Jedro

Pri prehodu zapuščine brez dediča na državo ne gre za zakonito dedovanje, temveč za poseben način prehoda premoženja, ki je z zapustnikovo smrtjo ostalo brez dedičev, na državo. Država pridobi zapuščino v trenutku zapustnikove smrti in na podlagi posebne zakonske norme. Prehod zapuščine na državo je poseben primer vesoljnega nasledstva (univerzalne sukcesije).

Vprašanje odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove ureja 142. člen ZD. Država je dolžna poravnati dolgove zapustnika in izvršiti volila in bremena, vse to pa le do višine vrednosti podedovanega premoženja. Država, tako kot dediči, odgovarja s celotnim premoženjem, s podedovanim in lastnim (pro viribus hereditatis).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v 1. in 3. točki izreka razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 29.689,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 29.689,78 EUR (1. točka izreka). V preostalem obrestnem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo tudi pravdne stroške tožeče stranke.

V pritožbi zoper sodbo je tožena stranka uveljavljala pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov. Priglasila je stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

V tem sporu je postala pravnomočna sodba na podlagi pripoznave proti takrat drugotoženi stranki S., d.o.o., s katero je bilo navedeni stranki naloženo plačilo vtoževanega zneska s pripadki. Tožbo zoper prvotoženo stranko B., d.o.o. je sodišče prve stopnje zavrglo. Postopek zoper tretjetoženega (pokojnega) A.G. pa je nadaljevalo z Republiko Slovenijo. Po tem, ko je postala pravnomočna vmesna sodba na podlagi sporazuma strank, s katero je prvostopno sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati toženi stranki njeno terjatev, ki izhaja iz sklenjene leasing pogodbe, je sodišče prve stopnje v nadaljevanem postopku ugotovilo, da višina vtoževanega zneska izhaja iz predložene listine (A12 in A13). Navedlo je, da je zapuščina po pokojnem A.G. postala last Republike Slovenije na podlagi kaducitete (9. člen Zakona o dedovanju). Tožena stranka je postala na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani I D 509/2005 z dne 03. 10. 2007 lastnica ½ nepremičnin parc. št. 1224/2 in 1224/13 k.o., K., navedeni solastniški delež pa je bil prodan v izvršilnem postopku. Po opravljenih poplačilih upnikov je prišlo do presežka kupnine v višini 81.837,51 EUR, ki je bil vrnjen toženi stranki. Navedeni znesek je tožena stranka v celoti namenila poplačilu neplačanih davkov in prispevkov po stanju, kot izhaja iz prijave terjatve tožene stranke v zapuščinskem postopku (B40). Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je na podlagi 328. člena Obligacijskega zakonika s tem, ko je tožena stranka postala lastnica nepremičnin, na katerih je imela hipoteko, postala hkrati upnik in dolžnik in da je zato terjatev tožene stranke prenehala, vtoževana terjatev tožeče stranke skupaj z obrestmi in stroški pa ne presega presežka kupnine, ki je bila vrnjena toženi stranki.

Pri prehodu zapuščine brez dediča na državo ne gre za zakonito dedovanje, temveč za poseben način prehoda premoženja, ki je z zapustnikovo smrtjo ostalo brez dedičev, na državo. Država pridobi zapuščino v trenutku zapustnikove smrti in na podlagi posebne zakonske norme (9. člen Zakona o dedovanju – ZD). Prehod zapuščine na državo je poseben primer vesoljnega nasledstva (univerzalne sukcesije). Na državo preide zapuščina v celoti, pravice in obveznosti, hkrati in sočasno, na podlagi zapustnikove smrti in brez posebnih pridobitnih aktov, neposredno od zapustnika in ne da bi se ji država lahko odpovedala.

Vprašanje odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove ureja 142. člen ZD. Država je dolžna poravnati dolgove zapustnika in izvršiti volila in bremena, vse to pa le do višine vrednosti podedovanega premoženja. Država, tako kot dediči, odgovarja s celotnim premoženjem, s podedovanim in lastnim (pro viribus hereditatis).

Do začetka veljavnosti Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) (01. 10. 2008) v naši pravni ureditvi ni bil urejen stečaj zapuščine, zato njegova uporaba v konkretnem primeru ni prišla v poštev. ZD pa posebej ne ureja vrstnega reda poplačila dolgov zapuščine, zato se uporabljajo splošna civilnopravna pravila. To pa pomeni, da velja načelo, da je dedič oziroma v tem primeru država, dolžna vračati zapustnikove dolgove upnikom vsakega v celoti, po načelu prior tempore potior iure. Ta dolžnost velja le dotlej, dokler dolgovi ne dosežejo višine vrednosti zapuščine. Za preostale dolgove, ki presegajo to vrednost, država ne odgovarja.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določilo 328. člena Obligacijskega zakonika, ki določa, da obveznost preneha z združitvijo, če v njej ista oseba postane upnik in dolžnik. Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pravila o konfuziji štelo kot relevantna za zaključek, da le-ta ne more imeti vpliva na zmanjšanje premoženja, s katerim RS jamči za poplačilo zapustnikovih upnikov. Združitev po 328. členu OZ ne učinkuje na način, kot ga je upoštevalo prvostopno sodišče. V konkretnem primeru je zaradi združitve obveznost res prenehala obstajati, vendar pa je s prenosom zapustnikovega premoženja na državo bila ta neposredno poplačana do višine svoje terjatve do zapustnika. S tem pa se je za znesek navedene obveznosti zmanjšalo premoženje, ki ga je država pridobila od zapustnika. Država je ostalim zapustnikovim upnikom dolžna poplačati njihove terjatve s preostankom prevzetega premoženja.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, kar je narekovalo razveljavitev sodbe prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

V kolikor bo sodišče prve stopnje v ponovnem postopku ugotovilo, da se je tožena stranka poplačala iz prevzetega premoženja za obstoječo terjatev v višini 81.000,00 EUR, bo moralo ugotavljati še višino preostalega prevzetega premoženja. Če bo toženo stranko obsodilo na plačilo, pa bo moralo v izreku sodbe upoštevati, da je za isto nerazdelno terjatev s pravnomočno sodbo obsojena že S., d.o.o. (prvotno drugotožena stranka).

Odločitev o stroških v zvezi s pritožbo je pridržana za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).