Jedro

Kaznivo dejanje ponarejanja listin po 251. členu KZ-1 stori, kdor ponaredi listino ali spremeni pravo listino, zato da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor ponarejeno ali spremenjeno listino uporabi kot pravo. To kaznivo dejanje se lahko stori le naklepno. Predpostavka za kaznivo dejanje je, da se storilec zaveda, da gre za krivo listino. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica storila kršitev z znaki tega kaznivega dejanja s tem, da je opustila dolžnost skrbno preveriti projektno dokumentacijo oziroma žige in podpis projektanta (ki naj bi bil ponarejen), je napačna (oziroma vsaj preuranjena), saj ni ugotovljeno, da je tožnica naklepno dopustila, da se je sporna listina uporabila kot prava.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je izredna odpoved št. ... z dne 2. 6. 2010, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita ter da pogodba o zaposlitvi z dne ..., ki sta jo dne 26. 3. 2009 sklenili tožnica in tožena stranka, s to izredno odpovedjo ni bila odpovedana, temveč še traja; da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji zagotoviti ter omogočiti delo na njenem delovnem mestu referenta za priključke II, vse v roku 8 dni; da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati plačo ter vse ostale prejemke iz delovnega razmerja od dneva nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, in sicer od 4. 6. 2010 do ponovnega nastopa dela na delovnem mestu referent za priključke II, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, ki tečejo od dneva zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska plače in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja do plačila, vse v 8 dneh. (I. točka izreka). Sklenilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni ter ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da tožena stranka ni prekoračila subjektivnega 30-dnevnega roka za vročitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ko je 4. 6. 2010 vročila izredno odpoved, potem ko je tožena stranka sama v izredni odpovedi napisala, da je za očitane kršitve izvedela dne 3. 5. 2010. Izpodbijana sodba temelji na zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, predvsem dejstva o dejanskem delovnem področju tožnice po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, in dejstva, da je tožnica ponarejala projekte. Tožena stranka niti v izreku niti v obrazložitvi odpovedi vsebinsko ni določno opredelila in dokazala obstoja relevantnega dejanskega stanja, iz katerega bi bilo mogoče zaključiti, da očitane kršitve obstajajo. Tožena stranka, ki ima v postopku izredne odpovedi dokazno breme za dokazovanje obstoja in utemeljenosti odpovednih razlogov, se v kontekstu argumentov za obstoj domnevnega ponarejanja projektov pavšalno sklicuje na projekte, ne da bi jih določno opredelila. Iz izredne odpovedi ni razvidno, za kakšne projekte gre. Tožena stranka in sodišče sta opustila dolžno definicijsko opredelitev zakonske ureditve projektov v smislu Zakona o graditvi objektov in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisov. Iz izredne odpovedi izhajajo trditve, da je avtor spornih projektov podjetje A d.o.o., in iz navedb tožene stranke ni jasno, kako so ti projekti povezani s tožnico in njenim delom. Tožnica po pogodbi o zaposlitvi ni bila zavezana uporabljati projektov in v okviru svojih delovnih nalog ni bila pristojna za izdajanje soglasij na projekte, prav tako ji ni tožena stranka odredila izdajanja soglasij k projektni dokumentaciji za vodovodne priključke. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, kakšno delo je bila tožnica dolžna opravljati po pogodbi o zaposlitvi. V sklopu nalog tožnice je bilo izdelovanje projektov za vodovodne priključke. Izdaja soglasja predstavlja upravno zadevo, ki jo lahko vodijo le uradne osebe s pooblastilom, česar pa tožnica ni imela. Tožnica po sklenjeni pogodbi ni bila pristojna in pooblaščena za izdajanje soglasij ali drugih dovoljenj, niti ji ni bilo odrejeno pregledovanje projektov in/ali dokumentacije pred izdajo soglasij. Ločenost postopkov izdelave projekta in izdaje soglasja na projekt je nujna zaradi zagotavljanja nadzora. Pravilnik, na katerega se sklicuje sodišče v 8. točki obrazložitve, velja za odgovorne projektante v gradbeništvu, kar pa tožnica ni bila. Za zatrjevano dejstvo, da je tožnica dobila naročilo za izdelavo projekta v zadevi investitorke A.A., ni bilo dokaza. Če bi bil očitek tožene stranke resničen, bi morala tožena stranka v postopku odpovedi predložiti podpisan delovni nalog, in ne le fotokopijo delovodnika, ki ga sodišče navaja med izvedenimi dokazi. Opomba, da naj bi vlogo A.A. v reševanje prinesla tožnica, je vpisana v delovodnik naknadno, na kar kaže kronološko neskladje vpisov v delovodniku. Poleg tega pa v 17 letih dela tožnice pri toženi stranki pri nobeni drugi vlogi ni bila posebej pripisana opomba, kdo je vlogo prinesel v reševanje. Zastopnik tožene stranke je izpovedal, da podlaga za odgovornost tožnice za očitano ponarejanje dokumentov ni bila delovodnik, pač pa je bila tožnica spoznana za odgovorno že na podlagi prijave projektantke B.B.. Tožnica ni imela v osebni uporabi skenerja, temveč je bil ta v skupni rabi vseh zaposlenih. To pomeni, da so imeli dostop do njega vsi zaposleni. Priča C.C. je izpovedala, da ima tožena stranka dva ločena delovodnika, enega za projekte in enega za soglasja. Tožnica je delala na zadevah projektov, zato bi tožena stranka v dokazovanje logično morala predložiti delovodnik za projekte, a je predložila fotokopijo delovodnika za soglasja. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica tista, ki je ponaredila projektno dokumentacijo, je nerazumljiv in ni oprt na verodostojne dokaze, temveč le na izpoved zaslišane priče, ki pa ima interes za tak izid postopka. Kazenska ovadba ni dokaz, iz nje pa izhaja, da policisti niso mogli ugotoviti načina skeniranja in podpisovanja projektov, niti potrditi dejstva, da so te projekte našli na računalniku tožnice. Objekta investitorjev A.A. in D.D. nista novogradnji, da bi po določbah Zakona o graditvi objektov potrebovala projekt za priključitev na vodovodno omrežje, saj sta že bila priključena na javno vodovodno omrežje. Za namestitev drugega priključka pa v predpisih ni bila zahtevana predložitev projekta, ki ga je pogojevala tožena stranka.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga potrditev izpodbijane sodbe. Tožena stranka je po podaji prijave B.B. potrebovala nekaj časa, da je trditve preverila in potrdila, in tako je šele 5. 5. 2010 ugotovila, da je listine ponaredila tožnica. Zato je odpoved z dne 2. 6. 2010 pravočasna. Kršitve tožnice imajo tudi vse znake kaznivega dejanja, kar pomeni, da je v skladu z 2. odstavkom 110. člena Zakona o delovnih razmerjih možno podati izredno odpoved ves čas, ko je možen kazenski pregon storilca. Delo tožnice po pogodbi o zaposlitvi je bilo vezano na izdajo soglasij za priključitev na javno vodovodno omrežje za nov vodovodni priključek ali pri spremembi priključka. V konkretnem primeru ni šlo za vprašanje pristojnosti izdaje soglasij, temveč za dejstvo, da je tožnica ponaredila listine (žig in podpis odgovornega projektanta na projektu) in take listine uporabila kot prave. Tožena stranka je očitke v izredni odpovedi in ponarejene projekte določno in natančno opredelila, poleg tega pa je podrobno pojasnila izsledke preiskave. Tožena stranka je obstoj in utemeljenost odpovednih razlogov dokazala in sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Dokazano je, da je naročilo za izdelavo projekta, v katerem so bile ponarejene listine, prevzela tožnica. Navajanje tožnice, da neobstoj delovnega naloga potrjuje nasprotno, ne vzdrži kritične presoje, prav tako so neupoštevne navedbe tožnice, da je bil vpis spornega projekta opravljen v napačen delovodnik in da tožnica ni imela skenerja v osebni uporabi. Bistvena je namreč vsebina vpisa in to, da je vloge, v katerih so bile ponarejene listine, reševala tožnica. V primeru investitorjev A.A. in D.D.je šlo za obstoječi objekt dvojček z enim priključkom, za vsako spremembo (ali nov priključek) pa je potrebno pridobiti soglasje upravljalca, za kar je potrebna projektna dokumentacija vodovodnega priključka na nivoju PZI.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, relativne bistvene kršitve določb postopka pa pritožba uveljavlja le pavšalno, zato izpodbijane sodbe v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ni popolno in pravilno ugotovilo dejanskega stanja, in da je deloma zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev nepravilna oziroma vsaj preuranjena.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 6. 2010, ki jo je tožena stranka podala tožnici na podlagi 110. ter 1. in 2. alineje 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji). V njej ji je očitala kršitev predpisov z znaki kaznivega dejanja (ker je tožnica ponarejala listine, tako da je namestila skenirane žige in podpise B.B. kot odgovornega projektanta in odgovornega vodje pri projektih, pri katerih B.B. to nikoli ni bila in te listine uporabila v službi kot resnične, s tem pa strankam in delodajalcu lažno in neresnično prikazovala, da je delo projektiranja opravila tretja oseba). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka ravnala zakonito, ko je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker bi tožnica morala preveriti prejete projekte, česar pa ni storila in je ponarejene listine uporabila kot prave. To pa predstavlja hudo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma, ki ima hkrati znake kaznivega dejanja in onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med pravdnima strankama, zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Skladno s 1. in 2. alinejo 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja) ali če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja). Tožena stranka je tožnici v odpovedi z dne 2. 6. 2010 očitala kaznivi dejanji ponarejanja listin ter goljufije, ter navedla, da tožnica ni bila upravičena sprejemati nikakršnih plačil v zvezi s projekti ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost delodajalca, in pomenijo ali bi lahko pomenili konkurenco za delodajalca. Sodišče prve stopnje je presodilo, da ni dokazano, da bi ravno tožnica ponaredila projektno dokumentacijo oz. žige in podpis odgovornega projektanta v zadevi investitorke A.A. in na drugih projektih, ki jih je tožena stranka izpostavila v izredni odpovedi. Ugotovilo pa je, da je tožnica ponarejeno dokumentacijo v zadevi A.A. uporabila kot pravo oz. jo kot takšno posredovala v nadaljnji postopek, česar se je zavedala in je tako dejanje hotela storiti. Tožnica naj bi bila dolžna z vso skrbnostjo preveriti vsako naročilo za projekt oz. projektno dokumentacijo, med drugim je bila dolžna preveriti, ali ima projekt ustrezen podpis in žig. Vendar je to svojo dolžnost opustila, s čimer je dopustila, da se je ponarejena listina uporabila kot prava. Kršila pa je tudi pravila tožene stranke in veljavne predpise v zvezi s pridobitvijo soglasja za vodovodni priključek in projektno dokumentacijo v zvezi s tem.

Takšen zaključek sodišča prve stopnje je zmoten oziroma vsaj preuranjen. Iz izvedenih dokazov namreč ne izhaja, da je tožnica naklepoma dopustila, da se je listina uporabila kot prava. Kaznivo dejanje ponarejanja listin po 251. členu Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 in spremembe) stori, kdor ponaredi listino ali spremeni pravo listino, zato da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor ponarejeno ali spremenjeno listino uporabi kot pravo. To kaznivo dejanje se lahko stori le naklepno. Predpostavka za kaznivo dejanje je, da se storilec zaveda, da gre za krivo listino. Sodišče prve stopnje zaključka o obstoju tožničinega naklepa za ponarejanje listin sodišče prve stopnje ni obrazložilo, obstoj kaznivega dejanja uporabe krive listine kot prave pa je utemeljilo s tem, da je sporen projekt urejala ravno tožnica. Iz izpovedi direktorja tožene stranke E.E. izhaja, da so bili skeni žigov in podpisov zelo dobri, ker so imeli modro barvo obrisa žigov oz. podpisov ter da bi poleg tožnice tudi služba za soglasja morala preveriti, ali je žig in podpis originalen. Sodišče prve stopnje se do teh delov izpovedbe priče E.E. (ki bi lahko pomenili, da je tako tožnica kot služba za soglasja nehote spregledala, da ne gre za originalne žige in podpise, ker so bili skeni videti kot originali) ni opredelilo. Uporabilo je le del pričine izpovedbe, da je bila po njenem mnenju tožnica med drugim dolžna preveriti, ali ima projekt ustrezen originalen žig in podpis, in zaključilo, da je tožnica storila kaznivo dejanje ponarejanja listin s tem, ko je opustila to dolžnost. Glede na navedeno je po oceni pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi pomembno tudi, kakšne zadolžitve je imela tožnica na svojem delovnem mestu v zvezi s projekti vodovodnih priključkov. Iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožnica na delovnem mestu referent za priključke II bila dolžna opravljati naslednje naloge: nadziranje in kontrola zahtevnejših vodovodnih in kanalizacijskih priključkov, vodenje evidenc vseh priključkov ter ostala dela in naloge, po navodilu nadrejenega, ki izhajajo iz procesa. V zvezi z delovnimi zadolžitvami tožnice je priča E.E. izpovedala, da je bila tožena stranka v primeru, ko je projektno dokumentacijo za vodovodni priključek projektiral zunanji projektant, dolžna prekontrolirati pravilnost in strokovnost projekta, zato je bila tožnica dolžna strokovno pregledati vlogo in projekt. Pregledati je morala ustreznost dokumentacije in preveriti, ali je zunanji projektant pravilno sprojektiral vodovodni priključek ter ali je možno izvesti priklop na vodovodno omrežje. Priča je dodala, da bi tudi služba za soglasja morala preveriti žige in podpise. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju tožničinih dolžnosti ni izhajalo iz pogodbe o zaposlitvi, temveč le iz dela izpovedbe priče E.E. Pritožba zato utemeljeno graja ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, kakšna dela je bila tožnica po pogodbi o zaposlitvi sploh dolžna opravljati, saj dejansko stanje s tem v zvezi ni bilo v zadostni meri razčiščeno. Navedene okoliščine so po oceni pritožbenega sodišča pomembne za presojo, s katerim dejanjem oziroma opustitvijo je tožnica storila kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima hkrati vse znake kaznivega dejanja (1. alineja 111. člena ZDR) oziroma hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjenih naklepoma ali iz hude malomarnosti (2. alineja 11. člena ZDR) in ki je lahko razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica kaznivo dejanje ponarejanja listin storila s tem, ko je opustila dolžno skrbnost preverjanja žiga in podpisa in tako tudi kršila pravila tožene stranke ter veljavne predpise, ki se nanašajo na pogoje za pridobitev soglasja za vodovodni priključek in projektno dokumentacijo, pa je nepravilen tudi iz razloga, ker se takšna kršitev tožnici v izredni odpovedi sploh ni očitala. Sodišče pa je v postopku presojanja, ali je tožena stranka kot delodajalec dokazala utemeljenost odpovednega razloga, navedenega v izredni odpovedi, vezano na opis dejanj iz izredne odpovedi (čeprav na pravno kvalifikacijo ni vezano).

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani in je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, da se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bilo strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari. V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek zlasti v zvezi z nalogami tožnice na delovnem mestu referent za priključke II in ugotoviti, kakšne zadolžitve in pristojnosti je imela tožnica na svojem delovnem mestu. Dodatno naj zasliši priče, po potrebi pa naj v okviru preiskovalnega načela iz 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) pridobi opise nalog delovnih mest iz sistemizacije delovnih mest. Sodišče prve stopnje naj tudi razišče posamezne znake očitanih kaznivih dejanj, še posebej obstoj naklepa za ponarejanje listin in presodi, ali gre za utemeljen odpovedni razlog po določbah 1. in 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR in ali je izpolnjen tudi pogoj za izredno odpoved po 1. odstavku 110. člena.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.