Jedro

Če Zavod RS za zaposlovanje umakne soglasje k izdaji enotnega dovoljenja, pristojni organ dovoljenje za začasno prebivanje razveljavi.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka nosi svoje stroške tega upravnega spora.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Šentjur pri Celju odločila, da se tožniku razveljavi dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji - enotno dovoljenje za prebivanje in delo, ki je bilo izdano z veljavnostjo od 24. 1. 2022 do 24. 1. 2023 (1. točka izreka). To dovoljenje, izdano v obliki samostojne listine št. 000640123, mora tožnik vrniti upravni enoti v roku 8 dni od pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka). Tožnik mora Republiko Slovenijo in območje držav članic Evropske unije ter območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. 6. 1985 zapustiti v roku za prostovoljni odhod, ki znaša 10 dni od pravnomočnosti te odločbe (3. točka izreka). Če tega ne bo storil, se tožnika odstrani iz Republike Slovenije in navedenih območij (4. točka izreka). Tožniku se za obdobje enega leta prepove vstop v Republiko Slovenijo in zgoraj navedena območja, če Republike Slovenije in navedenih območij ne bo zapustil v roku za prostovoljni odhod (5. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je bilo tožniku pri Upravni enoti Litija izdano enotno dovoljenje za prebivanje in delo na podlagi 37. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) v obliki samostojne listine z veljavnostjo od 24. 1. 2022 do 24. 1. 2023. Dne 21. 4. 2022 je Upravna enota Šentjur pri Celju prejela s strani Upravne enote Litija odstopljeno obvestilo Zavoda RS za zaposlovanje o umiku soglasja za izdajo enotnega dovoljenja za namen zaposlitve z dne 8. 4. 2022 za tožnika. Glede na to je upravni organ po 3. alineji prvega odstavka 56. člena ZTuj-2 pričel s postopkom razveljavitve enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za tožnika. Ugotovil je, da iz registra tujcev izhaja, da je bilo soglasje za zaposlitev umaknjeno dne 8. 4. 2022. Upravni organ je opravil poizvedbo pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije in ugotovil, da tožnik ni zdravstveno zavarovan na podlagi prijave pri Zavodu RS za zaposlovanje, iz česar izhaja, da ni upravičen do pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti.

3.Dne 26. 5. 2022 je upravni organ tožniku poslal pisno seznanitev s celotnim postopkom in ga pozval, da se o tem izreče. Ta mu je bila vročena dne 11. 6. 2022. Tožnik na to ni odgovoril. Glede na to, da je bilo tožniku umaknjeno soglasje za izdajo enotnega dovoljenja za namen zaposlitve, je upravni organ v skladu s 3. alinejo prvega odstavka 56. člena ZTuj-2 odločil, kot izhaja iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe. Odločitev iz 2. točke izreka temelji na šestem odstavku 58. člena ZTuj-2, odločitev iz 3. točke pa na tretjem odstavku 60.a člena ZTuj-2. 4. točka izreka ima podlago v 69. členu ZTuj-2, 5. točka pa v šestem odstavku 60.a člena ZTuj-2.

4.Zoper to odločitev je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da meni, da ni pogojev za vrnitev enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji in za to, da mora zapustiti Republiko Slovenijo in tudi območje držav članic Evropske unije ter območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma. Tudi se ne strinja z odločitvijo Upravne enote Šentjur pri Celju, da se mu prepove za obdobje enega leta vstop v Republiko Slovenijo in v območje EU. Dodaja, da ni bil doma, ko bi naj prejel poziv od upravne enote, da naj se v roku deset dni izreče oziroma predloži zahtevana dokazila, zato je odločba tožene stranke neupravičena in diskriminatorna. Poziv tudi ni bil puščen v domačem poštnem nabiralniku oziroma ga poštar ni izročil nikomur drugemu. Tožnik si je poizkušal pridobiti vsa potrebna dovoljenja in listine za bivanje v Republiki Sloveniji, kar mu do predpisanega datuma ni uspelo. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje oziroma podredno spremeni tako, da tožniku dovoli bivanje v Republiki Sloveniji.

5.Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

6.Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in povzema relevantno materialnopravno podlago. Smiselno predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

7.Tožeča stranka je vztrajala pri svojih navedbah tudi v pripravljalni vlogi. Ponavlja, da tožniku poziv za izjavo oziroma pisno seznanitev o stanju zadeve ni bil vročen.

8.Tožba ni utemeljena.

9.V zadevi je bila dne 10. 9. 2024 opravljena glavna obravnava, na katero nobena od strank ni pristopila, zato je bila izvedena v njuni odsotnosti. Predlogu strank za preložitev naroka, ki ju je sodišče prejelo tik pred narokom (od obeh strank 9. 9. 2024) ni sledilo, saj sta bili obe na narok pravočasno vabljeni in ob prejemu vabila ovir za opravo naroka nista sporočili, razen tega pa tudi razlogi, ki jih navajata (počitnice načelnice tožene stranke in neizkazana daljša odsotnost tožnika - za pooblaščenca tožeče stranke pa nobeni razlogi za odsotnost niso bili niti zatrjevani), ne pomenijo utemeljenih in opravičljivih razlogov za preložitev naroka. Glede na to je sodišče narok opravilo v odsotnosti strank. V dokaznem postopku je vpogledalo vse listine, ki so bile sestavni del upravnega spisa in listine, ki jih je tekom upravnega spora predložila tožena stranka. Dokaza z zaslišanjem tožeče stranke sodišče ni izvedlo, ker na narok ni pristopila (262. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP¹ v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1² ).

10.Enotno dovoljenje za prebivanje in delo (enotno dovoljenje) je dovoljenje za začasno prebivanje in delo, ki tujcu omogoča, da vstopi, prebiva in dela v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 37. člena ZTuj-2). Kadar nastopijo v 56. členu ZTuj-2 določene okoliščine, pristojni organ dovoljenje za začasno prebivanje razveljavi. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da je organ, ki je po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, pristojen za podajo soglasja k izdaji enotnega dovoljenja, to je Zavod RS za zaposlovanje, umaknil soglasje k izdaji enotnega dovoljenja, kar je po 3. alineji prvega odstavka 56. člena ZTuj-2 podlaga za razveljavitev dovoljenja za začasno prebivanje.

11.Dejstvo, da je Zavod za zaposlovanje Republike Slovenije umaknil soglasje k izdaji enotnega dovoljenja, izhaja iz podatkov spisa. Tožeča stranka v tožbi neargumentirano zatrjuje, da za izdajo izpodbijane odločbe ni bilo pogojev, čemur glede na zgoraj citirane zakonske določbe ni mogoče pritrditi. Po 3. alineji prvega odstavka 56. člena ZTuj-2 namreč, če Zavod RS za zaposlovanje umakne soglasje k izdaji enotnega dovoljenja, pristojni organ dovoljenje za začasno prebivanje razveljavi.

12.Tožeča stranka tudi pavšalno zatrjuje, da tožnik dopisa tožene stranke o pisni seznanitvi z zadevo ni prejel, kar pa je v nasprotju s podatki spisa, saj vročilnica v spisu izkazuje, da mu je pisanje bilo vročeno.

13.Odločitev iz 2. točke izreka je v skladu s šestim odstavkom 58. člena ZTuj-2, po katerem mora v primeru prenehanja dovoljenja za prebivanje tujec v osmih dneh po prenehanju pristojnemu organu vrniti samostojno listino.

14.Pristojni organ, ki izda odločbo o razveljavitvi dovoljenja za prebivanje, določi desetdnevni rok za prostovoljni odhod, v katerem mora tujec zapustiti Republiko Slovenijo in tudi območje držav članic Evropske unije in območje držav, pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (tretji odstavek 60.a člena ZTuj-2). Rok za prostovoljni odhod začne teči v primeru izdaje enotnega dovoljenja s pravnomočnostjo sklepa o določitvi tega roka (peti odstavek 60.a člena ZTuj-2). S tem je utemeljena odločitev iz 3. točke izreka.

15.Tujca, ki ni zapustil Republike Slovenije oziroma zgoraj navedenih območij, se odstrani iz Republike Slovenije in teh območij (prvi odstavek 69. člena ZTuj-2). Pristojni organ tujcu poleg roka za prostovoljni odhod določi tudi ukrep odstranitve tujca v skladu z 69. členom tega zakona in ukrep prepovedi vstopa v Republiko Slovenijo in navedena območja v skladu s 67. členom tega zakona, razen če ta zakon določa drugače, za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če tujec zapusti državo v roku za prostovoljni odhod (šesti odstavek 60.a člena ZTuj-2).

16.Glede tožbenega nestrinjanja s prepovedjo vstopa za obdobje enega leta v Republiko Sloveniji in območje EU, je treba torej tožniku pojasniti, da se ta prepoved ne izvrši, če tujec zapusti državo v roku za prostovoljni odhod.

17.Po obrazloženem in upoštevajoč obseg tožbenih ugovorov sodišče ugotavlja, da je treba tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrniti (I. točka izreka te sodbe). K navedenemu sodišče še dodaja, da iz podatkov (izpisa iz registra tujcev), ki jih je tožena stranka predložila v tem upravnem sporu, izhaja, da se je tožnik predmetnemu dovoljenju odrekel.

18.Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

-------------------------------

1 Ta določa, da se stranke ne more prisiliti k izpovedbi in niso zoper njo dovoljeni nobeni prisilni ukrepi. 2 Ta določa, da se v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ZUS-1 ne določa drugače.

Zveza: