Jedro

Izvensodna poravnava brez potrebne geodetske izmere ni bila izvršljiva, saj na njeni podlagi ni bilo mogoče evidentirati meje v uradni evidenci GURS. To tudi pomeni, da je predmet obveznosti (potek meje) te izvensodne poravnave nedoločen in nedoločljiv, zato je bila izvensodna poravnava s tega vidika nična (47. člen ZOR, sedaj 35. člen OZ). Zato je moralo sodišče urediti mejo v tem postopku, ob sodelovanju sodnega izvedenca geodetske stroke, ki je opravil potrebno geodetsko izmero, da bo mogoče na podlagi izpodbijanega sklepa in elaborata geodetske storitve (v zvezi s skico terenske meritve, ki je sestavni del sklepa sodišča) evidentirati spremembe v zemljiškem katastru oziroma v nepremičninskih evidencah.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagateljica krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je določilo mejo med nepremičninami udeležencev postopka, kot je to razvidno iz 1. točke izreka sklepa. Ugotovilo je, da znaša površina spornega mejnega prostora 154 m2, njegova vrednost pa presega 4.000 EUR (2. točka izreka). Skica izvedenca mag. J. D. z dne 28. 4. 2018 je sestavni del tega sklepa (3. točka izreka). Prvo sodišče je še odločilo, da lahko vsak od udeležencev uveljavlja močnejšo pravico v treh mesecih po pravnomočnosti sklepa (4. točka izreka) in da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom (5. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje predlagateljica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep in vrne zadevo prvemu sodišču v nov postopek. Navaja, da je predlagateljica kot pravno podlago za določitev meje navajala izvensodno poravnavo z dne 15. 12. 1993, ki je določala potek meje. Prvi nasprotni udeleženec je uveljavljal ničnost izvensodne poravnave, vendar glede tega ni vložil tožbe. Prvo sodišče je v sklepu z dne 12. 7. 2005 dalo navodilo udeležencema postopka glede posegov v sporni mejni prostor. Predlagateljica je predložila sodišču dokaze, da gre v konkretnem primeru za pravnomočno razsojeno stvar in da je nepravdni postopek namenjen samo zarisu meje v skladu s sklenjeno poravnavo. Prvo sodišče se ni opredelilo do vseh relevantnih dokazov. Na naroku 7. 3. 2017 je predlagateljica pokazala mejo, sodišče pa izvedencu ni dovolilo njenega zarisa. Sodišče je s tem kršilo procesne pravice predlagateljice. Sodišče bi moralo opraviti rekonstrukcijo geodetskega načrta, na ta način pa bi se ponovno določila meja v skladu s sodno odločbo. V skladu s poravnavo KS D. je bila meja zarisana po določbah predpisov, ki urejajo zaris meje. Z rekonstrukcijo je možen vpis meje v uradne evidence. V geodetskem načrtu z dne 9. 1. 1991 je določena meja v zvezi z zapisnikom poravnalnega sveta z dne 20. 10. 1990. Meja med udeležencema je bila že določena na način, da je mogoč njen vpis v uradne evidence, sodišče pa se do pravno relevantnih dejstev ni opredelilo. Določitev meje po kriteriju pravične ocene v času odločanja ni bila več mogoča, saj je prvi nasprotni udeleženec trajno posegel v mejni prostor. Sodišče bi lahko že prej določilo mejo v skladu s kriterijem pravične ocene, preden je nasprotni udeleženec začel posegati v strugo potoka. Sodišče je omogočilo, da so trajni posegi prvega nasprotnega udeleženca v mejni prostor dopustni in da zanje ne obstaja nobena sankcija. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, ali je nasprotni udeleženec zlorabljal svoje procesne pravice s prikrivanjem dejstev. Iz fotografij izhaja, da je nasprotni udeleženec, pred njim pa njegov oče, izvajal posege v brežino potoka ter prekopaval njegovo strugo in izvajal nasutje. Ob vložitvi predloga je struga potekala bistveno bližje objekta nasprotnega udeleženca, sedaj pa struga poteka bistveno bližje objektom predlagateljice. Nasprotni udeleženec je želel z zamolčanjem odločilnih dejstev spraviti v zmoto tako sodišče kot predlagateljico.

3. Prvi nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Druga nasprotna udeleženka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predlagateljičino sklicevanje na sklep prvega sodišča N 192/2003 z dne 12. 7. 2005 je brezpredmetno že zato, ker je bil ta sklep razveljavljen. Nobenega pomena nimajo niti izvensodna poravnava z dne 15. 12. 1993 ter pred njo zapisnika poravnalnega sveta Krajevne skupnosti D. z dne 20. 12. 1990 in 11. 11. 1991 o poravnavi, in sicer z vidika (ne)obstoja geodetske izmere na podlagi teh listin. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da geodetska izmera na tej podlagi ni bila nikoli izvršena, kar pomeni, da potek meje ni bil odmerjen in ugotovljen s koordinatnimi točkami, zato te izvensodne poravnave ni bilo mogoče izvesti oziroma evidentirati te meje v zemljiškem katastru. Navedene listine potrjujejo zgolj to, da sta predlagateljica in prvi nasprotni udeleženec oziroma tudi njuna pravna prednika soglašala, da predstavlja mejo med njunimi sosednjimi nepremičninami sredina potoka. Ta poravnava pa brez potrebne geodetske izmere ni bila izvršljiva, saj na njeni podlagi ni bilo mogoče evidentirati meje v uradni evidenci GURS. To tudi pomeni, da je predmet obveznosti (potek meje) te izvensodne poravnave nedoločen in nedoločljiv, zato je bila izvensodna poravnava s tega vidika nična (prim. 47. člen ZOR, sedaj 35. člen OZ). Zato je moralo prvo sodišče urediti mejo v tem postopku, ob sodelovanju sodnega izvedenca geodetske stroke, ki je opravil potrebno geodetsko izmero, da bo mogoče na podlagi izpodbijanega sklepa in elaborata geodetske storitve (v zvezi s skico terenske meritve, ki je sestavni del sklepa sodišča) evidentirati spremembe v zemljiškem katastru oziroma v nepremičninskih evidencah.

6. Prvo sodišče je s tem v zvezi pravilno ugotovilo, da na podlagi omenjene izvensodne poravnave poravnalnega sveta ni mogoče rekonstruirati meje. To ugotovitev je izčrpno obrazložilo, pritožbena kritika tega dela obrazložitve pa je nekonkretizirana in zato neupoštevna. Tudi geodetski načrt (priloga A35), na katerega se sklicuje predlagateljica, ne vsebuje nobenih zemljiškokatastrskih točk, ki bi v uradnih evidencah GURS omogočale evidentiranje spremembe meje, kot je to pravilno ugotovilo prvo sodišče (17. točka obrazložitve), ki je dokazno ocenilo vse relevantne listine v spisu, zato je nasproten pritožbeni očitek neutemeljen.

7. Prvo sodišče je ravnalo pravilno, ko ni upoštevalo trditev predlagateljice o spremenjenem poteku meje, ki jih je podala na naroku 7. 3. 2017, saj je bila predlagateljica s temi trditvami prekludirana (286. člen ZPP).

8. Nerazumljiva je pritožbena trditev, da določitev meje po pravični oceni v času odločanja ni bila več mogoča. Kako naj bi prvi nasprotni udeleženec trajno posegel v mejni prostor in na kakšen način naj bi to vplivalo na določanje meje po pravični oceni, pritožba ne pojasni. Ob tem, da med udeleženci ni bilo soglasja o ureditvi meje na podlagi močnejše pravice ter da predlagateljica ne oporeka ugotovitvi prvega sodišča, da zadnje mirne posesti ni bilo mogoče ugotoviti, je prvo sodišče lahko uredilo mejo med nepremičninami predlagateljice in prvega nasprotnega udeleženca edino po pravični oceni (peti odstavek 77. člena SPZ).

9. Prvo sodišče je natančno obrazložilo, katere okoliščine je upoštevalo pri določitvi meje po pravični oceni, glede na stanje v naravi (28. in 29. točka obrazložitve). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvo sodišče odločilo pravilno, ko je na podlagi navedenega kriterija določilo mejo po sredini obstoječega potoka. Takšna odločitev je pravična in življenjska, kar navsezadnje izhaja tudi iz okoliščine, da sta tudi pravna prednika predlagateljice in prvega nasprotnega udeleženca v izvensodni poravnavi z dne 15. 12. 1993 soglašala, da naj meja poteka po sredini hudourniškega potoka.

10. Pritožbene trditve so pavšalne tudi glede zatrjevanja, da naj bi prvi nasprotni udeleženec oziroma prej njegov pravni prednik prekopavala strugo potoka in izvajala nasutja ter s tem povzročala premikanje struge, saj ne konkretizira, koliko „bistveno bližje objektom predlagateljice“ naj bi sedaj potekala struga potoka in kako naj bi to vplivalo na določitev meje po pravični oceni. Ostale pritožbene trditve niso odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani sklep prvega sodišča (2. točka 365. člena ZPP).

12. Predlagateljica krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker ne gre za skupne stroške (prvi odstavek 35. člena in 139. člen ZNP).