7. 3. 2006

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. z Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 23. februarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1921/2004 z dne 17. 11. 2004 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku pritožnika (v pravdi tožnika) in ugotovilo, da je najemna pogodba št. 1586 z dne 6. 10. 1995, ki sta jo sklenili toženi stranki za enosobno stanovanje št. 8 na Ulici V. V. 23 v U., nična. Sodišče je drugi toženi stranki naložilo izpraznitev navedenega stanovanja. Zoper prvostopenjsko sodbo sta se toženi stranki pritožili. Z izpodbijano sodbo je Višje sodišče njunima pritožbama ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodba Višjega sodišča temelji na stališču, da sporna najemna pogodba za nedoločen čas, ki sta jo med denacionalizacijskim postopkom sklenili toženi stranki, ne pomeni nedovoljenega razpolaganja v smislu 88. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZDen).

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje, da so mu z izpodbijano sodbo Višjega sodišča kršeni načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravica do zasebne lastnine (33. člen v zvezi s prvim odstavkom 67. člena Ustave). Meni, da mu je bilo zaradi stališča Višjega sodišča onemogočeno uveljavljanje lastninske pravice in iz nje izvirajočih upravičenj. Pritožnik podrobno pojasnjuje dejanske okoliščine v zvezi sklenitvijo sporne najemne pogodbe ter svojo razlago materialnega prava. Po njegovem mnenju je že sklenitev najemne pogodbe za določen čas, ki sta jo toženi stranki sklenili dne 12. 12. 1992, pomenila izpolnitev obveznosti prve tožene stranke, ki ji jo je nalagal 147. člen Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I in nasl. – SZ). Zato naj bi bilo zmotno stališče Višjega sodišča, da v obravnavnem primeru ni pomembno, da je bila najprej sklenjena najemna pogodba za določen čas in da je prva tožena stranka šele potem, ko je ugotovila, da je ravnala napačno, ker z bivšimi imetniki stanovanjske pravice, ki niso državljani Slovenije, ni sklenila najemne pogodbe za nedoločen čas, to napako odpravila s sklenitvijo nove pogodbe. Pritožnik zatrjuje, da mu je s tem, ko druga tožena stranka na podlagi sporne najemne pogodbe izvršuje svojo pravico do uporabe stanovanja za nedoločen čas in plačuje neprofitno najemnino, odvzeta pravica do posesti spornega stanovanja oziroma do uveljavljanja upravičenj, ki izhajajo iz lastninske pravice. Opozarja še, da mu je bila zaradi dolgotrajnega sodnega postopka in spremembe procesnega zakona odvzeta možnost vložitve revizije, s čimer naj bi bil postavljen v neenakopraven položaj v primerjavi s tistimi, o zahtevkih katerih je sodišče odločilo pred uveljavitvijo spremenjenega zakona. Predlaga, naj Ustavno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne Višjemu sodišču v novo odločanje.

B.

3.Ustavni pritožnik zmotno razume pravno naravo ustavne pritožbe, ko skuša v njej uveljavljati svojo razlago prava, s katero v pravdi ni uspel. Z večino navedb v ustavni pritožbi namreč oporeka le pravilni uporabi materialnega prava, kar pa ne more biti predmet preizkusa pred Ustavnim sodiščem. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnih postopkih, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pritožnik v ustavni pritožbi sicer zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, vendar je s svojimi navedbami ne izkaže. Pritožnik nasprotuje predvsem stališču Višjega sodišča, da ni pomembna okoliščina, da je bila najprej sklenjena najemna pogodba za določen čas in da je prva tožena stranka šele potem, ko je ugotovila, da je ravnala napačno, ker z bivšimi imetniki stanovanjske pravice, ki niso državljani Slovenije, ni sklenila najemne pogodbe za nedoločen čas, to napako odpravila s sklenitvijo nove pogodbe. Gre za oceno sodišča, v pravilnost katere se Ustavno sodišče ne more spuščati. Višje sodišče je sicer dovolj izčrpno obrazložilo razloge za stališče, po katerem sklenitev sporne najemne pogodbe ne krši prepovedi razpolaganja iz 88. člena ZDen. Dejstvo, da se pritožnik s temi razlogi ne strinja, pa ne zadošča za sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave.

5.Tudi pritožnikov očitek o kršitvi pravice do zasebne lastnine (33. člen v zvezi s prvim odstavkom 67. člena Ustave) je neutemeljen. Za kršitev te ustavne pravice bi šlo le v primeru, če bi sodišče pri odločanju zavzelo kakšno pravno stališče, ki bi bilo z vidika te ustavne pravice nesprejemljivo. Pritožnik z navedbami v ustavni pritožbi ne izkaže, da bi bil obravnavan primer tak.

6.V zvezi z očitkom pritožnika, da mu je bila zaradi dolgotrajnega sodnega postopka in spremembe procesnega zakona odvzeta možnost vložitve revizije, s čimer naj bi bil postavljen v neenakopraven položaj v primerjavi s tistimi, o zahtevkih katerih je sodišče odločilo pred uveljavitvijo spremenjenega zakona, je treba pojasniti, da je Ustavno sodišče že zavrnilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP), ki je postrožil pogoje za dopustnost revizije. ZPP se namreč glede tega vprašanja po prehodni določbi prvega odstavka 498. člena ZPP uporablja tudi za postopke, ki so se začeli še pred njegovo uveljavitvijo, če je bila prvostopenjska sodba izdana po njegovi uveljavitvi (sklep Ustavnega sodišča št. U-I-21/02 z dne 12. 9. 2002, Uradni list RS, št. 83/02 in OdlUS XI,166).

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana dr. Janez Čebulj in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić