Jedro

Za začasni odvzem vozniškega dovoljenja po 137. členu ZKP ni zadostno upoštevanje ene same okoliščine, enega dogodka in narave njegovih posledic.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru obdolženčevih zagovornikov ugodi in se predlog državnega tožilca za odvzem vozniškega dovoljenja za čas trajanja kazenskega postopka zavrne.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom ugovoru obdolženega A. A. z 15. 12. 2021 zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 59597/2021 z 4. 11. 2021, s katerim mu je bilo na podlagi 137. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) začasno odvzeto vozniško dovoljenje, delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da mu je za čas, dokler traja kazenski postopek, odvzelo vozniško dovoljenje št. ..., izdano 8. 11. 2017 pri Upravni enoti ..., za vožnjo motornih vozil kategorije B. V preostalem je ugovor obdolženega zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep se pritožujejo zagovorniki obdolženega, zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakonika in kršitve določb postopka. Višjemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep, v zvezi s sklepom V K 59097/2021 z 4. 11. 2021, razveljavi in predlog tožilstva za odvzem vozniškega dovoljenja za čas trajanja kazenskega postopka zavrne oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi ter zadevo vrne v ponovni postopek.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče se pridružuje jedrnemu stališču pritožbe, da upoštevanje ene same okoliščine ni zadostno za odločitev za odvzem vozniškega dovoljenja po 137. členu ZKP. Prvostopno sodišče sicer ni spregledalo okoliščin, ki jih izpostavlja pritožnik, vendar je vse presojalo v luči svojega izhodišča, da lahko že ena okoliščina (v tej zadevi način storitve kaznivega dejanja) samostojno utemelji predvidevanje nevarnosti posameznikove nadaljnje udeležbe v javnem prometu. Izhajalo je iz stališča, da je upoštevanje merila načina storitve kaznivega dejanja tisto, ki lahko daje posameznemu primeru posebno težo, táko, da lahko tudi samostojno utemeljuje predvidevanje nevarnosti posameznikove nadaljnje udeležbe v javnem prometu za varnost in premoženje ljudi.

5. Kot navaja tudi prvostopno sodišče, sta namen in narava začasnega odvzema vozniškega dovoljenja po 137. členu ZKP enaka kot pri varnostnem ukrepu odvzema vozniškega dovoljenja po 72. členu KZ-1. Prav iz tega pa izhaja, da je po analogiji tudi pri ukrepu po 137. členu ZKP treba upoštevati po načelu sorazmernosti (1) težo storjenega kaznivega dejanja in (2) težo dejanj za katere se utemeljeno sklepa, da bi jih storilec lahko storil, če mu ne bi bil izrečen ta ukrep (drugi odstavek 70. člena KZ-1). V primeru varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja mora utemeljeno sklepanje na dejanja, ki bi jih storilec lahko storil, t. j. njegova nevarnost za javni promet, temeljiti na njegovem obnašanju, osebnih lastnostih ali nesposobnosti za varno upravljanje vozil (drugi odstavek 72. člena KZ-1). Teorija1 je enotna, da je treba upoštevati osebne lastnosti in okoliščine, ki so trajne narave, ki kažejo na storilčev ustaljen način ravnanja v javnem prometu in da ni dopustno, da se o sposobnosti storilca za varno vožnjo sklepa samo na podlagi enega dogodka in glede na naravo njegovih posledic. Enako sledi tako iz ustavnosodne prakse,2 kot prakse rednih sodišč.3

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnikom, da razlogi za začasni odvzem vozniškega dovoljenja po 137. členu ZKP niso podani. Obdolženi je voznik že od leta 2008, ko je pridobil vozniško dovoljenje za B kategorijo, leta 2017 pa je vozniško dovoljenje pridobil še za kategorije AM, B1, C, C1, F in G. Zaradi svoje službe veliko prevozi, vendar še ni bil kaznovan za kaznivo dejanje, 13. 3. 2020 pa mu je bil izdan plačilni nalog za prekršek (uporabo telefona med vožnjo). Obdolženi ni v drugem kazenskem ali prekrškovnem postopku. Kot izhaja iz podatkov v spisu, ima obdolženi urejene osebnostne, družinske in službene razmere, ki jih prvostopenjsko sodišče sploh ni presojalo. Nobena od teh okoliščin ne kaže, da bi obravnavano kaznivo dejanje odražalo obdolženčev ustaljen način ravnanja v javnem prometu. Nasprotno kaže ena sama, to je sam način storitve kaznivega dejanja, kar pa ne zadošča. Na to ne more vplivati niti okoliščina, da je obdolženi vozil s tako stopnjo alkoholiziranosti, ki ima v skladu s tretjim odstavkom 22. člena Zakona o prekrških za posledico obvezno prenehanje vozniškega dovoljenja. To se nanaša na kazen, ki se izreka za že storjene prekrške, z varnostnimi ukrepi, katerim je začasni odvzem vozniškega dovoljenja po 137. členu ZKP soroden, pa se preprečujejo morebitna bodoča kazniva dejanja oziroma prekrški in je v prvem primeru temelj kazni storilčeva krivda, v drugem primeru pa storilčeva nevarnost. Glede ugotavljanja slednje pa, kot rečeno, ni dovoljeno sklepati le na podlagi enega dogodka in glede na naravo njegovih posledic.

7. Ker torej pogoj za začasni odvzem vozniškega dovoljenja ni podan, je pritožbeno sodišče odločilo kot sledi iz izreka tega sklepa.

1 I. Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, GV Založba, 2001, člen 68, tč. 7 in Z. Dežman v M. Šepec ur., Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, splošni del, GV Založba, 2021, člen 72, r. št. 17-19. 2 U-I-328/04 z 29. 5. 2008. 3 I Ips 230/2005 z 14. 12. 2005, II Kp 20991/2013 z 3. 3. 2016, IV Kp 57180/2017 z 1. 3. 2018, IV Kp 33586/2019 z 11. 3. 2020; drugače le IV Kp 9354/2018 z 12.4. 2018 in, v specifični situaciji, VII Kp 57483/2020 z 5. 2. 2021.