Jedro

Ker so obresti v izvršilnem naslovu določene zgolj opisno, mora izvršilno sodišče v izvršilnem postopku odločiti o tem, kakšne so te zakonske zamudne obresti, pri tem pa uporabiti zakonska določila, ki urejajo višino zamudnih obresti, vključno s pravilom ne ultra alterum tantum. Ker so v izvršilnem naslovu določene zakonske zamudne obresti od 19.10.1999 dalje do plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-300/04 z dne 02.03.2006, s katero je Ustavno sodišče delno razveljavilo določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika – OZ, v kolikor se ta nanaša na tek zamudnih obresti iz obligacijskih razmerij nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 01.01.2002. Sodišče prve stopnje je moralo upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS US U-I 300/2004 z dne 2.3.2006, upoštevaje določbo tretjega odstavka 1. člena Zakona o ustavnem sodišču – ZustS, v skladu s katero so odločbe ustavnega sodišča obvezne. Tudi konkretna odločba zato predstavlja splošni pravni akt, ki ga morajo sodišča po uradni dolžnosti upoštevati pri odločanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka ugovoru dolžnika ugodilo in sklep o izvršbi opr. št. z dne 06.05.2005 razveljavilo ter predlog za izvršbo zavrglo. V 2. točki izreka je ugotovilo, da terjatev upnika na dan 01.02.2005 skupno znaša 7.338,55 EUR, v 3. točki izreka pa upniku naložilo, da mora dolžniku povrniti 32,84 EUR izvršilnih stroškov.

Zoper takšno odločitev se po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP pravočasno pritožuje upnik. Navaja, da bi bil predlog za izvršbo v celoti utemeljen, v kolikor bi sodišče predmetno zadevo obravnavalo pravočasno, saj se je z listinsko dokumentacijo v zadevi dokazalo, da je dolžnik tisti, ki je nepravilno obračunaval zakonske zamudne obresti, in tudi prvostopno sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa ugotavlja, da je pravilen način obračuna obresti, vsaj do 28.06.2003 konformni način, kar pomeni, da je upnik dal pravilen obračun obresti od 19.10.1999 do 28.06.2003, dolžnik pa je nepravilno podajal obračun celotnega obdobja zakonskih zamudnih obresti, saj jih je obračunal po linearni metodi. Po njegovem mnenju je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe materialnega prava, saj prenehanje teka zakonskih zamudnih obresti ne bi smelo upoštevati po uradni dolžnosti, dolžnik pa ugovora ne ultra alterum tantum ni podal. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa oziroma podrejeno njegovo razveljavitev ter priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. V obravnavani zadevi je dovolilo izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, in sicer pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v opr. št. P z dne 21.12.2004. V izvršilnem naslovu je predvideno plačilo glavnice dolga skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.10.1999 dalje do plačila ter dosojenih pravdnih stroškov postopka. Ker so obresti v izvršilnem naslovu določene zgolj opisno, mora izvršilno sodišče v izvršilnem postopku odločiti o tem, kakšne so te zakonske zamudne obresti, pri tem pa uporabiti zakonska določila, ki urejajo višino zamudnih obresti, vključno s pravilom ne ultra alterum tantum. Ker so v izvršilnem naslovu določene zakonske zamudne obresti od 19.10.1999 dalje do plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-300/04 z dne 02.03.2006, s katero je Ustavno sodišče delno razveljavilo določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika – OZ, v kolikor se ta nanaša na tek zamudnih obresti iz obligacijskih razmerij nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 01.01.2002. Za te terjatve se namreč na podlagi Ustavne odločbe uporablja pravno pravilo 376. člena OZ, po katerem obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih in neplačanih obresti doseže glavnico. Sodišče prve stopnje je moralo upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS US U-I 300/2004 z dne 2.3.2006, upoštevaje določbo tretjega odstavka 1. člena Zakona o ustavnem sodišču – ZustS, v skladu s katero so odločbe ustavnega sodišča obvezne. Tudi konkretna odločba zato predstavlja splošni pravni akt, ki ga morajo sodišča po uradni dolžnosti upoštevati pri odločanju. Pritožbeni očitek zmotne materialnopravne presoje je posledično neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je pravilno opravilo izračun terjatve upnika v skladu z načelom ne ultra alterum tantum in poračunalo terjatev skladno z določbo 288. člena OZ, pri tem pa ugotovilo, da je dolžnik s plačilom v višini 7.733,94 EUR (prej 1.853.362,00 SIT) dne 01.02.2005 v celoti poravnal izterjevano terjatev upnika, ki je na ta dan znašala 7.338,55 EUR.

Glede na izrecne pritožbene navedbe sodišče druge stopnje še dodaja, da sodišče na izračun obresti, ki ga predloži katera od strank ni vezano in je dolžno z uporabo računalniškega programa, ki ga sodišča uporabljajo za izračun obresti, samo preveriti pravilnost posameznega izračuna. Tako dejstvo, da je bodisi dolžnik bodisi upnik napačno izračunal obresti na sprejeto odločitev ne vpliva. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pojasnilo kako je opravilo izračun zamudnih obresti, zakaj ni upoštevalo predloženega obračuna upnika in dolžnika oziroma zakaj je upoštevalo dolžnikov obračun zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov (drugi odstavek na strani 4 izpodbijanega sklepa).

Glede na navedeno je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbena izvajanja pa neutemeljena.

Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo upnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in je posledica neuspeha s pritožbo.

Določbe ZPP so bile uporabljene na podlagi 15. člena ZIZ.