa ne predstavljajo v pritožbi zatrjevanega precejšnjega nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in tudi ne nejasnih razlogov, temveč predstavljajo napačno dokazno tolmačenje vsebine izpovedbe priče ter nestrinjanje pritožnice z dejanskimi ugotovitvami sodišča, torej uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tako se pokaže, da pritožba, ko uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka ni utemeljena.

Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje "kršilo materialno pravo", ker iz opisa dejanj v sodbi ne izhaja, da bi obdolženec uresničil znake očitanih mu kaznivih dejanj. Skladovnice drv in nedokončane stanovanjske hiše, ki še ni namenjena za bivanje, namreč ni možno šteti za predmet požiga in zato ni zaslediti zakonskega znaka kaznivega dejanja požiga po 226. členu KZ. S tem pritožba očitno meri na pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ker bi naj bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali sta dejanji, zaradi katerih se obdolženec preganja, kaznivi dejanji.

Navedena kršitev kazenskega zakona pa ni podana. Dejanji obdolženca, kot sta opisani v izreku prvostopenjske sodbe pod točko 1 in 2, imata vse zakonske znake kaznivega dejanja požiga po prvem odstavku 226. člena KZ, razen tega sta v opisu navedeni izvršitveni dejanji in ocena nastale škode. Napačno je pravno naziranje pritožnice, da nedokončane stanovanjske hiše ni možno šteti za predmet požiga. Nedvomno tuja hiša v gradnji predstavlja predmet tega kaznivega dejanja. Za opredelitev tuje hiše po 226. členu KZ ni odločilno, ali je že dokončana, ampak je odločilen namen njene uporabe, ki je vsekakor vezan z bivanjem (hiša je stavba za bivanje). Čeprav KZ namen bivanja zahteva v zvezi z "drugo stavbo" in ne za hišo. Na pravilnost takšne razlage kažejo v nadaljevanju v prvem odstavku 226. člena KZ navedena poslopja (gospodarsko poslopje ali poslovna stavba ali stavba, ki je v javni rabi), ki so vezana na namen uporabe (opravljanje kmetijske dejavnosti, v gospodarske namene, za kulturno športno društveno dejavnost). Izhajajoč tudi iz objekta kazenskopravnega varstva, to je varstva tuje stvari (poslopja) pred poškodovanjem ali uničenjem z ognjem, je tako na dlani, da ni odločilno ali je poslopje že dano namenu uporabe ali ne. Iz nadaljnje obrazložitve pritožbe, ko navaja, da ni dokazov, da je imel obdolženec s prižigom ognja na skladovnici drv namen prižgati hišo v , pa je razbrati, da kršitev kazenskega zakona vidi v posledici drugačne razlage dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Kršitev kazenskega zakona pa ne more biti posledica zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker je kazenski zakon kršen samo takrat, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi. Nič od tega v obravnavani zadevi ni zaslediti, niti tega pritožba ne konkretizira oziroma utemelji. Zato je pritožba iz tega pritožbenega razloga brez vsakršne podlage.

Pritožbeno sodišče nima prav nobenih pomislekov niti glede pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil očitani mu kaznivi dejanji, od katerih je eno ostalo pri poskusu. V obrazložitvi napadene sodbe je navedlo obširne in tehtne razloge, s katerimi je razumno utemeljilo prvostopenjski krivdni izrek in pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju na te razloge v celoti sklicuje, zgolj v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa dodaja: Po stališču pritožbe se ogenj, ki ga je obdolženec zanetil na skladovnici drv v razmerah, kot so bile inkriminiranega dne, ne bi mogel razširiti na stanovanjsko hišo, zato je ocena sodišča prve stopnje, da bi lahko pogorela tudi hiša zmotna kot je zmotna ocena o načinu vžiga stiropora, izpovedba oškodovanca pa neverodostojna.

Na vsa pritožničina izvajanja, ki ne ponujajo novot, je pravzaprav odgovorilo že sodišče prve stopnje. Glede na večjo količino drv, razvidno iz zapisnika o ogledu (list. št. 60), ki so zaradi politja z bencinom po vžigu z vžigalnikom tudi močno vzplamtela, kot izhaja iz obdolženčevega zagovora, da je "buhnilo" (list. št. 26), mesto zanetenja ognja, kot je razvidno iz albuma fotografij (št. 7, 8 in 9 v prilogi C spisa), neposredno bližino stanovanjske hiše (oddaljene okrog 5 m) ter vremenske pogoje (jasno vreme ter visoka temperatura - v času ogleda okoli 28°C), je vsakemu razumnemu človeku in zato tudi obdolžencu jasno, da se lahko požar razširi tudi na bližnjo stavbo. Za takšen zaključek ni potrebno meteorološko poročilo niti mnenje strokovnjaka glede možnosti razširitve požara na bližnjo stavbo, kot to zmotno meni pritožnica. Slednja prezre, da je obdolženec skladovnico drv polil z bencinom, da količina te hitro vnetljive snovi ni bila zanemarljiva (1,5 l) in da je dejanje ostalo pri poskusu izključno zaradi takojšnje intervencije sosedov, ki sta ogenj pogasila še pred zajetjem skladovnice. Za zaključek, da je obdolženec z vžigalnikom zanetil ogenj na stiroporu je imelo sodišče prve stopnje podlago v obdolženčevem zagovoru, da gorečega stiropora ni uspel pogasiti, ter ugotovitvi, da je vžigalnik kratek čas pred tem uporabil za zanetenje ognja na skladovnici drv. Sodišče prve stopnje je način storitve obeh dejanj, časovni razmak, povezan tudi z oddaljenostjo obeh objektov, s strani obdolženca pred tem izrečene grožnje, da bo "vse skupaj spustil v zrak", kar sicer ni sopomenka požiga, vendar slednjega nikakor ne izključuje ter ljubosumnost kot neposredni vzrok za storitev dejanj, pravilno povezalo in utemeljeno zaključilo, da ni šlo zgolj za poskušeno poškodovanje tuje stvari v prvem primeru in za naključno zanetenje ognja v drugem primeru, temveč za obdolženčevo poškodovanje istih objektov (hiš) in namen nastanka prepovedane posledice. Dvoma v takšen zaključek ne more povzročiti izpovedba oškodovanca o tem, kar mu je v zvezi z obdolženčevimi grožnjami povedala, pa četudi je izpovedba nastala pod vtisom kasnejših dogodkov, na kar opozarja pritožnica.

Potemtakem se pokaže, da je dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje popolno in pravilno ter da ga pritožbena prizadevanja v obdolženčevo korist ne morejo spremeniti.

Ker je podana pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja obdolžencu v korist, po zakonu samem obsega še pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da ni nobenih tehtnih razlogov za njeno spremembo v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje mu je namreč za obravnavani kaznivi dejanji določilo po vrsti in višini povsem primerni posamični kazni, zatem pa izreklo tudi primerno enotno kazen zapora. Pri njihovi izbiri in odmeri je pravilno upoštevalo težo obravnavanih kaznivih dejanj, okoliščino, da je kaznivo dejanje pod točko 1 ostalo pri poskusu, kar je dovoljevalo uporabo omilitvenih določil, obdolženčevo pripravljenost oškodovancu povrniti nastalo škodo ter njegovo alkoholiziranost. V zadostni meri pa je upoštevalo tudi obteževalno okoliščino, in sicer njegovo dosedanjo predkaznovanost. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni zasledilo preostalih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornice obdolženca odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in prvim odstavkom 97. člena ZKP. Povprečnina je bila odmerjena v skladu s kriteriji iz tretjega odstavka 92. člena istega zakona, glede nagrade in potrebnih izdatkov postavljene zagovornice pa je sklenjeno, da se izplačajo iz proračunskih sredstev.