Jedro

Tožnik uveljavlja priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro zaradi posledic bolezni. V določbah ZPIZ-2 za priznanje te pravice ni podlage. Taka podlaga je bila podana v določbah ZPIZ-1, ki pa so prenehale veljati z 31. 12. 2012, razen izjeme, določene v 403. členu ZPIZ-2, ki pa se na tožnika ne nanaša. Po tem členu namreč lahko do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov zavarovanci na podlagi Seznama telesnih okvar pridobijo pravico do invalidnine za telesno okvaro le v primeru, ko je vzrok okvare poškodba pri delu ali poklicna bolezen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 18. 2. 2014 in št. ... z dne 11. 10. 2013 ter, da se tožniku prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro za čas od 16. 8. 2013 dalje in da se toženi stranki naloži, da tožniku povrne stroške postopka v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je v 3. odstavku 403. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl.) določeno, da lahko zavarovanci do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke uveljavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, na podlagi Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar (Seznam TO, Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89) pridobijo tudi pravico do invalidnine v skladu z določbami 143. do 145. in 147. ter 149. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen. Slednje pa pomeni, da zavarovanci, katerih telesna okvara ni posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, te možnosti do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov nimajo. Od uveljavitve novega zakona je minilo že več kot dve leti, vendar pa pristojno ministrstvo ustreznih predpisov s področja varstva invalidov še ni sprejelo. To pa pomeni, da zavarovanci (ki so plačevali zavarovanje enako kot vsi drugi), katerih telesna okvara ni posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, še vedno ne morejo pridobiti pravice do invalidnine za telesno okvaro. Zavarovanci, pri katerih bo telesna okvara, ki ne bo posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni nastala kasneje kot pri tožniku, bodo tako v boljšem položaju kot tožnik in to samo zaradi tega, ker ustrezni predpisi s tega področja še niso bili sprejeti. Z ZPIZ-2 pravica ni bila ukinjena, le navedeni zakon je ne ureja več. Če bi to pravico ukinil, bi to v prehodnih in končnih določbah bilo tudi izrecno zapisano in tudi ne bi bilo potrebe za posebno ureditev v prehodnih določbah, ki bi veljala le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen. Zakonodajalec je le presodil, da ta problematika ne sodi več v sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Navedeno pomeni kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in pravice do socialne varnosti (50. člen Ustave RS). Vsi zavarovanci, torej tisti, ki redno plačujejo ali so do upokojitve redno plačevali pokojninsko in invalidsko zavarovanje, bi morali biti s strani zakonodajalca enako obravnavani. Nepravična in v neskladju z načelom enakosti je trenutna ureditev, po kateri lahko do uveljavitve ustreznih predpisov, pravico do invalidnine za telesno okvaro pridobijo le tisti zavarovanci, katerih telesna okvara je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Pravica do socialne varnosti zagotavlja dostojno življenje in je tesno povezana s pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Kot jedro pravice do socialne varnosti je treba razumeti tudi pravico do dajatev in storitev ob nastopu določenih socialnih primerov, ki so povezani z izgubo dohodka ali s povečanjem stroškov, med drugim torej tudi zaradi bolezni. Spoštovanje načela enakosti in zagotavljanje enakega obravnavanja je ena temeljnih zahtev, na katero mora zakonodajalec paziti pri urejanju pravic, ki pomenijo izvrševanje ustavne pravice do socialne varnosti. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 18. 2. 2014, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 11. 10. 2013. Z omenjeno odločbo je tožena stranka odločila, da tožnik nima pravice do invalidnine za telesno okvaro.

6. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje in ker med strankama tudi ni sporno, je bila zahteva za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro vložena 16. 8. 2013. V navedenem času pa je že veljal ZPIZ-2, ki pravice do invalidnine za telesno okvaro v primeru, ko gre za posledice poškodbe izven dela oziroma bolezni, več ne ureja. Že iz citiranega 3. odstavka 403. člena namreč izrecno izhaja, da do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov lahko zavarovanci na podlagi Seznama TO pridobijo pravico do invalidnine za telesno okvaro le v primeru, ko je vzrok okvare poškodba pri delu ali poklicna bolezen.

7. Tožnik uveljavlja priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro zaradi posledic bolezni, kar očitno med strankama tudi ni sporno. V tem primeru, pa tudi po stališču pritožbenega sodišča, v določbah ZPIZ-2 ni podlage za priznanje omenjene pravice. Taka podlaga je bila podana v določbah ZPIZ-1, ki pa so prenehale veljati z 31. 12. 2012, razen izjeme, določene v že citiranem 403. členu ZPIZ-2, ki pa se na tožnika ne nanaša. 8. Sodišče prve stopnje je ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno razsodilo, da tožnik nima pravice do invalidnine za telesno okvaro kot posledico bolezni.

9. Glede pritožbenih navedb, da naj bi taka ureditev, kot je razvidna iz določb ZPIZ-2, pomenila kršitev z ustavo zagotovljenih pravic, pa pritožbeno sodišče poudarja, da ima zakonodajalec pri določanju pravic iz socialne varnosti široko polje proste presoje. Ureditev, kot je razvidna iz določb ZPIZ-2 po mnenju pritožbenega sodišča ni v nasprotju z določili Ustave RS. Na enako stališče se je pritožbeno sodišče postavilo tudi v drugih zadevah(1).

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

(1) Glej Psp 78/2015 z dne 7. 5. 2015 in Psp 641/2014 z dne 12. 3. 2015