Jedro

Pogoji za dodelitev nujne BPP se preverjajo naknadno in se, v primeru, da se ugotovi, da dodelitev ni bila utemeljena, uporabijo določbe ZBPP o neupravičeno prejeti BPP.

Premoženje, ki je predmet razdružitvenega postopka, se upošteva kot premoženje stranke. Pravice solastnikov na solastnem premoženju izhajajo iz določb SPZ, sodni nepravdni postopek (zaradi razdružitve solastnine) pa sam po sebi ne predstavlja ovire za razpolaganje s solastnim deležem.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravni organ je z izpodbijano odločbo odločil, da upravičenki A.A. preneha upravičenost do brezplačne pravne pomoči, ki ji je bila dodeljena z odločbo Okrožnega sodišča v Krškem opr. št. Bpp 401/2010 z dne 31. 5. 2010 in se šteje za neupravičeno prejeto. V obrazložitvi je navedel, da ji je bila dodeljena nujna brezplačna pravna pomoč za sestavo in vložitev odgovora na pritožbo zoper sklep Okrajnega sodišča v Krškem opr. št. N 34/2009. Organ je po uradni dolžnosti preveril podatke o dohodkih in premoženju upravičenke z vpogledom v zemljiško knjigo in javnim vpogledom nepremičnin Geodetske uprave RS. V zvezi s premoženjem je bila dne 29. 9. 2011 prosilka zaslišana ter je navedla, da ob zapisu prošnje za BPP ni zapisala nepremičnega premoženja hiše v …, stavbe v … in poslovnega prostora v …, katerega solastnica je postala po pravnomočno zaključeni zapuščini po pokojnem očetu dne 6. 10. 2006. Službi je izročila informativni izračun GURS-a o vrednosti solastnega premoženja. Na podlagi prvega odstavka 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) ter na podlagi Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) v zvezi s 27. členom ter v zvezi s 4. členom Zakona o interventnih ukrepih za leto 2012 (ZDIU12) organ ugotavlja, da se ne glede na določbe o finančnem stanju prosilca, BPP ne dodeli osebi oziroma družini, katere premoženje dosega ali presega 13.780,00 EUR. Premoženje prosilke pa, z nepremičninami katerih solastnica je, to vsoto presega. Glede na navedeno so podani pogoji za prenehanje brezplačne pravne pomoči, o vračilu stroškov postopka pa bo odločeno v nadaljevanju.

Tožnica v tožbi navaja, da je na zaslišanju pojasnila, da nepremičnin, katerih solastnica je, ne more uporabiti in koristiti. Meni, da je potrebno upoštevati, da ni želela zamolčati podatkov glede solastništva nepremičnin, kot ji to skuša nesprejemljivo očitati tožena stranka, saj je sama pojasnila, da nepremičnin ni zapisala v prošnjo, ker jih ne uporablja in jih tudi ni mogla uporabljati in ne kakorkoli drugače imeti od njih koristi. Tudi zato, ker poteka o tem postopek na sodišču in je o teh nepremičninah bila tožena stranka obveščena že ob izdaji odločbe, saj je izdala odločbo v zvezi z delitvijo nepremičnega premoženja. Naslovno sodišče je v zadevi III U 140/2011 z dne 8. 7. 2011 podalo stališče, da se premoženja, ki je predmet razdružitvenega postopka in ga prosilec ne more uporabljati, ne more upoštevati kot premoženje stranke, s katerim lahko razpolaga. Glede na navedeno se premoženje v … in …, glede na to, da je predmet razdružitve, ne more upoštevati kot premoženje tožnice. Tožena stranka je v nadaljevanju presojala finančni položaj tožnice glede upravičenosti do brezplačne pravne pomoči, pri čemer je upoštevala sedanje kriterije za dodelitev brezplačne pravne pomoči in ne kriterije, ki so bili v veljavi v času dodelitve brezplačne pravne pomoči, to je v času podane prošnje 14. 5. 2010 oziroma ob izdaji odločbe 31. 5. 2010. Nikakor ne sme in ne more biti v škodo tožnice finančni kriterij, ki se spreminja, saj je potrebno upoštevati zakonska določila, veljavna v času odločanja v letu 2010. Jasno je, da so finančni kriteriji danes bistveno ostrejši. Sodišče je v zadevi I U 1135/2012 z dne 30. 8. 2012 podalo stališče v zvezi s tem, ali je prosilec upravičen do BPP glede na finančni položaj, glede na pogoje iz 13. člena ZBPP, ki so veljali v času dodelitve BPP, ali je upravičenec pogoje izpolnjeval ves čas, za katerega mu je bila odobrena, pa se ugotavlja glede na pogoje iz 13. člena, ki so veljali v tem obdobju. V letu 2010 so se v smislu finančnega kriterija uporabljala določila Zakona o socialnem varstvu, ki v 23. členu določa, da se socialne pomoči ne dodeli samski osebi oziroma družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, pri čemer je tudi navedeno, kaj se po tem zakonu ne upošteva kot premoženje. Ni torej jasno, ali premoženje, o katerem govori tožena stranka, presega 60 osnovnih zneskov, seveda upoštevajoč, da se premoženje, ki je predmet razdružitve in ga prosilec ne more uporabljati, ne upošteva (sodba III 140/2011), pri čemer tožena stranka sicer navaja napačne vrednosti, kajti tožnica ni lastnica nepremičnine v k.o. …, ampak zgolj solastnica do 9/40-tin, kar pomeni, da znaša njen delež le 7.313,17 EUR in se ne more kot premoženje tožnice upoštevati. Razen tega pa je ta nepremičnina ničvredna, saj propada in je lahko le predmet rušitve. Res je, da je bila tožnici dodeljena nujna brezplačna pravna pomoč ter da organ šele kasneje ugotavlja, ali je bila dodeljena neutemeljeno. Vendar je pri tem treba upoštevati čas, ko je bila pomoč dodeljena in ne čas, ko se o tem odloča, saj gre v tem primeru za več kot dveletni zamik. V tem času je prišlo do spremenjene zakonodaje, kar pa ne sme in ne more biti v škodo tožnici. Tožnica ni z ničemer zamolčala podatka glede solastnine nepremičnega premoženja, saj je bila tožena stranka že v letu 2010 seznanjena s solastništvom nepremičnin. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

Nesporno med strankama je, da je bila tožnici dodeljena z odločbo Okrožnega sodišča v Krškem opr. št. Bpp 401/2010 z dne 31. 5. 2010 nujna brezplačna pravna pomoč za sestavo in vložitev odgovora na pritožbo zoper sklep Okrajnega sodišča v Krškem opr. št. N 34/2009. Pravna podlaga za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči je 36. člen ZBPP, ki določa, da se brezplačno pravno pomoč dodeli ne glede na določbe zakona o pogojih za dodelitev BPP. Pogoji za dodelitev se preverjajo naknadno in se, v primeru, da se ugotovi, da dodelitev ni bila utemeljena, uporabijo določbe ZBPP o neupravičeno prejeti BPP (četrti odstavek 36. člena ZBPP), torej določbe 43. člena ZBPP. Tožnica torej nima prav, ko ugovarja in navaja razloge, da ni neupravičeno navedla premoženja v vlogi za BPP, saj ne gre za položaj iz prvega odstavka 43. člena ZBPP, ki določa situacije, ko je prosilcu dodeljena BPP na podlagi lažnega prikazovanja ali zamolčanja podatkov.

Dejansko stanje glede lastnine nepremičnin, njihove vrednosti in višine solastnih deležev je med strankami nesporno. Po navedbah izpodbijane odločbe znaša že vrednost ¼ solastnega deleža tožnice na nepremičnini parc. št. 173 k.o. …, 15.753,75 EUR. Ta vrednost pa presega premoženjski cenzus 13.608,00 EUR za dodelitev BPP (60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka 226,80 EUR) iz 23. člena Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 59/09), ki je veljal v času dodelitve BPP. Tudi primerjava vrednosti nepremičnine v …, z vrednostjo 13.780,00 EUR, cenzus, ki velja ob izdaji izpodbijane odločbe, torej ne more biti razlog za odpravo izpodbijane odločbe, kot tožnica uveljavlja v tožbi.

Sodišče se tudi ne strinja s stališčem tožnice, da se premoženje, ki je predmet razdružitvenega postopka, kot premoženje stranke ne upošteva. Njeno stališče nima podlage niti v določbah Zakona o socialnem varstvu, ki je veljal v času vložitve vloge, pa tudi ne v ZSVarPre. Pravice solastnikov na solastnem premoženju izhajajo iz določb Stvarnopravnega zakonika, sodni nepravdni postopek (zaradi razdružitve solastnine) pa sam po sebi ne predstavlja ovire za razpolaganje s solastnim deležem. Takšno stališče tudi ne izhaja iz sodbe III U 140/2011, na katero se sklicuje tožnica.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.