Jedro

Ker je toženca na podlagi sklenjene pogodbe zavezovala notifikacijska dolžnost, da o spremembi lastništva stanovanja obvesti tožečo stranko, ki pa je ni izpolnil, ga ta upravičeno bremeni za stroške.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem – ugodilnem delu.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim delom sodbe je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi svoj sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka za znesek 253,11 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroški izvršilnega postopka v višini 81,32 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi in naložilo toženi stranki, da povrne tožeči stranki pravdne stroške v znesku 789,54 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo je toženec vložil pritožbo. Poudarja, da ga je sodba začudila. Pritožbi prilaga nove dokaze. S stanovanjem je od leta 1993, ko je lastninsko pravico prenesel na hči, upravljala D. P. nato pa S.. O spremembah lastništva, kot tudi o drugih spremembah, je bil organ obveščen, kot izpričujeta dopisa S. s. z dne 3.3.1997, naslovljen na J. G. ki je bila tedaj najemnica stanovanja. S. je upravljanje s stavbo prevzel 1997. O pogodbi pa pritožnik ni bil obveščen. Zato zanj ni zavezujoča. Ker ni bil lastnik, ne more biti pogodbena stranka. S. torej nima z njim nobenega pogodbenega razmerja, ki bi ga zavezovalo plačevati njihove terjatve. Račune je tudi izstavljal na ime J. G. Le-ta je imela stanovanje v najemu do konca leta 1997. Iz gradiva, ki ga je dobil od M, izhaja, da so bili računi izstavljeni na njegovo ime, ker je S. očitno samovoljno spremenil naslovnika. Iz dokumentacije njegove hčere izhaja, da so študentje vestno plačevali račune, ti pa se nanašajo tudi na sporne terjatve za obdobje od oktober 1997 do avgust 1998. Račun za marec 1998 je vseboval še opomin za meseca januar in februar 1998 in je tako S. dobil neupravičeno dvakrat plačana računa za navedena meseca. Nemogoče je, da bi vsakega posamično obveščal o spremembi lastništva. Ni jasno, od kje vtoževani zneski, saj S. ni predložil nobenih dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, kdaj, komu in za kaj so bili izstavljeni. Opomin v spisu zgolj opominja terjatvi za meseca maj in junij 1998, ki sta bili že plačani, enako kot vsi računi, na katere se terjatve nanašajo. Predlaga, naj se pritožbi ugodi in tožbo zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Predmetni spor je spor majhne vrednosti, saj vrednost denarnega zahtevka, ki ga je uveljavljala tožeča stranka ne presega 2.000,00 eurov (glej 443. člen v zvezi s petim odstavkom 130. člena Zakona o pravdnem postopku; neuradno prečiščeno besedilo, ki obsega: Zakon o pravdnem postopku – ZPP-UPB3, Ur. l. RS, št. 73/2007 z dne 13. avgust 2007; Zakon o arbitraži – ZArbit, Ur. l. RS, št. 45/2008 z dne 9. maja 2008 in Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008 z dne 9. maja 2008; v nadaljevanju ZPP). V skladu z določbo 1. odstavka 458. člena ZPP pa je mogoče sodbo v sporu majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. To pa pomeni, da ni mogoče uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitev dejanskega stanja, torej tudi ne navajati novih dejanskih trditev in predlagati nove listinske dokaze. Predvsem to pa uveljavlja toženec v pritožbi. Tako njegove pritožbene trditve, da naj bi bili vsi sporni računi plačani, pomenijo poseganje v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da toženec spornih terjatev ni poravnal. Enako nedopustno izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje predstavlja pritožbena trditev, da toženec v času sklenitve pogodbe o upravljanju ni bil več lastnik stanovanja in da zato ni dolžan tožeči stranki ničesar plačati, da ni bil seznanjen in tudi ni podpisal pogodbe o upravljanju (to trditev toženec celo prvič navaja v tem pritožbenem postopku) ter nadalje, da tožeča stranka z ničemer ni dokazala obstoja oz. utemeljenosti svojih terjatev. Predložitev novih listinskih dokazov prav tako spada v krog nedopustnega ponujanja procesnega gradiva, ki se nanaša na ugotavljanje pravno odločilnih dejstev.

Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek materialnopravne narave, da ni bil sposoben obvestiti tožeče stranke, da ni več lastnik stanovanja. Upoštevaje določbo 5. člena predmetne pogodbe o upravljanju, ga je zavezovala notifikacijska dolžnost, da jo o tej spremembi obvesti. Ker tega ni storil, ga je tožeča stranka upravičeno obremenila za stroške, nastale v spornem obdobju, in jih torej mora v vsakem primeru plačati, kot je materialno pravno pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje .

Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče zavrniti pritožbo in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).