Jedro

Pooblaščenec za vročitve ni upravičena oseba za vložitev pritožbe. Prvostopni organ lahko tako pritožbo zavrže, če pooblaščenec, v določenem roku ne predloži pooblastila stranke za vložitev pritožbe.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 8.5.1992.

Obrazložitev

Oddelek za notranje zadeve občine je z odločbo z dne 18.11.1991 zavrnil zahtevo tožnika z dne 31.7.1991 za izdajo potrdila o državljanstvu Republike Slovenije. Prvostopni organ je ugotovil, da je tožniku na podlagi osimskih sporazumov prenehalo državljanstvo takratne SFRJ in SR Slovenije in je zato bil črtan iz državljanske knjige. Zoper to odločbo je vložil pritožbo. Z odločbo z dne 15.1.1992 je prvostopni organ to pritožbo zavrgel, tožena stranka pa je z odločbo, navedeno v izreku te sodbe, zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo o zavrženju pritožbe. V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik dal pooblastilo le za vročitev pisanj, v zvezi s postopkom ugotavljanja tožnikovega državljanstva, ne pa tudi za ostala upravna dejanja. Ustno telefonsko pooblastilo, na katerega se tožnik sklicuje v pritožbi, ni v skladu z določbo 59. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Ostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odločbo o zavrnitvi tožnikove zahteve za izdajo potrdila o državljanstvu, tožena stranka ni mogla upoštevati, ker je tožnikova pritožba prepozna.

Zoper odločbo tožene stranke je tožnik sprožil upravni spor. Tožnik meni, da določbe predpisov, ki se citirajo v izpodbijani odločbi, zanj ne morejo veljati, ker je on kot ekonomski emigrant leta 1958 odšel iz Jugoslavije in se začasno naselil v ZR Nemčiji in ne v Italiji, zato tudi ni mogel podati izjave v smislu osimskega sporazuma. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe. Navaja, da tožnik v tožbi ne izpodbija razlogov za zavrnitev pritožbe, temveč ponavlja materialne razloge, v katere pa se tožena stranka v izpodbijani odločbi ni spuščala, saj je presojala le formalne razloge - ali je imel tožnikov pooblaščenec za vročitve stvarno legitimacijo za vložitev pritožbe.

Tožba je utemeljena.

Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je zoper (zavrnilno) odločbo prvostopnega organa z dne 18.11.1991 pritožbo za tožnika pravočasno vložil .... V pritožbi je navedeno, da vlaga pritožbo po pooblastilu (p.p.) tožnika, med prilogami pritožbe pa je omenjeno "pooblastilo za ...". Tega pooblastila med prilogami pritožbe ni, v upravnih spisih pa je pooblastilo, s katero je tožnik, že prej dne 31.7.1991 pooblastil ... kot pooblaščenca za vročitve (89. člen zakona o splošnem upravnem postopku).

Pravno stališče tožene stranke, da pooblaščenec za vročitve nima aktivne legitimacije za vložitev pritožbe je sicer pravilno, ni pa bil pravilen postopek prvostopnega organa pred zavrženjem pritožbe. Sodišče meni, da bi prvostopni organ moral vloženo pritožbo z dne 15.12.1991 obravnavati kot formalno pomanjkljivo vlogo v smislu 1. odstavka 68. člena zakona o splošnem upravnem postopku in pritožniku določiti rok za predložitev pooblastila za vložitev pritožbe. Šele če pritožnik te formalne pomanjkljivosti ne bi odpravil, bi prvostopni organ lahko pritožbo zavrgel. Prvostopni organ ni ravnal tako, ampak je takoj zavrgel pritožbo. Glede na to sodišče ugotavlja, da v postopku niso bila upoštevana pravila postopka, kar je moglo vplivati na odločitev o stvari ter, da te pomanjkljivosti tudi ni odpravil organ druge stopnje, ko je odločal o tožnikovi pritožbi (1. odstavek 242. člena zakona o splošnem upravnem postopku).

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo. Svojo odločitev je sodišče oprlo na določbo 2. dostavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o upravnih sporih kot tudi zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).