Jedro

Zakonodajalec je z uzakonitvijo možnosti dodeljevanja zadev z zamikom želel čimbolj izenačiti čas reševanja zadev in tako zagotoviti pravico strank do enakega varstva v postopku (22. člen Ustave) in do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja (prvi odstavek 23. člena Ustave). Ta cilj zakonodajalca je legitimen in s tako zakonsko ureditvijo ni prekomerno posegel v pravico do zakonitega sodnika, če so pravila načina dodeljevanja določena objektivno in vnaprej. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni v nasprotju s pravico do zakonitega sodnika, če so pravila dodeljevanja zadev z zamikom konkretizirana v letnem razporedu dela. Pomembno je, da so tudi ta pravila objektivna in določena vnaprej, da so odredbe vodje oddelka o razlogih za prednostno reševanje zadev transparentne ter je omogočena časovna sledljivost odredbe in dodelitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča druge stopnje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je podpredsednica Višjega sodišča v Ljubljani zavrnila toženkino zahtevo za izločitev višje sodnice A. A. v zadevi II Cp 1440/2024.

2.Zoper ta sklep toženka vlaga pritožbo. Navaja, da ji je bila kršena pravica do naravnega sodnika iz drugega odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ker je bila zadeva dodeljena s štirimesečnim zamikom, na podlagi arbitrarne odredbe vodje oddelka ter z uporabo neznanih, neobjavljenih in nekonkretiziranih "pravil dodeljevanja s časovnim zamikom". Meni, da je ustavno sporen že 15. člen Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), ki se glasi " /,,,/ lahko pa tudi kasneje, na način, vnaprej določen s sodnim redom." V nasprotju z ustavo in zakonom je 6. odstavek 156. člena Sodnega reda, na katerega se sklicuje izpodbijani sklep, ker opredelitev pravil za dodeljevanje spisov prepušča letnemu razporedu sodnikov, kar v praksi pomeni arbitrarnim odredbam predsednika sodišča. Takšen prenos pooblastil na predsednike sodišč, da lahko z letnim razporedom določajo nova pravila o časovnem zamiku pri dodeljevanju spisov, je nezakonit, ker zanj ni podlage v ZS. S to sporno izjemo, ki dopušča odloženo dodelitev spisa sodniku, je ZS dejansko izničil načelo naravnega sodnika. Namesto da se vsi spisi takoj po prispetju na sodišče dodelijo sodniku, gredo najprej "na lager". Tako je iz neustavne izjeme nastala neustavna praksa, saj se spisi na Višjem sodišču v Ljubljani praviloma dodeljujejo z večmesečnim zamikom. To pa pomeni, da tudi vse ostale dodelitve spisov s časovnim zamikom sistemsko kršijo pravico do naravnega sodnika in nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave ter hkrati tudi pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pritožnica predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijani sklep tako, da ugodi zahtevi za izločitev višjih sodnikov in tožeči stranki naloži, naj ji povrne stroške pritožbenega postopka.

3.Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Ustava zagotavlja pravico do zakonitega (naravnega) sodnika v drugem odstavku 23. člena. Določa, da lahko posamezniku sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Tako z načinom izbire sodnika zagotavlja (videz) nepristranskost(i). Da bi bil odpravljen vsak upravičen dvom o sodnikovi nepristranskosti, namreč ne zadostuje, da pri sodniku niso podane konkretne okoliščine, ki vzbujajo pomisleke o njegovi osebni zainteresiranosti za izid postopka ali enaki dovzetnosti za argumente obeh strank. Sodnik, ki bo odločal v posamezni zadevi, mora biti tudi izbran na način, ki ne vzbuja dvoma o njegovi nepristranskosti, torej na vnaprej določen in objektiven način. Če namreč v pravnem redu objektivna merila za izbiro sodnika za odločanje v konkretni zadevi niso vnaprej določena ali če sicer so določena, a so v konkretnem primeru kršena, obstaja možnost, da na izbiro sodnika - s tem pa posredno na izid postopka - vplivajo interesi, ki niso združljivi s sodnim odločanjem. Že možnost tovrstnih vplivov pa lahko v očeh razumnega človeka vzbuja objektivno utemeljen dvom o sodnikovi nepristranskosti.

6.Iz podatkov v spisu je razvidno, da je toženka 14. 6. 2024 vložila pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje. Spis s pritožbo je sodišče druge stopnje prejelo 5. 9. 2024. Višje sodišče je strankama najprej ponudilo mediacijo, s katero nista soglašali. Medtem je toženka 19. 9. 2024 višjemu sodišču poslala prošnjo za podatke o dodelitvi spisa in ji je bilo 26. 9. 2024 pojasnjeno, da zadeva glede na pravila o dodeljevanju s časovnim zamikom še ni bila dodeljena sodniku. Enako je bilo toženki odgovorjeno 13. 11. 2024 na njeno drugo prošnjo s 7. 11. 2024. V tretji prošnji z dne 23. 12. 2024 je toženka tudi opozorila na kršitev njene pravice do sojenja v razumnem roku in vodja civilnega oddelka je 13. 1. 2025 odredila prednostno reševanje. Zadeva je bila naslednji dan po pravilih 5. odstavka 156. člena Sodnega reda dodeljena v reševanje višji sodnici A. A.

7.Toženka v pritožbi ne zatrjuje, da objektivna merila za izbiro sodnika za odločanje v konkretni zadevi niso bila vnaprej določena, niti, da so bila v tem konkretnem primeru kršena. Zatrjuje protiustavnost 15. člena ZS, ker sploh omogoča dodeljevanje zadev z zamikom, in 6. odstavka 156. člena Sodnega reda, ker omogoča dopolnjevanje objektivnih meril z letnim razporedom. Opozarja tudi, da ni dobila pojasnila, zakaj je bila zadeva dodeljena "z zamikom" kljub dejstvu, da je bila prednostna, in to šele po njeni tretji urgenci in po štirih mesecih "lagerja".

8.Po prvem odstavku 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in 156. členu Ustave mora sodišče prekiniti postopek in začeti postopek z oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. Vrhovno sodišče ne soglaša s pritožnico, da četrti odstavek 15. člen ZS in 6. odstavek 156. člena Sodnega reda nasprotuje drugemu odstavku 23. člena Ustave.

9.Zakonodajalec je možnost dodeljevanja zadev z zamikom uzakonil z novelo ZS-H. Iz obrazložitve predloga novele izhaja, da je s takšno ureditvijo želel čimbolj izenačiti čas reševanja zadev in tako zagotoviti pravico strank do enakega varstva v postopku (22. člen Ustave) in do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja (prvi odstavek 23. člena Ustave). Vrhovno sodišče ocenjuje, da je ta cilj zakonodajalca legitimen in da z uzakonitvijo možnosti dodeljevanja zadev z zamikom ni prekomerno posegel v pravico do zakonitega sodnika, če so pravila takega načina dodeljevanja določena objektivno in vnaprej.

10.Bistvena ustavna zahteva pri zagotavljanju pravice do zakonitega sodnika je namreč, da morajo biti pravila za izbiro sodnika v posamezni zadevi postavljena vnaprej. Postavljena morajo biti tako, da izključijo diskrecijo kateregakoli organa pri določanju sodnika, ki bo odločal v posameznem primeru. Zakonodajalec je že v Ustavi predvidel, da ne bo mogoče v zakonu zajeti vseh različnih okoliščin, ki jih je treba upoštevati pri dodelitvi zadev. Zato je določil, da so ta pravila lahko podrobneje razdelana v Sodnem redu. Zaradi posebnosti posameznih sodišč in nepredvidenih sprememb v številu zadev in sodnikov, pa je v Sodnem redu določeno, da lahko podrobnejša pravila dodeljevanja zadev določi predsednik sodišča v letnem razporedu dela. Tako Sodni red v petem odstavku 156. člena določa, da se morajo zadeve, ki se dodeljujejo s časovnim zamikom, dnevno razporediti po abecednem vrstnem redu začetnic priimkov oziroma nazivov prvo-navedenih strank ali udeležencev in vpisati v vpisnike. Zadeve se sodnikom dodeljujejo upoštevaje abecedni vrstni red začetnic njihovih priimkov. Posameznemu sodniku se dodeli toliko zadev, da se doseže z letnim razporedom določeno število nerešenih zadev, ki jih mora imeti sodnik v delu po opravljeni mesečni dodelitvi. V šestem odstavku pa določa, da se podrobnejša pravila za dodeljevanje zadev na način iz prejšnjega odstavka določijo z letnim razporedom sodnikov.

11.V letnem razporedu Višjega sodišča v Ljubljani za leto 2025, sprejetem 16. 12. 2024, so bili tako določeni objektivni kriteriji, ki morajo biti izpolnjeni, da se zadeva sodniku dodeli brez časovnega zamika. Poleg teh kriterijev ZS v drugem odstavku 13a. člena pooblašča sodnika, da lahko pri določitvi vrstnega reda obravnavanja zadev, ki niso že po samem zakonu določene kot prednostne, upošteva vrsto, naravo in pomen zadeve. V XIII. točki letnega razporeda Višjega sodišča v Ljubljani za leto 2025 je bilo tudi določeno, da je zakoniti sodnik v vseh zadevah, ki še niso dodeljene, vodja oddelka, ki je pooblaščen za odločanje o vseh vprašanjih v zvezi s temi zadevami (poslovanje s spisom, odgovarjanje na vloge strank, odločanje o prednostnem reševanju zadeve po 13a. členu ZS in drugih ukrepih iz 6. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ipd). Določeno je bilo tudi, da če vodja oddelka ali predsednik sodišča odredita prednostno reševanje zadeve, se taka zadeva sodnikom dodeli naslednji delovni dan tako, da se z upoštevanjem začetnic priimkov strank ali udeležencev uvrsti v abecedni vrstni red prednostnih zadev iz pododdelka I, ki se dodeljujejo tega dne.

12.Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni v nasprotju s pravico do zakonitega sodnika, če so pravila dodeljevanja zadev z zamikom konkretizirana v letnem razporedu dela. Pomembno je, da so tudi ta pravila objektivna in določena vnaprej. Pomembna je tudi transparentnost odredb vodje oddelka o razlogih za prednostno reševanje zadev ter časovna sledljivost odredbe in dodelitve.

13.Iz podatkov spisa je razvidno, da so bile toženkine prošnje za podatke o dodelitvi spisa vpisane v Su vpisnik, kamor se vpisujejo zadeve sodne uprave. V prvih dveh vlogah je toženka zahtevala le podatke o dodelitvi spisa, v zadnji vlogi z dne 23. 12. 2024 pa je tudi opozorila na kršitev njene pravice do sojenja v razumnem roku. To vlogo je vodja oddelka zato obravnavala tudi kot predlog za prednostno reševanje zadeve in je na podlagi 13a. člena ZS ocenila, da so razlogi podani. Toženka pravilnosti te ocene ne izpodbija, niti ugotovitve iz izpodbijanega sklepa, da je bila zadeva po pravilih 5. odstavka 156. člena Sodnega in skladno z letnim razporedom naslednjega dne dodeljena v reševanje.

14.Vrhovno sodišče je tako presodilo, da pritožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

15.Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi pritožbe.

-------------------------------

1Odločba Ustavnega sodišča št. Up-502/14 z dne 23. 6. 2017 (točka 16).

2Tako stališče je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že zavzelo v sodbi VIII Ips 304/2016 z dne 7. 2. 2017.

3Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o sodiščih (ZS-H) - prva obravnava - EPA 1800-IV.

4Komentar Ustave Republike Slovenije (ur. Lovro Šturm), Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije 2002, str. 265.

5Prednostne zadeve, zadeve, ki so navedene v tč. XIII/3 letnega razporeda, ponovno predložene zadeve iz 2. odst. 159. čl. Sodnega reda in III Cp zadeve, zadeve o začasnih in predhodnih odredbah, o zavarovanju dokazov in o ukrepih za zavarovanje zapuščine, vključno s postavitvijo začasnega skrbnika zapuščine in začasnega upravitelja zapuščine, zadeve iz denacionalizacijskih postopkov, zadeve, v katerih je po zakonu določeno, da mora biti pritožba rešena v določenem roku, zadeve, v katerih je bil postopek začet pred 1. 1. 2018, zadeve, ki se potem, ko je dano soglasje za postopek mediacije, iz tega postopka vrnejo kot nerešene in bi bile po pravilih iz XIII.2. točke na dan vrnitve že dodeljene, zadeve, v katerih je vložena pritožba zoper sklep v zvezi s plačilom sodne takse, če je pritožba predložena samostojno, zadeve, v katerih je vložena pritožba zoper odločitve, izdane med postopkom in pred izdajo končne odločbe, če je pritožba predložena samostojno.