Jedro

V zvezi s preganjanjem tožnika zaradi njegovega političnega prepričanja oziroma delovanja je tožena stranka pravilno presodila vse relevantne okoliščine. Opredelila se je do članka, ki ga je predložil tožnik, in navedla razloge, zakaj ga ne sprejema za kredibilnega, prav tako razloge, zakaj dvomi, da bi bil preganjan s strani opozicijske stranke. Opredelila se je do umora tožnikovega očeta, za katerega tožnik ne more z gotovostjo trditi, da so to storili pripadniki nasprotne stranke. Tožena stranka je tudi upoštevala, da je tožnik po dogodku, ko naj bi ga napadli in pretepli, živel skoraj dve leti v 40 km oddaljenem kraju in ni imel nikakršnih težav. Tožnik v tožbi očita, da tožena stranka ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja, vendar ne izpodbija posameznih okoliščin in dogodkov, v zvezi s katerimi je tožena stranka naredila svoje zaključke, niti ne navaja, v zvezi s čim naj bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ne navaja nobenih podrobnosti, okoliščin, dejstev in tudi ne prilaga nobenega dokaza v zvezi s tem. V zvezi z zavrnitvijo priznanja azila iz humanitarnih razlogov je po presoji sodišča tožena stranka upoštevala relevantne razloge in svoj zaključek oprla na aktualna poročila, ki jim tožnik v tožbi ne ugovarja. Tožnik v tožbi ne navaja konkretno, katerih okoliščin oziroma dejstev tožena stranka ne bi upoštevala pri svoji oceni in ki bi lahko kazala na drugačen zaključek v zvezi z oceno stanja v tožnikovi izvorni državi.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik 4. 3. 2004 vložil vlogo za priznanje azila in navedel, da je pripadnik Kongresne stranke in da ima s pripadniki nasprotne stranke Badžpa (v nadaljevanju: BJP) že dve leti težave. Predstavniki te stranke so ga ponoči obiskovali in nadlegovali. Tožnik navaja, da ni imel vidne vloge v stranki, pač pa je urejal le administrativne zadeve. Na zaslišanju pa je povedal, da je simpatizer Kongresne stranke, ki je na zadnjih volitvah decembra 2001 izgubila, ker je zmagala stranka BJP. Tožnik nima nikakršne izkaznice, ki bi potrjevala njegovo članstvo v stranki, v njej je deloval kot sekretar. Pomagal je pri delu s strankami, ob volitvah pa je pridobival nove ljudi, pomagal pri postavljanju odrov in podobno. Njegovo delo je bilo navadno v pisarni, točnega naslova oziroma ulice se ne spomni. Dne 15. 1. 2000 naj bi ga napadli pripadniki stranke BJP, ko je odhajal iz polja. Pričakalo ga je okoli 15 oseb, štiri od njih je poznal kot člane nasprotne stranke, saj so živeli v njegovi soseščini. Bili so brez vsakršnih znakov ali emblemov, pretepli so ga in ves čas govorili, da ga bodo ubili, nato pa so odšli neznano kam. Po tožnikovem mnenju so ga napadli zaradi načina predvolilnega boja med obema strankama. Nekaj časa se je potem skrival v sosednji vasi, nato pa odšel v kraj A kakih 40 km od B, kjer je živel do odhoda iz matične države. Od tega dogodka naprej ni bil več politično aktiven in tudi ne fizično maltretiran, skrbel je le za svoje preživetje. Novembra 2003 je bil ubit njegov oče, ki je bil tudi simpatizer stranke in ne ve povedati, kdo je to storil. Prilaga članek iz časopisa ..., kjer je razvidna njegova slika in besedilo v angleščini, tožnik meni, da bi ga v primeru vrnitve ubili tako kot očeta. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje predvsem na osnovi nadlegovanja in groženj s strani stranke BJP. Tožnik navaja, da ni imel neke vidne vloge v stranki, katere glavni vodja je Sonia Gandhi. Ta podatek pa pristojni organ ocenjuje kot splošno znano dejstvo, tožnik pa ne pove, na katerem naslovu je imel pisarno, v kateri naj bi deloval. Povedal je zgolj približen naslov, kot se ga spomni, čeprav naj bi v pisarni deloval kar pet let. Prav tako ni znal povedati, koliko ljudi naj bi delovalo v njihovi skupini, navedel je, da so bile zadnje volitve decembra 2001, ko je na oblast prišla stranka BJP in od takrat naprej naj bi ga preganjali člani te stranke. Od tedaj dalje nima več strankarskih interesov. Tožena stranka je preverila objektivne informacije o njegovi matični državi na podlagi Encarta, Microsoft Corporation, Premium suite 2003, Velika Britanija, Notranje ministrstvo, Poročilo o Indiji - oktober 2003 in člankov iz časopisa Delo z dne 14. 5. 2004, 19. 5. 2004, 20. 5. 2004 in 29. 6. 2004. Tožena stranka povzema, da je stranka BJP - Indijska politična stranka ali Bharatiya Janata Party od leta 1991 največja opozicijska stranka in največje prizorišče hindujskega nacionalizma. Tožnik prihaja iz kraja B, ki leži v severni Indiji ob reki C in je glavno mesto držav Jammu in Kašmir. Nadalje tudi povzema, da je volilni proces, ki se je začel 20. aprila in končal 13. maja 2004 z razglasitvijo rezultatov, pripeljal do tega, da so se parlamentarne volitve končale z velikim porazom stranke BJP in so nepričakovano pripeljale na vrh Kongresno stranko, ki jo desetletja obvladuje družina Gandhi. Kongresna stranka je s koalicijskimi partnericami dobila 320 sedežev v 543 članskem parlamentu. Novi predsednik vlade je Manmohan Singh, Sonia Gandhi pa je ostala v politiki kot predsednica stranke in voditeljica poslanske skupine Kongresne stranke v spodnjem domu parlamenta. Tožena stranka je preučila tudi Poročilo UNHCR o splošnih podatkih o indijskih državljanih, ki so se vrnili v državo potem, ko so bile njihove prošnje za azil v tujini zavrnjene. UNHCR ugotavlja, da ti niso imeli težav, če so se vrnili z veljavnimi potnimi dokumenti in če so iz Indije odšli tudi z veljavnimi papirji. Tiste, ki niso spoštovali indijskih zakonov ob odhodu in prihodu, utegnejo sodno preganjati. Indijski prosilci azila, ki se vrnejo v Indijo z začasnimi potnimi dokumenti, lahko vstopijo brez vsakršnih težav kot takšnih, vendar če so prišli potem, ko jim je potekel potni list, so jih zasliševali, zakaj se je to zgodilo. Tožena stranka zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila po 2. odstavku 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/04, v nadaljevanju: ZAzil). Tožena stranka ugotavlja, da je tožnikova izjava glede volitev napačna, saj so te potekale od 5. septembra do 3. oktobra 1999 in pri pregledu virov ni bilo mogoče najti poročil o preganjanju članov opozicijskih strank s strani vladajoče stranke. Tožena stranka dvomi v navedbe tožnika, da naj bi bil preganjan s strani opozicijske stranke zaradi svoje politične aktivnosti, saj sam pravi, da ni imel neke vidnejše vloge, zgolj približno se spomni naslova stranke, kje naj bi imela svojo pisarno in tako ni posebej izstopal in tako prišel na oči javnosti oziroma vladajoče stranke, ki bi ga zaradi tega preganjala. Tudi v zvezi z umorom njegovega očeta novembra 2003 tožnik ne more z gotovostjo trditi, da so to storili pripadniki nasprotne stranke. Tožnik navaja, da je bil aktiven od leta 2000, med drugim pa pove, da po dogodku januarja 2002, ko naj bi ga pretepli, ni bil več strankarsko aktiven in ga politika ni zanimala in je živel v drugem kraju. Preden je zapustil matično državo, je skoraj dve leti živel v 40 km oddaljenem kraju A in tam ni imel nikakršnih težav. Ob tem tožena stranka na podlagi preučenih poročil ugotavlja, da lahko osebe, ki imajo utemeljen strah pred preganjanjem s strani lokalnih oblasti, poiščejo ustrezno zaščito v drugem delu države brez vmešavanja zveznih oblasti in brez strahu pred preganjanjem. Načelo notranje razselitve je v skladu z 8. točko Skupnih stališč Sveta Evropske unije z dne 4. 3. 1996, ki ga je Svet opredelil na podlagi člena K.3 Pogodbe o Evropski uniji o usklajeni uporabi opredelitve izraza "begunec" iz 1. člena Ženevske konvencije z dne 28. 7. 1951 o statusu beguncev in 8. členom Direktive Sveta Evropske unije o minimalnih standardih za določanje statusa begunca in druge oblike mednarodne zaščite državljanom tretjih držav ali osebam brez državljanstva, kot tudi minimalne standarde za obseg pravic, ki izhajajo iz omenjenih statusov. Tožena stranka navaja, da je Indija demokratična država in da je trenutno na oblasti Kongresna stranka, zato je mogoče pred nasilniškimi dejanji poiskati pomoč na policiji in nadalje pred pravosodnimi organi. Stranka BJP je imela različno moč v posameznih regijah v Indiji in ne obstajajo neki prepričljivi dokazi o preganjanju članov Kongresne stranke. V posameznem primeru je potrebno uporabiti možnost bega znotraj države oziroma notranje razselitve, ki je v pomanjkljivem sistemu registracije prebivalstva in glede na velikost same države povsem izvedljiva. V zvezi s člankom, ki ga je po faksu tožniku dostavil nekdo po imenu DD, tožena stranka ugotavlja, da ni bilo mogoče potrditi verodostojnosti tega članka. Tožena stranka je preko Oddelka za mednarodno izposojo knjižnice MNZ poskušala pridobiti ta članek, vendar jim tega članka ni uspelo pridobiti. Časopis ... sicer obstaja in ima urejeno izdajo na spletnih straneh, vendar omenjenega članka ni bilo moč najti. Obstaja zgolj članek s podobnim naslovom, drugim datumom in istim avtorjem (EE), ki objavlja članke v tem časopisu. Iz samega članka pa je moč opaziti, da se oblika pisave tega članka razlikuje od pisave drugih člankov in prav tako obstajajo določena datumska neskladja med članki. Sam članek pa je po ugotovitvah prevajalca pri toženi stranki napisan v slovnično nepravilni obliki angleščine, kar za sosednje članke ni značilno. Tožena stranka tudi meni, da ni logično, da bi se tožnik, ki se resnično boji državnega pregona, odločil za objavo članka in svoje slike v uveljavljenem časopisu, saj bi s tem svojo identiteto in osebno varnost še bolj izpostavil javnosti in tistim, ki naj bi ga preganjali. V ta namen omenjenega članka ni moč obravnavati kot kredibilnega. Tožena stranka tudi navaja, da je tožnik na Policijski postaji F 26. 1. 2004 izjavil, da je iz Indije z letalom pripotoval na Madžarsko, nato pa ilegalno v Slovenijo, ni bil politično preganjan in je želel odpotovati k sorodnikom v drugo Italijo. V prošnji z dne 4. 3. 2004 je navedel, da ne ve povedati, skozi katere države je potoval, ter da nima sorodnikov v drugih državah in da je bil v matični državi politično preganjan. Na zaslišanju 29. 3. 2004 pa je nato izjavil, da ne ve, če je rekel, da je prišel iz Madžarske, ker je bil verjetno pod pritiskom. Tožena stranka zaključuje, da so si nekatere njegove izjave nasprotujoče in zavajajoče. Tožena stranka meni, da tožnik ni bil preganjan zaradi razlogov po Ženevski konvenciji in ne more sprejeti njegove trditve, da je zapustil matično državo zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem ali da bi bil preganjan po njegovi vrnitvi v Indijo. V Kašmirju je sicer še vedno napeto ozračje, vendar iz poročil izhaja, da Indija in Pakistan aktivno vzpostavljata medsebojni dialog za rešitev težav po mirni poti. Poleg tega pa tožnik navaja predvsem težave zaradi delovanja oziroma simpatizerstva s Kongresno stranko in ne zaradi večletnega spora med Indijo in Pakistanom zaradi ozemlja na območju Kašmirja. To pa v konkretnem primeru še ne more biti zadosten razlog za priznanje azila, niti ne more predstavljati razloga zaradi katerega se prosilec ne bi mogel vrniti v svojo matično državo. Trditve o preganjanju s strani vladajoče stranke BJP ne vzdržijo, saj je na zadnjih parlamentarnih volitvah zmagala Kongresna stranka, katere simpatizer je bil tudi tožnik. Ob tem tožena stranka ne more sprejeti, da bi bil v primeru vrnitve v matično državo podvržen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju, ki je v nasprotju s 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, zato meni, da niso podani pogoji za pridobitev azila iz humanitarnih razlogov. Tožena stranka je prošnjo za azil kot neutemeljeno zavrnila na podlagi 1. alinee 1. odstavka 35. člena ZAzil, na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil pa je določila tudi rok, v katerem mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo.

Tožnik v tožbi meni, da tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja, ni pravilno uporabila določil ZAzil ter Zakona o splošnem upravnem postopku in kršena je tudi Ustava RS in mednarodnopravni predpisi, ki urejajo položaj beguncev oziroma prosilcev za azil, prav tako gre tudi za kršitev pravila o nevračanju v tistem delu, v katerem je tožena stranka odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo. Tožnik navaja, da je v azilnem postopku dokazal, da je bil v svoji izvorni državi ogrožen in da jo je moral zaradi tega zapustiti. Tožnik se dokazano ne more vrniti v svojo izvorno državo, ker bi bil tam ogrožen. Potrebno bi bilo ugotavljati, ali je izvorna država za tožnika konkretno varna. Kljub sklicevanju na določena poročila o situaciji v izvorni državi tožena stranka ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja in pravilno ocenila vseh objektivnih in subjektivnih okoliščin, zaradi katerih se tožnik čuti ogroženega. Tožena stranka preuranjeno ugotavlja, da naj bi bile navedbe tožnika neprepričljive in neverodostojne in da naj ne bi bila izkazana njegova ogroženost oziroma fizična integriteta v smislu Evropske konvencije o človekovih pravicah. Tožena stranka ne obrazloži zakaj ni bila zadovoljna s kredibilnostjo tožnika, prav tako ne pove zakaj so navedbe neprepričljive in v celoti neverodostojne. Tožnik predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in zadeva vrne v ponoven postopek. Hkrati predlaga oprostitev plačila sodnih taks, ker je tožnik brez premoženja in brez dohodkov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na 2. in 3. odstavek 1. člena ZAzil, ki v 2. odstavku 1. člena določa, da Republika Slovenija daje azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusi beguncev (v nadaljevanju: Ženevska konvencija), na podlagi 3. odstavka 1. člena ZAzil pa daje azil iz humanitarnih razlogov tudi tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost in fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP), spremenjene s Protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s Protokolom št. 2 ter Protokoli št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik kot razlog za odhod iz Indije navedel, da je bil član oziroma simpatizer Kongresne stranke in da so ga nadlegovali in mu grozili člani stranke BJP, sam v Kongresni stranki ni imel vidne vloge, povedal pa je, da je bil glavni vodja njegove skupine v mestu B GG. Tožnik v tožbi tega razloga ne izpodbija, ne navaja pa nobenega drugega.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno presodila vse relevantne okoliščine pri svojem zaključku, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila po Ženevski konvenciji. Sicer pa tožnik niti ne zatrjuje, da bi bil v izvorni državi preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti ali pripadnosti posebni družbeni skupini. V zvezi s preganjanjem tožnika zaradi njegovega političnega prepričanja oziroma delovanja v Kongresni stranki, pa je tožena stranka tudi pravilno presodila vse relevantne okoliščine. Opredelila se je do članka, ki ga je predložil tožnik, in navedla svoje razloge, zakaj ga ne sprejema za kredibilnega, prav tako je navedla razloge, zakaj dvomi, da bi bil preganjan s strani opozicijske stranke, ker kot sam pravi, v stranki ni imel neke vidnejše vloge. Tožena stranka se je opredelila tudi do umora tožnikovega očeta novembra 2003, za katerega tožnik ne more z gotovostjo trditi, da so to storili pripadniki nasprotne stranke. Tožena stranka je tudi upoštevala, da je po dogodku v januarju 2002, ko naj bi ga napadli in pretepli, živel skoraj dve leti v 40 km oddaljenem kraju in ni imel nikakršnih težav. Tožena stranka tudi poudarja, da je imela stranka BJP sicer različno moč v posameznih regijah v Indiji, vendar ni prepričljivih dokazov o preganjanju članov Kongresne stranke. Tožnik v tožbi očita, da tožena stranka ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja, vendar ne izpodbija posameznih okoliščin in dogodkov, v zvezi s katerimi je tožena stranka naredila svoje zaključke. Pri svojem ugovoru o nepravilno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju pa tožnik ne navaja ničesar, v zvezi s čim naj bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ne navaja nobenih podrobnosti, okoliščin, dejstev in tudi ne prilaga nobenega dokaza v zvezi s tem. Tožnik tudi ugovarja, da tožena stranka ne pove zakaj šteje izjave tožnika za nekredibilne, vendar je po presoji sodišča tožena stranka v zvezi z razlogom, zakaj je tožnik zapustil Indijo, navedla dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je naredila svoje zaključke. Tožnik pa posameznih teh zaključkov tožene stranke ne izpodbija, tudi ne navaja nobenih podrobnosti, dogodkov ali okoliščin v zvezi s svojim delovanjem v Kongresni stranki oziroma potem, ko je živel v drugem kraju po napadu januarja 2002. Tožnik v tožbi tako ne izpodbija posameznih okoliščin, na podlagi katerih je tožena stranka prišla do zaključka, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila po Ženevski konvenciji. Po presoji sodišča pa je tožena stranka pravilno presodila vse relevantne okoliščine in navedla svoje zaključke, ki jih sodišče tudi sprejema.

V zvezi z zavrnitvijo priznanja azila iz humanitarnih razlogov pa je po presoji sodišča tožena stranka upoštevala razlog, ki ga je tožnik navedel v svoji prošnji za priznanje azila, upoštevala je tudi oceno stanja v tožnikovi izvorni državi glede zatrjevanj tožnika, da so ga napadli pripadniki stranke BJP. Tožena stranka je upoštevala aktualna poročila o tem, da je Kongresna stranka v letu 2004 zmagala na parlamentarnih volitvah, katere simpatizer je bil tudi tožnik, upoštevala pa je tudi dejstvo, da tožnik prihaja iz območja Kašmirja, kjer je sicer še vedno napeto ozračje, vendar tožena stranka na podlagi preučenih poročil zaključuje, da tako Indija kot Pakistan aktivno vzpostavljata medsebojni dialog za rešitev težav po mirni poti. Po presoji sodišča je tožena stranka svoj zaključek oprla na aktualna poročila in tem poročilom tožnik v tožbi ne ugovarja. Tudi pri posameznih razlogih, ki jih tožena stranka navaja, pa tožnik v tožbi ne navaja konkretno katerih okoliščin oziroma dejstev tožena stranka ne bi upoštevala pri svoji oceni in ki bi lahko kazala na drugačen zaključek v zvezi z oceno stanja v tožnikovi izvorni državi, glede njegovega simpatizerstva s Kongresno stranko pa tudi ne ponuja nobenih navedb, pojasnil ali dokazov. Tožnik očita, da tožena stranka ni obrazložila, zakaj ni bila zadovoljna s kredibilnostjo tožnikovih izjav, oziroma se sprašuje, zakaj bi bile navedbe tožnika neprepričljive in v celoti neverodostojne. Po presoji sodišča pa je tožena stranka navedla razloge, zakaj odreka kredibilnost tožnikovim izjavam, pri tem je navedla svoje razloge v zvezi s posameznimi tožnikovimi izjavami, dejstvi, ki jih je navedel in v zvezi s časopisnim člankom, ki ga je predložil. Tožena stranka je tako navedla okoliščine in razloge, ki so ji služili za oporo pri zaključku, da so tožnikove izjave neprepričljive in da ni izkazal, da bi v primeru vrnitve bila ogrožena njegova varnost ali fizična integriteta. Tožena stranka je ugotavljala razlog ogroženosti na strani tožnika in nato naredila oceno verodostojnosti tožnikovih navedb v zvezi z razlogom, ki ga je tožnik navedel, to pa je povezala z oceno stanja v tožnikovi izvorni državi v zvezi z razlogom ogroženosti, ki ga je tožnik navedel, pri svoji odločitvi pa je navedla, katere okoliščine je presodila in katere dokaze preučila, na podlagi katerih je naredila oceno, da na strani tožnika ne obstajajo okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se tožnika ne vrne v njegovo izvorno državo. Tožnik pa v tožbi tudi ne navaja nobenih okoliščin, dejstev ali podatkov ali razlogov, zakaj zatrjuje, da je zaključek tožene stranke preuranjen, in tudi ne navaja nobenih okoliščin oziroma podrobnosti v zvezi s svojo trditvijo, da bi bil predmet preganjanja ob vrnitvi v Indijo. Tožnik pa v tožbi tudi ne navaja ničesar, česar tožena stranka ne bi upoštevala v zvezi s tožnikovo ogroženostjo oziroma varnostjo fizične integritete v smislu EKČP. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje in na tej podlagi pravilno uporabila materialni predpis, zato je njena odločitev pravilna in na zakonu utemeljena. Tožnik očita tudi kršitve določil ZAzil in Zakona o splošnem upravnem postopku, vendar očitanih kršitev posebej ne obrazlaga, sodišče pa takšnih kršitev tudi ni našlo. Odločitev tožene stranke, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo, ima oporo v 2. alinei 1. odstavka 34. člena ZAzil, zato tudi ni mogoče pritrditi tožniku, da gre pri tem za kršitev pravila o nevračanju.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZAzil. K 2. točki izreka: Tožnik predlaga oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče je temu predlogu ugodilo na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, RS, št. 14/91 in nadaljnji). Iz podatkov upravnega spisa namreč izhaja, da tožnik nima sredstev za preživljanje, pri svoji odločitvi pa je sodišče upoštevalo tudi njegov status.