Jedro

Materialnopravno zmotno je pritožbeno sklicevanje na zastaranje odškodninske terjatve po določbi prvega in drugega odstavka 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ker je za zastaranje regresnega zahtevka zavarovalnice proti vinjenemu povzročitelju prometne nesreče potrebno zastaranje presojati po tretjem odstavku 376. člena ZOR v zvezi s tretjim odstavkom 380. člena ZOR. V danem primeru gre namreč za zahtevek v zvezi s prekršitvijo zavarovalne pogodbe o obveznem zavarovanju, ne pa za odškodninski zahtevek. Po določbi tretjega odstavka 380. člena ZOR pa terjatve zavarovalnic iz zavarovalnih pogodb zastarajo v treh letih, pri čemer izhajajoč iz določbe prvega odstavka 361. člena ZOR zastaranje začne teči z izplačilom odškodnine oškodovancu.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženca obsodilo, da mora tožeči stranki plačati 1,175.916,00 SIT iz naslova regresa in to po ugotovitvi, da je toženec v vinjenem stanju povzročil prometno nezgodo, v kateri je nastala škoda in katere del iztožuje tožnica, ki je celotno škodo oškodovancu plačala. V odločbi o pravdnih stroških je toženo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Proti navedeni sodbi se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava, s pritožbenim predlogom na razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba nima prav, da je prvostopno sodišče "neenakopravno obravnavalo stranke in poslovalo v nasprotju z določili ZPP". Tako kršitev postopka pritožba vidi v tem, da je bila glavna obravnava z dne 19.2.2002 in z dne 19.3.2002 nepravilno opravljena v nenavzočnosti tožene stranke. Takim izvajanjem pritožbe pa ni pritrditi, ker je na navedeni glavni obravnavi pooblaščenec tožene stranke bil pravilno vabljen, na glavno obravnavo pa tudi ni pristopil. Tožena stranka pa je bila po sodišču pravilno tudi seznanjena s podatki Statističnega urada Republike Slovenije o povprečni bruto in netto plači za leto 1998 (priloga A 28). Tako pa se pokaže, da toženi stranki ni bila kratena pravica do obravnavanja, kot to tožena stranka v pritožbi smiselno zatrjuje. Pri tem pa velja še pripomniti, da podatki statističnega urada o povprečni bruto in netto plači za leto 1998 imajo značaj javnega podatka, torej splošno znanega dejstva. Pritožbeno sodišče tudi nima prav nobenega pomisleka v ugotovitve in zaključke prvostopnega sodišča: - da je do prometne nesreče, v kateri je bil udeležen zavarovanec tožeče stranke, to je toženec, prišlo dne 25.9.1995 in da je v tej prometni nesreči nepremoženjsko škodo utrpel B. P., kateremu je zavarovalnica iz naslova nepremoženjske škode izplačala odškodnino v znesku 1,100.000,00 SIT ter pripadajoče pravdne stroške in to na podlagi sodne poravnave, sklenjene pred Okrožnim sodiščem v Mariboru v pravdni zadevi opr. št. P 1042/96 z dne 30.6.1998; - da je bil v zgoraj navedeni poravnavi skupni znesek v višini 1,430.987,00 SIT izplačan oškodovancu dne 1.7.1998; - da je toženec odklonil preiskavo oziroma možnost ugotavljanja alkoholiziranosti ter je tako prometno nesrečo povzročil pod domnevo vinjenosti v skladu s točko 3 c 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti in je tako izgubil kritne zavarovalne pravice iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja; - da je povprečna mesečna netto plača za mesec junij leta 1998 znašala 99.811,00 SIT, pri čemer zavarovalnica po 3. točki drugega odstavka 3. člena Splošnih pogojev AO-93 lahko regresira največ do 12 povprečnih mesečnih osebnih dohodkov v Republiki Sloveniji. Pritožba nima prav, da je terjatev tožeče stranke proti tožencu zastarala. Materialno-pravno zmotno je pritožbeno sklicevanje na zastaranje odškodninske terjatve po določbi prvega in drugega odstavka 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ker je za zastaranje regresnega zahtevka zavarovalnice proti vinjenemu povzročitelju prometne nesreče potrebno zastaranje presojati po tretjem odstavku 376. člena ZOR v zvezi s tretjim odstavkom 380. člena ZOR. V danem primeru gre namreč za zahtevek v zvezi s prekršitvijo zavarovalne pogodbe o obveznem zavarovanju, ne pa za odškodninski zahtevek. Po določbi tretjega odstavka 380. člena ZOR pa terjatve zavarovalnic iz zavarovalnih pogodb zastarajo v treh letih, pri čemer izhajajoč iz določbe prvega odstavka 361. člena ZOR zastaranje začne teči z izplačilom odškodnine oškodovancu. V danem primeru pa je bilo izplačilo oškodovancu izvršeno dne 1.7.1998, tožba pa je bila vložena 7.1.1999 in tako se pokaže ugovor tožene stranke, katerega obširno ponavlja tudi v pritožbi, glede zastaranja neutemeljen. Neuspešna pa so tudi pritožbena izvajanja, da je toženec odklonil preizkus z alkotestom zaradi "grdega ravnanja policije". Takim pritožbenim izvajanjem ni pritrditi, ker je prvostopno sodišče povsem pravilno ugotovilo na podlagi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, da toženec ni bil pripravljen opraviti preizkusa alkoholiziranosti po izdihanem zraku, da je priznal, da je pod vplivom alkohola in da je tudi odklonil strokovni pregled glede vinjenosti. Pritožba tudi nima prav, da je oškodovanec sokriv za nastalo prometno nesrečo in s tem povezano škodo. Do obravnavane prometne nesreče, kot pravilno ugotavlja in zaključuje prvostopno sodišče, je namreč prišlo na področju mesta Maribor (cestišče je bilo razsvetljeno, oškodovanec je imel na vozilu prižgane luči) in to v času, ko je oškodovanec s svojim vozilom že nekaj časa stal v koloni vozil, pri čemer je očitno vinjeni toženec v vozilo oškodovanca naletel od zadaj. Glede na obravnavani potek prometne nesreče pritožbeno sodišče nima prav nobenega pomisleka v zaključek prvostopnega sodišča, da je za nastalo prometno nesrečo podana izključna krivda na strani tožene stranke. Prvostopno sodišče je tudi pravilno ugotovilo povprečno netto plačo za mesec junij 1998 in to v višini 99.811,00 SIT, pri čemer zmnožek navedenega zneska s številom 12, kot to določa 3. točka drugega odstavka 3. člena AO-93, znese 1,197.732,00 SIT, torej celo nekaj več, kot je tožeči stranki prisodilo prvostopno sodišče z izpodbijano sodbo. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev določb postopka, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP). Tožena stranka s pritožbo ni uspela in zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Uporaba določb ZOR je v skladu 1060. členom sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika - OZ.