Jedro

Dejanja obsojencev, da so leta 1940 odnosno v začetku leta 1941 vstopili v veleizdajniško organizacijo Kulturbunda, torej započeli dejanje, ki je merilo na to, da bi se Spodnja Štajerska, torej del jugoslovanske države protiustavno spojila z nemškim rajhom, ni mogoče vrednotiti kot kaznivo dejanje veleizdaje le v okviru določbe 4. točke 94. paragrafa kazenskega zakona (noveliranega) za Kraljevino Jugoslavijo, ker s samo včlanitvijo v društvo s političnimi cilji še ni mogoče storiti takega kaznivega dejanja, v opisu dejanja pa tudi niso zajeta dejstva, iz katerih bi izhajali znaki kaznivega dejanja iz 98. paragrafa istega zakona.

Izrek

Zahtevi Javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojenci iz razloga po 1. točki 350. člena ZKP oprostijo obtožbe, da so storili zločinstvo veleizdaje s tem, da so leta 1940 odnosno v začetku leta 1941 v Slovenski Bistrici odnosno v Mariboru vstopili v veleizdajniško organizacijo Kulturbunda, torej započeli dejanje, ki je merilo na to, da bi se Spodnja Štajerska, torej del jugoslovanske države protiustavno spojila z nemškim rajhom.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo, navedeno v uvodu, so bili obsojenci spoznani za krive, da so storili zločinstvo veleizdaje. Obsojeni so bili po 1. členu zakona o vrstah kazni, prvoobsojeni na zaplembo celotnega imetja, na izgubo aktivne in pasivne volilne pravice in pravice do zavzemanja volilnih funkcij v društvenih organizacijah, oboje za dobo 2 let, drugoobsojena na zaplembo celotnega imetja, na izgubo aktivne in pasivne volilne pravice ter pravice do zavzemanja volilnih funkcij v društvenih organizacij, oboje za dobo 2 let, tretja obsojenka na 2 leti odvzema svobode s prisilnim delom, na izgubo aktivne in pasivne pravice in pravice do zavzemanja volilnih funkcij v društvenih organizacijah, oboje za dobo 5 let ter na izgon iz kraja prebivanja za dobo 5 let, pri tem pa se ji je pripor vštel v kazen, ter četrta obsojenka na zaplembo celotnega imetja, na izgubo aktivne in pasivne volilne pravice ter pravice do zavzemanja volilnih funkcij v društvenih organizacijah, oboje za dobo dveh let. Javni tožilec Republike Slovenije v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je podana kršitev kazenskega zakona na način iz 1. točke 365. člena ZKP, ker dejanje, opisano v izreku pravnomočne sodbe, ne vsebuje znakov kaznivega dejanja. Predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo tako spremeni, da vse obsojence na podlagi 1. točke 350. člena ZKP oprosti obtožbe, da so storili zločinstvo veleizdaje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Senat vrhovnega sodišča se je ob preizkusu zadeve strinjal z izvajanjem v zahtevi Javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti, da je dejanja obsojencev, navedena v izreku, bilo mogoče vrednotiti kot kaznivo dejanje veleizdaje le v okviru določbe 4. točke 94. paragrafa kazenskega zakonika (noveliranega) za Kraljevino Jugoslavijo, po kateri je bilo predpisano, da stori tako kaznivo dejanje, kdor započne dejanje, ki meri na to, da bi se Kraljevina Jugoslavija ali njen del protiustavno spojil s tujo državo ali da bi se njen del izločil iz celote in postal samostalna država. Senat vrhovnega sodišča tudi v tej zadevi ponovno potrjuje svoje stališče, da s samo včlanitvijo v društvo s političnimi cilji kaznivo dejanje še ni moglo biti storjeno, ker to še ni moč šteti za dejanje, ki bi že tudi merilo na uresničitev ciljev iz zakonskega opisa kaznivega dejanja. Da je temu res tako, potrjuje tudi določba 98. paragrafa istega kazenskega zakona, ki je ustanavljanje raznih društev in vključevanja v društvo določala kot posebno kaznivo dejanje. Za to posebno kaznivo dejanje so se zahtevali še nadaljnji pogoji, da mora biti društvo ustanovljeno zaradi prepričevanja ali naslavljanja drugih k nasilnemu uničenju ustavnega reda, pri čemer mora pri tistemu, ki pristopi k takemu društvu ali mu pomaga, ali sprejme od njega pomoč, obstojati zavest o taki svrhi domačega ali inozemskega društva. V opisu dejanja v izreku pravnomočne sodbe niso zajeta nobena taka dejstva, iz katerih bi izhajali znaki omenjenega posebnega kaznivega dejanja, zato ne pride v poštev možnost, da bi isto dejanje bilo kaznivo dejanje, vendar po drugi določbi, kot je navedena v sodbi.

Glede na to, da vložena zahteva utemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 365. člena ZKP, to je, da dejanje iz obtožbe sploh ni kaznivo dejanje, ji je senat vrhovnega sodišča ugodil in pravnomočno sodbo v skladu z določbo 1. odstavka 422. člena ZKP spremenil tako, da je obsojence iz razloga po 1. točki 350. člena, to je iz razloga, ker storjeno dejanje ni kaznivo dejanje, oprostil obtožbe.