Jedro

Če zahtevek za denacionalizacijo določene nepremičnine v sicer pravočasno vloženi zahtevi za denacionalizacijo ni bil postavljen do izteka roka iz 64. člena ZDen, tega ni mogoče sanirati z dopolnjevanjem zahteve na podlagi 68. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije z dne 12. 2. 2002, se odpravi in zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote X z dne 25. 4. 2001, s katero je bilo odločeno, da je zavezanka Slovenska odškodninska družba d.d. (v nadaljevanju SOD) dolžna izročiti skrbniku za posebne primere AA na ime upravičencev BB in CC, za vsakega do 1/2, obveznice v višini 1.317,88 DEM v roku štirih mesecev po pravnomočnosti odločbe, kot odškodnino za podržavljeno zemljišče parc. št. 1197/247 njiva v izmeri 924 m2, vl. št. 939 k.o. Z Odškodnina za podržavljeno premoženje je predstavljala 20,7% vrednosti podržavljenega premoženja in se ne upošteva, ker ni presegla 30% vrednosti podržavljenega premoženja. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da 62. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) določa, katere podatke mora zahteva za denacionalizacijo vsebovati. Zavrača pritožbeni ugovor tožeče stranke, da zahteva za denacionalizacijo predmetnega zemljišča ni bila pravočasno vložena. V zahtevi sta vlagatelja navedla, da bosta predložila podatke za preostalo zemljišče, ki je bilo upravičencema odvzeto z arondacijo v k.o. V, tako glede premoženja, kot glede obsega le tega. Iz tega pa ni mogoče enostransko zaključiti, da predmetno zemljišče ni bilo zahtevano v roku, ki je predpisan z ZDen. Prvostopni organ je namreč s prejeto zahtevo za denacionalizacijo že od začetka ravnal kot s popolno vlogo ter vlagateljev ni pozval, da jo v roku dopolni in ju ni opozoril na pravne posledice, če vloge ne bosta dopolnila. Zato tega v pritožbenem postopku ni mogoče šteti v škodo stranke in zahteve za denacionalizacijo navedenega zemljišča zavrniti kot predlaga tožeča stranka. Določbe 68. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP/86) o ravnanju z vlogo, ki je pomanjkljiva, nerazumljiva ali nepopolna se namreč v celoti uporabljajo tudi v denacionalizacijskem postopku. Neutemeljeno pa je tudi zatrjevanje tožeče stranke, da ne more preveriti obstoja ovir za vrnitev predmetnega zemljišča v naravi, saj je na njem zgrajena skladiščna hala za carinsko blago, kar predstavlja oviro po 2. odstavku 32. člena ZDen.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločbo tožene stranke. Navaja, da je na dejstvo, da zahteva za denacionalizacijo za parc. št. 1197/247 k.o. Z ni bila pravočasno vložena, opozarjala ves čas postopka. V navedeni zadevi je bila zahteva za denacionalizacijo pravočasno vložena le za nepremičnine, ki so bile podržavljene na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji, parcelo, ki je predmet izpodbijane odločbe, pa sta vlagatelja zahtevala šele kasneje. Ker gre za povsem drug temelj podržavljenja, kot je bil temelj podržavljenja za parcele, ki so bile pravočasno zahtevane, ni mogoče šteti, da je bila zahteva za denacionalizacijo podana pravočasno tudi za parc. št. 1197/247 k.o. Z. V zahtevi za denacionalizacijo z dne 5. 3. 1993 sta vlagatelja sicer navajala, da naj bi bil del nepremičnin podržavljen tudi z arondacijo in da bosta podatke navedla naknadno, šlo pa naj bi za nepremičnine, ležeče v k.o. V. Če bi bila predmet določitve odškodnine za nepremičnine v k.o. V, bi bilo še mogoče sprejeti navedbe tožene stranke, toda predmet določitve odškodnine je bila parc. št. 1197/247 k.o. Z, torej nepremičnina, za katero ni bila niti konkretno niti nejasno in nepopolno zahtevana denacionalizacija. Ob takšnem tolmačenju, kot ga podaja tožena stranka, bi lahko vlagatelji tudi še danes dodatno zahtevali parcele, ki jih niso zahtevali v pravočasno vloženi zahtevi, vse pa bi bilo v redu, če bi jih upravni organ prve stopnje obravnaval kot da ni v zadevi nobenih pomanjkljivosti, kar seveda ni pravilno. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene, iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Vlagatelja zahteve za denacionalizacijo, DD in EE, v odgovoru na tožbo navajata, da je bila zahteva za denacionalizacijo predmetnega zemljišča vložena pravočasno in v roku, predpisanim z ZDen. Če temu ne bi bilo tako, bi upravni organ o podržavljeni nepremičnini parc. št. 1197/247 k.o. Z sploh ne bi vodil postopka. Toda upravni organ je z njuno zahtevo za denacionalizacijo od vsega začetka ravnal kot s popolno vlogo in ju ni nikoli pozval, da vlogo popravita oziroma dopolnita. V zahtevi za denacionalizacijo pa sta izrecno navedla in opozorila na možnost, da bosta, posebno zaradi težav, ki so se pojavile že pri pridobivanju dokumentacije, kasneje v teku postopka ustrezno reagirala, pri čemer se je pozneje tako tudi zgodilo. Glede na to, da so bili v teku postopka pred upravnim organom prve stopnje pravočasno posredovani vsi potrebni podatki, med drugim tudi za odločanje o denacionalizaciji predmetne parcele, je prvostopni upravni organ odločil o navedeni parceli popolnoma pravilno, enako pa je ravnala tudi tožena stranka, ko je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnila.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem postopku.

Tožba je utemeljena.

Med strankami je sporno, ali je bila zahteva za denacionalizacijo parc. št. 1197/247 k. o. Z vložena pravočasno.

ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odl. US, 13/93-odl. US, 31/93, 24/95-odl. US, 20/97-odl. US, 23/97-odl. US, 65/98 in 76/98-odl. US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odl. US in 54-I/02-odl. US) v 61. členu določa, da se postopek za denacionalizacijo začne na podlagi zahteve, kar pomeni, da v postopku velja načelo dispozitivnosti. Za uvedbo je torej potrebna zahteva stranke, kar pomeni, da organ postopka ne more uvesti, če zahteva ni vložena. Z zahtevkom razpolaga stranka in od nje je odvisno, ali bo materialno pravico, ki jo ji daje zakon, tudi uveljavljala. Po določbi 64. člena ZDen se je rok za fizične osebe za uveljavljanje zahtevka za denacionalizacijo iztekel 7. 12. 1993, kar pomeni, da je bila stranka dolžna postaviti v zahtevi materialni zahtevek do tega roka, in le kolikor je bil ta zahtevek postavljen, je lahko organ glede na 62. člen ZDen, ki določa podatke, ki jih mora vsebovati zahteva za denacionalizacijo, tak zahtevek obravnaval kot popoln oziroma nepopoln. Če pa zahtevek do navedenega roka ni bil postavljen, potem je odveč vsaka razlaga o pravici organa, do kdaj neko vlogo lahko šteje za nepopolno in z njo kot nepopolno ravna.

Tožena stranka na določno postavljen pritožbeni ugovor, da zahteva za denacionalizacijo za parcelo, ki je predmet prvostopne odločbe, ni bila pravočasno vložena, ni odgovorila in v svoji obrazložitvi izhaja zgolj iz razloga, ki se nanaša na popolnost vloge glede na 62. člen ZDen in 67. člen ZUP/86 ter na pravilnost ravnanja organa prve stopnje, da je vlogo obravnaval kot popolno, ter da v pritožbenem postopku tega ni mogoče šteti v škodo stranke. Glede na navedeno, ker se utemeljitev izpodbijane odločbe opira zgolj na določbe 68. člena ZUP/86 o ravnanju z vlogo, ki je pomanjkljiva, nerazumljiva ali nepopolna, ne vsebuje pa razlogov, zakaj tožena stranka šteje, da je bil v obravnavanem primeru za predmetno parcelo zahtevek pravočasno postavljen, se po mnenju sodišča izpodbijane odločbe in tudi prvostopne odločbe ne da preizkusiti, saj ne vsebujeta relevantnih razlogov za zavrnitev pritožbe oziroma ugovorov in sta glede tega v celoti neobrazloženi. V ponovnem postopku naj tožena stranka ponovno odloči o pritožbi tožeče stranke in pri tem ugotovi in pojasni, ali je bil obravnavani denacionalizacijski zahtevek za predmetno parcelo postavljen pravočasno, ter temu ustrezno tudi odloči. Sodišče pa v predloženih upravnih spisih ne najde opore za odločitev, da je bil zahtevek pravočasen.

Glede na navedeno je odločba tožene stranke nezakonita, saj v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka, zato jo je sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.