Jedro

Dejstvo, da je bil predlog za razvezo zakonske zveze vložen po vložitvi predloga za dodelitev BPP, samo po sebi ne pomeni, da tožnik tega ne bi mogel navesti v postopku odločanja o njegovi prošnji za BPP. To pomeni, da so tožbene navedbe o tem, da A.A. ni več povezana s tožnikovo družino, nedovoljene tožbene novote, ki ne morejo biti predmet presoje v upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v insolvenčnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. XI 2387/2014 zaradi plačila 646.237,97 EUR.

Iz obrazložitve je razvidno, da je bila tožnikova prošnja zavrnjena, ker ni izpolnjen pogoj finančnega in premoženjskega stanja prosilca in njegove družine iz 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), saj tožnikovo premoženje in premoženje njegove žene presega višino mejnega zneska 13.780,00 EUR (kar po 27. členu Zakona o socialnovarstvenih prejemkih izključuje njegovo pravico do BPP). Organ je namreč ugotovil, da je tožnik po podatkih GURS do 1/4 solastnik dela stavbe 1, v stavbi št. 1849 v k. o. ... na naslovu ..., in da tržna vrednost navedene nepremičnine znaša 131.084,00 EUR, kar pomeni, da je njegov delež vreden 32.770,66 EUR. Ker iz elektronske zemljiške knjige izhaja, da je lastnica tega dela nepremičnine tožnikova žena A.A., je štel, da gre za del nepremičnine, ki je v lasti prosilčeve družine. Organ je ugotovil še, da je tožnikova žena lastnica tudi več drugih nepremičnin, ki jih našteva, poleg teh pa ima v lasti še druge nepremičnine v k. o. ... in k. o. ..., ki pa jih ne našteva, ker že vrednost naštetih po podatkih GURS skupaj znaša 662.084,66 EUR. Pojasnil je tudi, da obremenitev nekaterih nepremičnin s hipoteko ne vpliva na odločitev.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in navaja, da se A.A. ne more več šteti za družinskega člana, čeprav jo je toženka štela kot njegovo ženo, saj sta 5. 8. 2014 vložila predlog za sporazumno razvezo zakonske zveze (ki ga prilaga kot dokaz), ki dejansko ne obstaja več. V zvezi s tem predlaga tudi zaslišanje A.A. in vpogled v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani. Sklicuje se na tretji odstavek 23. člena ZBPP in pojasnjuje, da je v svoji prošnji A.A. navedel kot ženo, ker je bil predlog za sporazumno razvezo vložen kasneje. Zato meni, da gre za dejstvo, ki ga lahko navaja v upravnem sporu.

Toženka naj bi napačno ugotovila tudi dejansko stanje glede njegovega premoženja, saj je iz zemljiškoknjižnega izpiska razvidno, da ni solastnik ¼ nepremičnine na naslovu ... Ker njegovo premoženje in premoženje njegovih družinskih članov ne presega 13.780,00 EUR, bi morala toženka njegovi prošnji ugoditi. Zato sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu za BPP v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik prošnjo za dodelitev BPP vložil 1. 8. 2014 in v prošnji navedel družinske člane, med njimi A.A. kot zakonca ter zanje tudi izpolnil obrazce. Dejstvo, da je tožnik 5. 8. 2014 vložil predlog za sporazumno razvezo zakonske zveze organu ni bilo znano, saj ga tožnik navaja šele v tožbi. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožnik je vložil še „dopolnitev tožbe“, v kateri obvešča sodišče, da je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 19. 9. 2014 odločilo o razvezi zakonske zveze, in meni, da zato ni več razloga, da bi se A.A. štela za njegovo družinsko članico.

Tožba ni utemeljena.

V skladu s prvo alinejo tretjega odstavka 23. člena ZBPP se v družino po tem zakonu ne šteje zakonec osebe, ki uveljavlja pravico do BPP, ki v življenjski skupnosti dejansko ni več povezan z družino. Ne iz izpodbijane odločbe ne iz upravnih spisov ni razvidno, da bi tožnik v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe navajal okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo te določbe.

V skladu s tretjim odstavkom 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele to možnost v postopku pred izdajo akta. Glede na 52. člen istega zakona lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se namreč lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

Na sodbo o razvezi zakonske zveze z dne 19. 9. 2014 se torej tožnik v tem upravnem sporu ne more sklicevati, saj gre za dejstvo, ki v času odločanja na prvi stopnji (izpodbijana odločba z dne 7. 8. 2014) še ni obstajalo.

V tožbi tožnik sicer navaja, da sta z A.A. 5. 8. 2014 vložila predlog za sporazumno razvezo zakonske zveze, ker ta dejansko ni več obstajala, vendar tega dejstva v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni navajal. Nasprotno, kot pojasnjuje toženka v odgovoru na tožbo, to pa izhaja tudi iz predloženih upravnih spisov, je tožnik v vlogi za dodelitev BPP (na obrazcu BPP št. 1) A.A. navedel med družinskimi člani kot zakonca. Tudi v prošnji za BPP, ki jo je istega dne vložil po odvetniški družbi, nevzdržnosti skupnega življenja ni omenjal. Tožnik organa za BPP ni seznanil niti z vloženim predlogom za razvezo zakonske zveze, v tožbi pa ne pojasnjuje, zakaj omenjenih okoliščin oziroma dejstva vložitve predloga za razvezo zakonske zveze ni navajal v postopku odločanja o njegovi prošnji za dodelitev BPP. Dejstvo, da je bil predlog za razvezo zakonske zveze vložen po vložitvi predloga za dodelitev BPP, pa samo po sebi ne pomeni, da tožnik tega ne bi mogel navesti v postopku odločanja o njegovi prošnji za BPP. To pomeni, da so tudi tožbene navedbe o tem, da A.A. ni več povezana s tožnikovo družino, nedovoljene tožbene novote, ki ne morejo biti predmet presoje v upravnem sporu.

Po navedenem je torej organ za BPP v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 23. člena ZBPP A.A. pravilno štel za družinskega člana prosilca za BPP in pri odločanju o upravičenosti do BPP upošteval vrednost nepremičnin, na katerih ima vpisano lastninsko pravico.

Glede na to, da izpodbijana odločitev ne temelji le na ugotovitvi o tožnikovem premoženju temveč tudi na vrednosti premoženja njegove družine, na drugačno odločitev ne more vplivati niti dejstvo, da tožnik v zemljiški knjigi ni vpisan kot solastnik stavbe na naslovu ... Poleg tega je to dejstvo ugotovil že organ za BPP, saj je tudi to nepremičnino štel kot premoženje tožnikove družine (11. točka na 3. strani obrazložitve).

Ker je sodišče iz vseh navedenih razlogov ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je odločitev sprejelo na seji, saj tožnik navaja dejstva in dokaze, ki jih sodišče ne more upoštevati (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.