Jedro

Upravno sodišče je na podlagi 4. odstavka 5. člena ZUS-1 pristojno odločati v upravnem sporu o zakonitosti aktov organov, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja. Sodišče pa je v obravnavani zadevi presojalo tudi zakonitost 1. odstavka 7. člena Odloka, ker je presodilo, da je tožeča stranka izkazala, da opredelitev distribucijskega omrežja vpliva na njen pravni položaj oziroma na obveznost iz izpodbijanega 1. odstavka 37. člena Odloka. Brez presoje hkratne zakonitosti 1. odstavka 7. člena Odloka namreč ni mogoča le presoja zakonitosti 1. odstavka 37. člena Odloka.

Akti lokalnih skupnosti so vezani na zakon tako, da v vsebinskem smislu ne smejo določati ničesar brez zakonske podlage in zunajzakonskih okvirov. Opredelitev distribucijskega omrežja, kakor je določena v 1. odstavku 7. člena Odloka, je v nasprotju z določbami EZ, ker je tožena stranka to določilo oprla na lastnost plinovoda po delovnem tlaku. Nezakonita opredelitev distribucijskega omrežja v 1. odstavku 7. člena Odloka pa posledično vpliva tudi nezakonitost Odloka v 1. odstavku 37. člena, ki določa obveznost tožeče stranke, in sicer predajo distribucijskega plinovodnega omrežja na območju Občine Medvode, ki je v njeni lasti, izvajalcu.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se ugotovi, da 1. odstavek 7. člena in 1. odstavek 37. člena Odloka o načinu izvajanja javne službe oskrbe s plinom v Občini Medvode nista v skladu z Energetskim zakonom.

Obrazložitev

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja nezakonitost 1. odstavka 7. člena in 1. odstavka 37. člena Odloka o izvajanju javne službe oskrbe s plinom v Občini Medvode (Odlok; Uradni list RS, št. 27/05). Zatrjuje neuporabo ali nepravilno uporabo 4., 30. in 57. člena Energetskega zakona (EZ; Uradni list RS, št. 79/99 in naslednji) in 1. odstavka 79. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Energetskega zakona (EZ-A; Uradni list RS, št. 51/04) v zvezi s 33. in 67. členom Ustave Republike Slovenije, 31. (a in b), 32. in 32. od a – f člena EZ, 1. odstavka 29., 46. in 47. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS; Uradni list RS, št. 32/93), Uredbe o načinu izvajanja gospodarske javne službe dejavnost sistemskega operaterja prenos zemeljskega plina (Uredba; Uradni list RS, št. 97/2004 in nadaljnji), Uredbe o koncesiji za izvajanje gospodarske javne službe dejavnost sistemskega operaterja prenosnega omrežja zemeljskega plina (Uredba o koncesiji; Uradni list RS, št. 109/2004) in Uredbe o energetski infrastrukturi (Uradni list RS, št. 62/2003 in nadaljnji).

Navaja, da je bila na podlagi 1. odstavka 78. člena EZ-A družba A. d.o.o. Ljubljana podjetje, ki je na dan uveljavitve novele EZ opravljalo naloge sistemskega operaterja prenosnega omrežja in je bilo dolžno zagotoviti opravljanje teh nalog v ločeni pravni osebi najpozneje od 1. 1. 2005 dalje. V ta namen je bila ustanovljena hčerinska družba B. d.o.o., to je tožeča stranka, ki ima za opravljanje dejavnosti sistemskega operaterja prenosnega omrežja koncesijo po 37. a členu Uredbe. Izvaja energetsko dejavnost z infrastrukturo, v katero po 7. členu Uredbe spada tudi prenosno plinovodno omrežje. Vse plinovodno omrežje na območju Občine Medvode je prenosno plinovodno omrežje v njeni lasti in je sestavni del njenega zgrajenega prenosnega plinovodnega omrežnega sistema na območju cele države. Predvsem pa na območju Občine Medvode nima nobenega distribucijskega omrežja, kar je po 6. alineji 4. člena EZ energetsko omrežje od prenosnega omrežja dokončnega odjemalca. Dejstvo, da ima na območju Občine Medvode samo prenosno omrežje, izhaja iz evidence infrastrukture. Obveznost vodenja evidence infrastrukture je bila uvedena z Uredbo o energetski infrastrukturi. Ob določitvi infrastrukture o evidenci infrastrukture je vanjo vključila tudi vso plinovodno omrežje na območju Občine Medvode kot del njenega energetskega omrežja, ker kot njena last služi za izvajanje republiške javne službe, za katero je določena. Opredelitev plinovodnega omrežja za distribucijsko in prenosno omrežje po 7. členu Odloka je v nasprotju s 4. členom EZ. Po zakonu ni odločilni kriterij za opredelitev omrežja za prenosno ali distribucijsko omrežje kriterij delovnega (obratovalnega) tlaka v plinovodnih ceveh, kakor po tem kriteriju Odlok razlikuje prenos od distribucijskega plinovodnega omrežja. Po EZ za razlikovanje teh dveh omrežjih je odločilni funkcionalni kriterij. V skladu s tem Uredba v 2. členu določa, da je distribucijsko omrežje tisto plinovodno omrežje plinovodov, ki so funkcionalno zgrajeni na zaključenem geografskem območju, določenem od lokalne skupnosti kot območje izvajanja javne službe dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja in se po njem izvaja distribucija plina do dokončnih odjemalcev. Teh pogojev pa prenosno omrežje v lasti tožnice na območju občine ne izpolnjuje. Opredelitev distribucijskega omrežja v 1. odstavku 7. člena Odloka nasprotuje 4. členu EZ in je posledično omogočila uvedbo obveznosti tožeče stranke do predaje prenosnega omrežja v njeni lasti na območju občine po izpodbijanem 1. odstavku 37. člena Odloka. Če bi Občina Medvode opredelila distribucijsko omrežje v skladu s 4. členom EZ in Uredbe, bi bilo popolnoma jasno in nedvoumno, da plinovodno omrežje tožeče stranke na območju te občine po 4. členu EZ in po Uredbi ni distribucijsko, temveč prenosno omrežje.

Meni tudi, da je tožena stranka nepravilno uporabila 30., 31.a – 31.b, 32. in 32. a – 32. f člena EZ in 1. odstavek 29., 46. in 47. člena ZGJS, Uredbe ter Uredbe o koncesiji. Dejavnost sistemskega operaterja na področju preskrbe s plinom je prenos oziroma distribucija plina in upravljanje, vzdrževanje, obratovanje in razvoj prenosnega oziroma distribucijskega omrežja. Tožeča stranka kot sistemski operater prenosnega omrežja zagotavlja sistemske storitve, ki omogočajo nemoteno, zanesljivo in kvalitetno delovanje plinovodnega omrežja. Sistemske storitve, ki jih zagotavlja, so določene v EZ, ZGJS in navedenih uredbah. Tožeča stranka je dolžna izvajati obvezno republiško gospodarsko javno službo na zanesljiv, varen in učinkovit način v skladu s tehničnimi predpisi. Izpolnjuje vse predpisane pogoje in je določena za izvajanje gospodarske javne službe, dejavnost sistemskega operaterja prenosnega omrežja po 37.a členu Uredbe. Koncesionarno gospodarsko javno službo koncesionar opravlja v svojem imenu in za svoj račun na podlagi pooblastila koncedenta. Prenos koncesije od izvajalca gospodarske javne službe, ki ima koncesijo, na drugo osebo, ni dovoljen, razen pod pogoji, ki jih določa zakon. Pogoji za tak prenos, z izpodbijanim določilom Odloka po zakonu niso bili izpolnjeni. Obveznost po izpodbijanem 1. odstavku 37. člena Odloka kot aktom organa, ki kljub obliki predpisov ureja posamična razmerja, je uvedena brez podlage po ZGJS, EZ in 37.a členu Uredbe in v nasprotju s temi predpisi. Kot sistemski operater prenosnega omrežja lahko zagotavlja sistemske storitve v enotnem in vsestransko usklajenem sistemu odločanja, organizacije dela in delovanja samo na energetskem omrežju, ki ga ima v lasti in če ga sama upravlja. Z izpodbijanim določilom Odloka je uvedena obveznost, da bi morala prenesti upravljanje prenosnega plinovodnega omrežja na osebo, ki je sistemski operater distribucijskega omrežja. To je v nasprotju z ureditvijo opravljanja prenosnega omrežja kot obvezne republiške javne službe po navedenih določbah EZ in navedenih Uredbah tudi iz razloga, ker iz ureditve republiške gospodarske javne službe dejavnost sistemskega operaterja prenosnega omrežja v navedenih določbah ZGJS in EZ ter uredb izhaja, da izvajalec te republiške javne službe ne more biti kdorkoli. Zatrjuje tudi nepravilno uporabo 79. člena EZ-A v zvezi s 33. členom in 67. členom Ustave. Predlaga, naj sodišče 1. odstavek 7. člena in 1. odstavek 37. člena Odloka odpravi. V naknadnih pripravljalnih vlogah tožeča stranka odgovarja na navedbe in stališča tožene stranke in stranke z interesom.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe tožeče stranke. Opozarja na določbo 5. odstavka 30. člena EZ, ki določa, da sta dejavnost sistemskega operaterja distribucijskega omrežja zemeljskega plina in dobava zemeljskega plina tarifnim odjemalcem izbirni lokalni gospodarski javni službi. V skladu s tem zakonskim določilom je tožena stranka v Odloku uredila način opravljanja izbirne gospodarske javne službe oskrbe z zemeljskim plinom na območju Občine Medvode. Opravljanje gospodarske javne službe z zemeljskim plinom zagotavlja javno podjetje C., pravico za opravljanje javne službe pa je bila izvajalcu podeljena za 35 let, kakor določa 6. odstavek 30. člena EZ. Meni, da je potrebno ločevati med prenosnim omrežjem na eni strani in distribucijskim omrežjem na drugi strani. Prenosno omrežje je definirano v 4. členu EZ, bistveno pri tej definiciji pa je, da že sam zakon pogojuje, da se določeno omrežje šteje za prenosno omrežje in sicer s tem, da gre za visokotlačno omrežje. Delitev med prenosnim in distribucijskim omrežjem je urejena tudi v Direktivi Evropskega parlamenta in sveta 2003/55/ES z dne 26. 6. 2003 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom in o razveljavitvi Direktive 98/30/ES (Uradni list ESL, št. 176, 15. 7. 2003), ki je skladno s 1. členom EZ prenesena v pravni red. Kakor je razvidno iz spletne strani Javne agencije Republike Slovenije za energijo (v nadaljevanju Agencija) so za prenosno omrežje značilni tlaki od 50 barov naprej, saj so to tlaki, ki jih dosega prenosno omrežje tožeče stranke. Iz priložene skice omrežja v Občini Medvode pa izhaja, da gre pri celotnem omrežju zgolj za omrežje na področju lokalne skupnosti Občine Medvode in da to omrežje služi zgolj distribuciji zemeljskega plina do končnih odjemalcev. Primerjava določil sistemskih obratovalnih navodil za distribucijsko omrežje zemeljskega plina za geografska območja MOL, Občine Brezovica, Dobrova-Polhov Gradec, Dol pri Ljubljani, Ig, Medvode in Škofljica, ki jih je izdala Agencija, dokazuje, da je vezanost definicije distribucijskega omrežja na največji delovni tlak pod 16 barov pravilna. Delitev glede na tlačno stopnjo je namreč zgolj del delitve, saj je bistven tudi namen. V Občini Medvode pa ni plinskega omrežja, ki bi imel drugačen namen kot distribucijo zemeljskega plina. Vsi plinovodi so namenjeni izključno distribuciji zemeljskega plina in vsi plinovodi dosegajo maksimalno tlačno stopnjo 16 barov. Iz navedenega izhaja neutemeljeno sklicevanje tožeče stranke na evidenco energetske infrastrukture oziroma določila Uredbe o energetski infrastrukturi. Vsa infrastruktura je namreč del te infrastrukture in sama uvrstitev določene infrastrukture v to evidenco še ne pomeni tudi njene uvrstitve bodisi med prenosno, bodisi med distribucijsko omrežje. Uvrstitev omrežja v Uredbi o energetski infrastrukturi na prenosno omrežje je bila izvršena izključno glede na lastništvo. Sporno omrežje se v okolici Ljubljane loči od prenosnega omrežja in vodi v Občino Medvode, kjer se tudi konča. Nikakor ne gre za prenos zemeljskega plina, temveč je omrežje namenjeno izključno distribuciji zemeljskega plina na območju lokalne skupnosti. Sklicuje se tudi na določbo 4. odstavka 31.b člena EZ in dodaja, da je treba v pogodbi zlasti urediti obseg in namen uporabe omrežja, višino najemnine oziroma druga plačila sistemskega operaterja, pogoje in način tekočega in investicijskega vzdrževanja omrežja in druga vprašanja, ki sistemskemu operaterju omogočajo, da učinkovito opravlja svoje naloge po tem zakonu. Iz tega izhaja, da obveznost iz 1. odstavka 37. člena Odloka ni v nasprotju s 1. odstavkom 30. člena EZ v zvezi s 4. odstavkom EZ. S prenosom distribucijskega plinovodnega omrežja v upravljanje izvajalcu tožeča stranka ne bo izgubila lastninske pravice na plinovodnem omrežju oziroma infrastrukturi in bo še vedno imela v lasti infrastrukturo, potrebno za izvajanje obvezne gospodarske javne službe, kakor določa 1. odstavek 79. člena EZ-1. V navedenem primeru tudi ne gre za prenos opravljanja koncesionarne gospodarske javne službe na sistemskega operaterja distribucijskega omrežja, temveč gre prenos distribucijskega plinovodnega omrežja v opravljanje izvajalcu, s katerim bi tožeča stranka v pogodi o opravljanju podrobneje uredila medsebojna razmerja. V nadaljnjih pripravljalnih vlogah tožena stranka odgovarja na stališča tožeče stranke in predlaga, naj sodišče o spornih vprašanjih zasliši priče: Č.Č., D.D. in E.E. Stranka z interesom, katero je sodišče pritegnilo v postopek na podlagi 19. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06), nasprotuje tožbi tožeče stranke in njenemu zahtevku ter v celoti prereka tožbene navedbe. Meni, da mora biti obravnavanje upravičenih odjemalcev nediskriminatorno, zato mora na vsakem delu omrežja, ki je namenjen distribuciji zemeljskega plina, dejavnost sistemskega operaterja distribucijskega omrežja izvajati za to določen sistemski operater in ne kdo drug. Bistvo celotne energetske zakonodaje in še posebej evropske ureditve na tem področju je zagotavljanje nediskriminatornega dostopa do energetskega omrežja in njegove uporabe. Dejavnosti sistemskih operaterjev so v Republiki Sloveniji ločene. Tudi 32. člen EZ določa, da metodologijo za obračunavanje in določitev omrežnine določa v okviru svojih pristojnosti Agencija za energijo na način, ki vzpodbuja učinkovitost izvajalcev in uporabnikov. Bistveno je, da ta člen v nadaljevanju izrecno določa: „ločeno za prenosno, distribucijska omrežja, povezovalne vode in za posamezne sistemske storitve, razen za tiste storitve, za katere se organizira konkurenčni trg“. Nadalje je bistveno, da mora za vsako od teh dejavnosti njen izvajalec imeti licenco oziroma koncesijo, kot je to urejeno v EZ oziroma z gospodarsko javno službo. Ločitev med dejavnostmi je torej bistvena. Da bi lahko eno dejavnost ločili od druge pa je bistvena pravilna in natančna delitev med prenosnim in distribucijskim omrežjem. Zato je potrebno uporabiti definicije kot so urejene tudi v evropskih direktivah. Namen plinovoda v Občini Medvode je zgolj lokalna distribucija, o prenosnem omrežju pa ne more biti govora. Prenosno omrežje poteka v sosednji občini. Ker je namen tega omrežja zgolj lokalna distribucija, je opravljanje tega omrežja lahko izključno v pristojnosti sistemskega operaterja z ustrezno licenco in s koncesijo sistemskega operaterja distribucijskega omrežja. V Občini Medvode je edini sistemski operater distribucijskega omrežja stranka z interesom. Če bi tožnik s tožbo uspel bi to pomenilo, da bi bil v zvezi s konkretnim delom plinovoda, ki se uporablja za lokalno distribucijo v Občini Medvode, sistemski operater onemogočen pri opravljanju nalog sistemskega operaterja na tem delu plinovoda. To bi pomenilo, da je določen del plinovoda brez ustreznega sistemskega operaterja. Lastništvo omrežja oziroma njegovega dela je pri tem vprašanju nepomembno, saj v 31.b členu EZ določa, da v primeru, ko sistemski operater ni lastnik omrežja ali njegovega dela, mora sistemski operater z lastnikom skleniti pogodbo, s katero uredi vsa vprašanja uporabe tega omrežja za opravljanje nalog sistemskega operaterja. Po mnenju stranke z interesom utemeljenost njenih navedb izhaja iz logične razlage določb tako slovenske kot evropske energetske regulative. Če naslovno sodišče meni, da je to potrebno za rešitev tega spora, naj sodišče v zvezi z vprašanjem kriterijev za definicijo posameznega omrežja oziroma dela omrežja in posledično vprašanjem pristojnosti posameznega sistemskega operaterja sodišču EU postavi vprašanje za predhodno odločanje o razlagi pravila prava unije. Bistveno je vprašanje, kateri kriteriji se upoštevajo pri definiciji posameznega sistema kot prenosnega, distribucijskega, skladiščnega in podobno ter posledično določitev pristojnega sistemskega operaterja. V nadaljnji pripravljalni vlogi stranka z interesom odgovarja na stališče tožeče stranke v njenih nadaljnjih vlogah.

Sodišče je povzelo le bistvene navedbe strank, ker je ocenilo, da bi povzemanje vseh obširno izraženih stališč povzročilo nepreglednost sodbe.

Tožba je utemeljena.

Tožeča stranka izpodbija 1. odstavek 7. člena in 1. odstavek 37. člena Odloka ter predlaga njuno odpravo. Navaja, da opravlja na podlagi Uredbe in odločbe o podelitvi koncesije in koncesijske pogodbe na celotnem območju Republike Slovenije naloge sistemskega operaterja prenosnega omrežja zemeljskega plina. Zato meni, da ni zakonit 1. odstavek 37. člena Odloka, ki določa, da je tožeča stranka dolžna predati distribucijsko plinovodno omrežje na območju Občine Medvode, ki je v njeni lasti, v opravljanje izvajalcu (družbi C., d.o.o., Ljubljana) in z njim skleniti pogodbo o upravljanju in vzdrževanju tega območja, prav tako ocenjuje, da ni zakonit 1. odstavek 7. člena Odloka, ki določa opredelitev distribucijskega plinovodnega omrežja.

Upravno sodišče je na podlagi 4. odstavka 5. člena ZUS-1 pristojno odločati v upravnem sporu o zakonitosti aktov organov, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja. Zato je sodišče nedvomno pristojno odločati o zakonitosti 1. odstavka 37. člena Odloka. Sodišče pa je v obravnavani zadevi presojalo tudi zakonitost 1. odstavka 7. člena Odloka, ker je presodilo, da je tožeča stranka izkazala, da opredelitev distribucijskega omrežja vpliva na njen pravni položaj oziroma na obveznost iz izpodbijanega 1. odstavka 37. člena Odloka. Tudi po presoji sodišča brez presoje zakonitosti 1. odstavka 7. člena Odloka ni mogoča le presoja zakonitosti 1. odstavka 37. člena Odloka.

Po določbi 4. odstavka 153. člena Ustave Republike Slovenije morajo posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu. Na zakon so vezani tako, da v vsebinskem smislu ne smejo določati ničesar brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni. V vsebinskem pogledu ne sme upravni predpis izražati ničesar, kar ne bi imelo izrecnega temelja v zakonu. Izpodbijani Odlok je bil sprejet na podlagi 30. člena EZ, ki med drugim določa, da je dejavnost sistemskega operaterja prenosnega omrežja zemeljskega plina obvezna republiška gospodarska javna služba (1. odstavek); da se gospodarska javna služba iz 1. in 2. odstavka tega člena opravljala na podlagi koncesije, ki se podeli za največ 35 let. S koncesijo se ne pridobi izključna pravica upravljanja teh gospodarskih javnih služb (3. odstavek); organiziranje trga z zemeljskim plinom je izbirna republiška gospodarska javna služba. Vlada lahko določi kot organizatorja trga izvajalca gospodarske javne službe organiziranje trga z električno energijo (4. odstavek). Dejavnost sistemskega operaterja distribucijskega omrežja, torej distribucijskega omrežja zemeljskega plina in dobava zemeljskega plina tarifnim odjemalcev sta izbirni lokalni gospodarski javni službi (5. odstavek); kadar samoupravna lokalna skupnost uvede dejavnost sistemskega operaterja distribucijskega omrežja zemeljskega plina kot lokalno gospodarsko javno službo, uredi organizacijo in način njenega izvajanja v skladu s tem zakonom in z zakonom, ki ureja gospodarske javne službe, pri čemer lahko podeli pravico izvajanja te gospodarske javne službe za največ 35 let (6. odstavek).

Distribucijsko in prenosno plinovodno omrežje sta opredeljena v 4. členu EZ, ki kot distribucijsko omrežje določa, da je to energetsko omrežje od prenosnega omrežja do končnega odjemalca, prenosno omrežje pa je visoko napetostno električno omrežje ali visokotlačno plinsko omrežje od proizvajalca oziroma povezave s sosednjimi prenosnimi omrežji do distribucijskega omrežja ali do uporabnika omrežja. Opredelitev distribucijskega omrežja, kakor je določena v 1. odstavku 7. člena Odloka, je po presoji sodišča v nasprotju z določbami EZ, ker je tožena stranka to določilo oprla na lastnost plinovoda po električnem tlaku. Po 1. odstavku 7. člena Odloka je namreč distribucijsko plinovodno omrežje na območju Občine Medvode plinovodno omrežje, katerega delovni tlak je manjši ali enak 16 barov in služi za transport zemeljskega plina do odjemalcev ter uporabnikov ter do drugih distribucijskih plinovodnih omrežjih v sosednjih občinah. Takšna vsebina oziroma določitev distribucijskega plina nima podlage v EZ, ki jasno določa pojem distribucijskega omrežja. Kot rečeno, pa so akti lokalnih skupnosti vezani na zakon tako, da v vsebinskem smislu ne smejo določati ničesar brez zakonske podlage in zunajzakonskih okvirov. Za sporno opredelitev distribucijskega omrežja tožena stranka zato ni imela pooblastila v določbah EZ.

Po presoji sodišča pa nezakonita opredelitev distribucijskega omrežja v 1. odstavku 7. člena Odloka posledično vpliva tudi nezakonitost Odloka v 1. odstavku 37. člena, ki določa obveznost tožeče stranke, in sicer predajo distribucijskega plinovodnega omrežja na območju Občine Medvode, ki je v njeni lasti, izvajalcu (C. d.o.o.). Pristojnost tožene stranke glede na določilo 6. odstavka 30. člena EZ je lahko le ureditev organizacije in načina izvajanja dejavnosti operaterja distribucijskega omrežja zemeljskega plina kot lokalne javne službe, ne more pa z Odlokom posegati v ureditev dejavnosti sistemskega operaterja prenosnega omrežja zemeljskega plina. Ta dejavnost je obvezna republiška gospodarska javna služba, ki se opravlja na podlagi koncesije (3. odstavek 30. člena). Ni pa sporno, da je bila za izvajanje gospodarske javne službe sistemskega operaterja prenosnega omrežja izbrana tožeča stranka, kateri je bila koncesija tudi podeljena in dejavnost sistemskega operaterja prenosnega omrežja zemeljskega plina opravlja. Zanemarljivo tudi ni, da je tožeča stranka registrirana kot družba za upravljanje s prenosnim, in ne distribucijskim omrežjem, ki to dejavnost izkazano opravlja tudi na območju občine Medvode. To izhaja iz odločbe št. 36-221/2006-SP/0V z dne 9. 7. 2007 (priloga A 13), s katero je tožeča stranka ugotovila, da je vlagatelj, C. d.o.o., Ljubljana kot sistemski operater distribucijskega omrežja priključen na prenosno omrežje v upravljanju B. d.o.o. na obstoječem priključku MRP ... na prenosnem plinovodu L 10140 z tehničnimi karakteristikami doseženega odjema. Tudi iz vloge C. d.o.o. za izdajo soglasja za priključitev na prenosno omrežje zemeljskega plina (priloga A 14) izhaja, da je Javno podjetje podalo tožeči stranki vlogo za izdajo soglasja za priključitev na prenosno omrežje zemeljskega plina in sicer v MRP ..., ki je območje v Občini Medvode. Zato nista pravilni stališči tožene stranke in stranke z interesom, da tožeča stranka na območju Občine Medvode nima plinovodnega omrežja, ki ne bi služilo prenosu plina kot registrirane javne službe.

Tožena stranka glede na navedeno ni imela pooblastila, da je z Odlokom posegla na področje urejanja izvajanja javne službe oskrbe s plinom v Občini Medvode, kot to ureja zakon.

Sodišče je iz opisanih razlogov ugotovilo, da Odlok v 1. odstavku 7. člena in 1. odstavku 37. člena ni v skladu z določbami EZ. Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke in spornih členov Odloka ni odpravilo temveč je na podlagi 2. odstavka 64. člena ZUS-1 ugotovilo nezakonitost spornih določil Odloka. Presodilo je, da bi z odpravo spornih določil lahko nastale škodljive posledice glede oskrbe z zemeljskim plinom v Občini Medvode.

Sodišče je o zadevi odločilo na nejavni seji in ni opravilo glavne obravnave ter ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predlaganih prič. Predmet presoje v zadevi je presoja zakonitosti Odloka, zato po presoji sodišča dokazovanje dejanskega stanja, ki naj bi se z zaslišanjem prič potrjevalo, za odločitev ni potrebno.

Sodišče tudi ni sledilo pobudi stranke z interesom za postavitev predhodnega vprašanja sodišču EU, ker je ocenilo, da za rešitev tega spora postavitev predhodnega vprašanja ni potrebno.