Jedro

Višina nadomestila za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni do 30 dni ureja kolektivna pogodba, za čas po tem (od 31. dne dalje) pa ZZVZZ. Ker je v zakonu določena osnova za navedeno nadomestilo povprečna mesečna plača oziroma povprečna osnova za plačilo prejemkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost z dela, valorizirana z rastjo povprečnih plač v državi, je potrebno pri osnovi za izračun višine nadomestila plače upoštevati vse dejanske prejemke tožnice, vključno z vsemi izplačanimi dodatki k plači.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana vmesna sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se v osnovo za nadomestilo oziroma povprečno plačo, ki je refundirana od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije poleg osnovne plače upoštevajo dodatki po 65. a členu v količniku 1,60 za tožnico, dodatek po 78. d členu v količniku 1,10, dodatek za delovno dobo in dodatek za delovno dobo žensk. Ugotovilo je, da se v osnovo za nadomestilo oziroma povprečno plačo ne upoštevata dodatek za uspešnost in dodatno uspešnost. Zoper takšno vmesno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07). Navaja, da niso podani razlogi iz 315. člena ZPP za izdajo vmesne sodbe. Tožena stranka ni izpodbijala podlage tožbenega zahtevka, temveč le njegovo višino. Zakonske določbe ter navedbe v obrazložitvi o določbah kolektivnih pogodb, niso identične terminu, ki ga v izreku uporablja vmesna sodba, saj ta govori o osnovi za nadomestilo oziroma povprečno plačo. Sodišče prve stopnje ni sledilo napotilom pritožbenega sodišča, da naj ugotovi, ali so se dodatki iz naslova uspešnosti in dodatne uspešnosti pri toženi stranki odmerili ob upoštevanju vsakokratnega doseženega delovnega rezultata tožnice v mesecu, za katerega se obračunava plača, ali pa gre morebiti za dodatek, ki je izplačan vsem delavcem, kot rezultat uspešnosti poslovanja tožene stranke, kar bi pomenilo, da je ta dodatek potrebno vštevati v osnovo. Tožena stranka v ponovljenem postopku ni dokazala svojih trditev, da gre za vsakokratne rezultate tožnice. Sodišče prve stopnje se sklicuje na oceno delovne uspešnosti, ki jo izdela direktor na predlog vodij tehničnega in umetniškega sektorja, vendar takšne ocene tožena stranka za tožnico ni izdelala in je tudi ni predložila. Sodišče prve stopnje ni sledilo napotilom pritožbenega sodišča glede obstoja internih pravil ZZZS. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka za tožnico že upoštevala dodatek za delovno dobo žensk in dodatek za delovno dobo, saj bi za takšno ugotovitev sodišče prve stopnje moralo razpolagati z izvedeniškim mnenjem izvedenca finančne stroke, glede na to, da obračun teh dodatkov ni razviden iz plačilnih list in ostale listinske dokumentacije. Pritožba izrecno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da se dodatka za uspešnost in dodatno uspešnost odmerita le ob upoštevanju vsakokratnih delovnih rezultatov delavca v mesecu, za katerega se obračuna plača ter da ne gre za dodatka, ki se izplačujeta vsem delavcem kot rezultat uspešnosti poslovanja tožene stranke. V tem delu vmesna sodba prihaja v nasprotje z delom, ki se nanaša na izdelavo ocene delovne uspešnosti delavca. Zmotno je stališče izpodbijane vmesne sodbe glede določbe 62. člena podjetniške kolektivne pogodbe. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničinemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je tožničin zahtevek izpodbijala tako po temelju kot po višini, saj je ves čas postopka sporno, kateri dodatki se upoštevajo pri izračunu plače, ki bi jo tožnica prejemala, če bi delala in kateri pri izračunu nadomestila. O tem, kateri dodatki naj se upoštevajo, ne more odločati izvedenec, saj gre za pravno vprašanje, o katerem lahko odloča le sodišče. Tožena stranka ima možnost izračunati ustrezno nadomestilo, ko bo pravnomočna odločitev o tem, katere dodatke naj pri izračunu upošteva, zato ne vidi nobene potrebe po tem, da se v spor pritegne izvedenec finančne stroke. Stalni dodatki, ki se plačujejo ne glede na prisotnost delavca na delu, so dodatek po 78. d členu panožne kolektivne pogodbe, dodatek za delovno dobo, dodatek za delovno dobo žensk in glede na odločitev sodišča prve stopnje v vmesni sodbi tudi dodatek po 65. a členu panožne kolektivne pogodbe. V odvisnosti od prisotnosti posameznega delavca na delu pa se izplačujejo takoimenovani variabilni dodatki, to je dodatek za uspešnost v višini 2 % in dodatek za dodatno uspešnost v višini največ 18 %. Ta dodatka sta na plačilni listi tožnice prikazana ločeno, ker se izplačujeta iz različnih sredstev. Pravna podlaga za izračun teh dveh dodatkov je določba 53. člena podjetniške kolektivne pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo določbo 53. člena podjetniške kolektivne pogodbe o tem, da dodatek iz naslova delovne uspešnosti delavcu pripada le za dneve, ko dejansko dela. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano vmesno sodbo.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano vmesno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, vsebovano na 3. strani obrazložitve, da gre tožnici za čas bolniške nad 30 dni nadomestilo plače, kakor je določeno v 79. členu Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti Slovenije (Ur. l. RS, št. 45/94, v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba). Ta namreč ureja le nadomestilo plače za odsotnost z dela zaradi bolezni do 30 dni, višino nadomestila za čas bolezni nad 30 dni pa ureja 31. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92, 13/93, 9/96, 29/98, 6/99, 99/01), kakor sodišče pravilno ugotavlja v uvodnem delu obrazložitve na strani 2. Zaradi zmotnega stališča, da se nadomestila plače zaradi odsotnosti z dela zaradi poškodbe izven dela od 31. dne zadržanosti dalje odmerja glede na določbe panožne kolektivne pogodbe, je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane vmesne sodbe povsem napačno ugotovilo, da se v osnovo za nadomestilo, ki se ga refundira od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (to pa je v konkretnem primeru lahko le nadomestilo za čas od 31. dne tožničine zadržanosti od dela dalje), upoštevajo določeni dodatki, določeni pa ne. Osnova za to nadomestilo namreč ni plača, kakršno bi tožnica prejemala, če bi takrat delala, temveč povprečna mesečna plača in nadomestilo oziroma povprečna osnova za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela (prvi odstavek 31. člena ZZVZZ), valorizirana z rastjo povprečnih plač vseh zaposlenih v Republiki Sloveniji. Navedeno pomeni, da se osnova za nadomestilo izračuna glede na vse dejanske prejemke delavca v letu pred nastankom začasne zadržanosti od dela, kar vključuje tudi vse izplačane dodatke k plači. V kolikor je začasna zadržanost od dela nastala še v letu 2003 (v tožbi tožnica navaja, da je poškodbo izven dela utrpela 26.12.2003), potem je potrebno kot osnovo za nadomestilo upoštevati povprečno mesečno plačo in nadomestilo oziroma povprečno osnovo za plačilo prispevkov v letu 2002, valorizirano v skladu z rastjo povprečnih plač vseh zaposlenih v Republiki Sloveniji. V kolikor pa je začasna zadržanost od dela nastala šele v letu 2004, kar bi bilo glede na datum poškodbe tudi možno, pa osnovo predstavljajo prejemki tožnice v letu 2003. Nadomestilo med začasno zadržanostjo od dela za čas od 31. dne zadržanosti dalje znaša v primeru, kakršen je tožničin, 80 % osnove iz prvega odstavka 31. člena ZZVZZ. Že iz odgovora pooblaščenke tožene stranke (priloga A/6), danega pred vložitvijo tožbe, je razvidno, da tožena stranka šteje, da se tudi tisto nadomestilo, ki ga refundira od Zavoda za zdravstveno zavarovanje obračuna zgolj ob upoštevanju osnovne plače delavke, z dodatkom za delovno dobo. Tak pristop je v nasprotju s citiranimi določbami ZZVZZ. Pri odločanju o višini nadomestila za čas od 31. dne zadržanosti od dela dalje pa je glede na določbo četrtega odstavka 31. člena ZZVZZ lahko pomembno vprašanje, kateri dodatki se upoštevajo pri izračunu plače, ki bi jo delavec dobil, če bi v tem času delal. Četrti odstavek 31. člena ZZVZZ namreč določa, da nadomestilo ne more biti višje od plače, ki bi jo zavarovanec dobil, če bi delal oziroma od osnove, po kateri je v času zadržanosti od dela zavarovan. Vendar pa gre pri tem za ugotavljanje višine plače, ki bi jo delavec dobil, če bi delal in ne višine nadomestila, ki bi mu šlo, zato od te hipotetične plače ni mogoče odštevati dodatkov, češ da se ti upoštevajo le, če delavec dejansko opravlja delo. Izhajati je potrebno iz predpostavke, da delavec v spornem obdobju dela in na podlagi te predpostavke izračunati plačo, ki bi jo prejel. V kolikor so delavci pri toženi stranki redno, razen v času počitnic, prejemali dodatek za uspešnost in dodatno uspešnost (to pa izhaja iz nekaterih navedb v spisu), potem je ta dodatek potrebno upoštevati tudi pri izračunu plače, ki bi jo tožnica dobila, če bi delala in tako izračunano plačo nato primerjati z nadomestilom iz 31. člena ZZVZZ. Glede na to, da dodatka za uspešnost in dodatno uspešnost predstavljata kar 20 % plače, bi dalo povsem izkrivljeno sliko, če teh dveh dodatkov ne bi upoštevali pri kontrolnem izračunu plače, kakršno bi tožnica prejela, če bi delala, obenem pa bi glede na določbo prvega odstavka 31. člena ZZVZZ ta dva dodatka bila upoštevana v osnovi za nadomestilo (povprečna mesečna plača v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela). V kolikor teh dveh dodatkov ne bi upoštevali pri izračunu plače, kakršno bi tožnica prejela, bi bilo v skladu z zakonom izračunano nadomestilo višje od tako znižane plače, čeprav je očitno, da bi tožnica dodatek prejemala, v kolikor bi v spornem obdobju delala.

Tako ostane sporno le še, ali se v osnovo, od katere se obračuna nadomestilo za prvih 30 dni odsotnosti z dela, upoštevata tudi dodatka za uspešnost in dodatno uspešnost, saj ni nobenega dvoma, da je potrebno upoštevati tudi dodatke po 65.a členu in 78.d členu panožne kolektivne pogodbe ter dodatke za delovno dobo in dodatek za delovno dobo žensk. Osnova za izračun nadomestila plače je v skladu s tretjim odstavkom 79. člena panožne kolektivne pogodbe plača delavca, kakršno bi prejel za redni delovni čas v tekočem mesecu, če bi delal. Okoliščina, da je v drugem odstavku 53. člena Kolektivne pogodbe X (podjetniška kolektivna pogodba) določeno, da dodatek iz naslova delovne uspešnosti delavcu pripada le za dneve, ko dejansko dela, in se zato obračunava v razmerju aktivnih delovnih dni v obračunskem obdobju do plačanih delovnih dni, ne pomeni, da tega dodatka ni mogoče upoštevati pri izračunu plače, kakršno bi delavec prejel, če bi delal, torej pri ugotavljanju osnove, od katere se odmeri nadomestilo za prvih 30 dni začasne odsotnosti z dela. V kolikor je tožnica praviloma prejemala ta dodatek, ko je opravljala delo (in zaenkrat ni z ničemer dokazano, da ta njena trditev ne drži), potem je tudi pri izračuna osnove, od katere se odmeri nadomestilo za prvih 30 dni odsotnosti z dela, upravičena do upoštevanja tega dodatka.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje bodisi pridobilo nesporne izračune o višini nadomestila, ki gre tožnici za sporno obdobje na podlagi zgoraj navedenih izhodišč, ali pa bo izvedlo dokaz z izvedencem, kakor to predlaga tožnica in nato o zadevi znova odločilo. Z izpodbijano vmesno sodbo še ni bilo odločeno o zahtevku, zato v tej zadevi ne pride v poštev prepoved razveljavitve, kakor je določena v 30. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04, 10/04). V skladu s citirano določbo namreč pritožbeno sodišče zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka ne sme razveljaviti izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku.

V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.